Slovenija po Patrii: Med prividi in Ukrajino

Gledano od zunaj, iz »Evrope«, se nedavna razsodba v »procesu desetletja« zlahka kaže v precej svetlih barvah. Nekako tako, kot jo vidi finski preiskovalec Björkvist, ki jo je v pravljičnem jeziku razglasil kar za zmago dobrih fantov proti korupciji. In res je podoba lepa. Sodišče se ni balo obsoditi mogočnega politika, ki je za nameček, kot v en glas zatrjujejo dobronamerni opazovalci, dolga leta držal v šahu ves desnosredinski politični blok.

Toda prav v slepoti za podrobnosti je kavelj. Nanje v Zahodni Evropi, ko je šlo za drugo polovico evropskih pljuč, nikoli niso veliko dali. Zato tudi tako zlahka odkupujejo vseenistično razlago o dveh približno enako pokvarjenih, skorumpiranih in tatinskih političnih elitah, med katerima ni bistvenih razločkov. Nič jih pri tem ne zanima, da so njuna zgodovinska izhodišča povsem različna, da se absolutni monopolni položaj, gojen dolga desetletja, nekje mora poznati. In da ima zato dejstvo, da se domnevni proces družbenega očiščenja začenja prav z obsodbo voditelja tistega političnega pola, ki se že tako ne more opirati na zgodovinske prednosti, grenak priokus. Ta kaže pravzaprav bolj na ohranjanje postane mlakuže starega kot na kaj drugega. Pa najsi gre za Slovenijo ali za Ukrajino.

Enako smešni so poduki slovenski desnici, kako naj izkoristi milostni trenutek Janševega padca. Seveda se lahko strinjamo s tem, da je osredotočenost jedrnega dela desnosredinskih volivcev na Janšo marsikdaj pretirana in da bi bilo dobro že kdaj prej pomisliti na čas brez njega in po njem. Toda povsem mimo tarče gresta dve drugi domnevi, navadno povezani z razpredanjem o Janši.

Prva zadeva Janšo kot domnevnega netilca slovenskega razdora, ki da ga brez njega ne bi bilo in bo po njem takoj izginil. Teza je pravzaprav sprevržena, saj je bil prav predsednik SDS kljub vsem svojim napakam tisti, ki je posodil svoj glas v imenu povojne politične mitologije desetletja na molk obsojenim državljankam in državljanom. Zato tudi njihovi politični predstavniki, ki jim navsezadnje lahko rečemo slovenska desnica, če je tako komu ljubo, niti po Janši ne bodo mogli obrniti plošče v ničemer bistvenem. Predvsem pa ne bodo mogli pristati na tisto, na kar naj bi po mnenju dobršnega dela slovenske javnosti pristala »žlahtna desnica« iz še enega naših prividov. Na to, da v zameno za ohranitev nekaj folklore pristanejo na trajnost velikega neravnovesja kot posledice popolne prevlade povojne politične mitologije v našem prostoru. Če bi se to zgodilo, bi prav tisti del Slovenk in Slovencev, ki je moral že tako več molčati kot govoriti, politično znova umolknil. In Ukrajina bi bila še bližje kot danes.