Ne le ob zadnji tragediji v Bruslju, temveč ob vseh nasilnih dogodkih, ki so se zvrstili po Evropi od 29. junija 2014, ko so islamski skrajneži v Iraku in Siriji razglasili kalifat – v njem želijo imeti tudi Slovenijo – si lahko upravičeno postavimo naslednja vprašanja. Kdo komu diha za ovratnik, kdo koga napada in ogroža, kdo je v resnici nestrpen?
Dejstvo je, da je po evropskih državah skoraj zanemarljivo število organiziranih nasilnih dejanj, v katerih bi prišlo do ogrožanja življenj prihajajočih tujcev, medtem ko vsak dan v različnih medijih izvemo za množične primere nasilnih napadov migrantov na domačine. Tudi v Sloveniji, čez katero je v zadnjih mesecih potovalo okoli 500.000 tujcev, smo se soočili z nasilnim obnašanjem tujcev. Najprej je prišlo do požiga zbirnega centra v Brežicah oktobra lani, ko je bil pri nas prvi večji val migrantov, nazadnje do organiziranega napada tujcev na srednješolce v Celju. Nič koliko je bilo nasilnih dejanj v zbirnih in nastanitvenih centrih, kjer je prišlo do nasilnih obračunavanj med tujci samimi in za katera javnost ni niti izvedela. Kot da se vse to ne bi zgodilo, če sodimo po zadnjih velikih plakatih na vseh pomembnejših panojih po Sloveniji.
Z njimi Slovenska filantropija za 2. april napoveduje vseslovensko prostovoljno akcijo Dan za spremembe. Kot pojasnjujejo na svojih spletnih straneh, so se zanjo odločili zato, ker naj bi v »naši sredini zaznavali vedno več pojavov nestrpnosti, nerazumevanja, nespoštljivega komuniciranja, širjenja predsodkov, diskriminacije, izključevanja in celo sovražnega govora«. Ob tem ni mogoče izvedeti za noben konkreten primer nestrpnosti, je pa z njihovih plakatov dovolj jasno vidno, kdo je tisti, ki bi se moral zamisliti nad nestrpnostjo, nespoštljivostjo …
Plakati s slovenskimi verzi iz Prešernove Zdravljice Žive naj vsi narodi seveda niso namenjeni migrantom, ki prihajajo v Slovenijo, sicer bi bili postavljeni na mejnem prehodu v Dobovi ali Šentilju in na Jesenicah ter napisani tudi v drugih jezikih, denimo v arabščini, temveč predvsem vsem nam, Slovencem, nestrpnežem … Da je ironija še večja, smo si označbo nestrpnežev celo sami plačali.
Slovenska filantropija, ki jo vse od ustanovitve do danes vodi predsednica Anica Mikuš Kos, v upravnem odboru in strokovnem svetu pa lahko najdemo tudi še nekoliko bolj znana imena, med njimi dr. Danico Purg in dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič (osebno prijateljico zakoncev Milana in Štefke Kučan), je namreč ena izmed osemdesetih humanitarnih organizacij, ki prejema daleč največ proračunskih sredstev. Za zdaj ni znano, koliko sredstev so namenili zadnji akciji Dan za spremembe – dan za spoštovanje, a zagotovo ob tem niso imeli posebnih težav. Kot je razvidno iz Supervizorja, je združenje Slovenska filantropija za svoje delovanje v zadnjem desetletju prejelo kar 5.576.193,20 evra davkoplačevalskega denarja.