Slepe salve

Te dni je slovenski svet zamajala smrt Andreja Bajuka. V memorialu, ki ga bralec najde v tej številki Reporterja, smo poskušali analitično in komparativno razčleniti življenjsko usodo velikega Slovenca. Pričujočo priložnost izrabimo za umestitev okoliščin, ki so spremljale njegovo slovo, v okvir prihajajočih dogodkov, predvsem predčasnih volitev.

Na slovesnosti in maši zadušnici v Škofovih zavodih 18. avgusta je bilo nekaj pomembnih stvari: govor ljubljanskega metropolita, ki se je svojo vsebino uglasil s tistim pojmom, ki je bil pokojnemu najbližje, z besedo (»beseda velja«, je bilo njegovo geslo). To je bil tudi poziv javnosti, da je renesansa slovenske politične in siceršnje morale mogoča samo z rekonstrukcijo temeljnega orodja sodobnega človeka, z njegovo besedo. Postkomunizem ji namreč, kot njegovi predhodniki desetletja nazaj, ne pusti do življenja.

Pomembna je bila tudi navzočnost velike večine ljudi, ki so sodelovali v projektih slovenske pomladi, začenši s sedanjimi in nekdanjimi predsedniki teh strank. Manjkala je zgolj Slovenska ljudska stranka, katere odsotnost je več kot o pokojnem ministrskem predsedniku povedala o njeni identiteti. Slovenska ljudska stranka je stranka transmisije: tudi danes, v globoki krizi, jo levica uporablja, da prek Radovana Žerjava in kapitalskih zaledij gradi staturo »tretje poti« in »politične neodvisnosti«.

Poleg Slovenske ljudske stranke ima danes tranzicijska nomenklatura na voljo zgolj do konca obubožan arzenal idej in ljudi. V trenutku slovesa od Andreja Bajuka so politično funkcijo tranzicijske levice že docela prevzeli mediji. Veliko oglaševalskega denarja, ki so ga podjetja v državni lasti (pa pod politično taktirko starih sil) investirala v medije, se zdaj vrača v obliki politične podpore in plasiranja kandidatov. Zadnja hita sta dva: Ninamedia je »izmerila«, da je Zoran Janković najuspešnejši potencial z mandatarsko kompetenco za prihodnje volitve. Ugotovitev so priobčili v Mladini. Zoran Janković je sicer uspešen županski kandidat v prestolnici, vendar le v razmerah visoke abstinence, za vzhod, jug in severozahod države pa je nesprejemljiv, ker je pač ljubljanski župan. Njegova kandidatura na državni ravni bi pomenila konec tranzicijske stihije, tako slabo bi se to za tovarišijo končalo. Sploh če bi sodstvo vrnilo družini zaplenjeno limuzino.

»Preporod« pa je tisto gibanje, ki pod organizacijsko taktirko Marte Kos in Nevenke Črešnar Pergar nabira »neodvisne in nove obraze«, začenši s Spomenko Hribar in Manco Košir. To je približno tako, kot če bi jesensko solato jemal iz zaboja za kompost in jo zaljšal za spomladanski meni. Gospema dela družbo še predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, Kardeljev vnuk. Ta je toliko ogret za idejo, da lobira med gospodarstveniki, odvetniki in celo umetniki za podporo, takšno ali drugačno. To počne, kot se neuradno ve, znotraj svojega delovnega časa.

Šoltes je sploh »novi obraz«. Njegova družina je vrnila eno samo platno, ki so ga komunisti po vojni pokradli po državi: glede na evidenco umetnin (zunaj Federalnih zbirnih centrov) vemo, da jih je imel Kardelj za manjši muzej. Zanimivo bo vprašanje na tiskovni konferenci kandidatu za poslanski mandat Igorju Šoltesu, kje so zdaj te umetnine.

Vse skupaj kaže, da gre za poskuse leve politike izviti se iz smrtne zanke, kamor jo je nenazadnje stisnila družbena evolucija: stalna negativna selekcija po kriteriju pripadnosti tovarišiji je namreč osiromašila do ničte točke kadrovski nabor, s katerim lahko še razpolagajo: odtod ideja o Spomenki Hribar in Manci Košir. Vsi poskusi so brezupni, v tem trenutku se odpira le ena pot, ki lahko prepreči ustavno večino strank slovenske pomladi na prihodnjih volitvah: ta drži preko t. i. kulturnega boja, njegovo ogrodje pa so mediji, predvsem Tomaža Peroviča informativni program Pop TV, ki zgodbi že intenzivno hiti naproti.

V ozadju je nesrečna zgodba o družinskem zakoniku, za katerega naj bi začeli 1. septembra zbirati podpise. Avtor se strinjam v celoti s predlagatelji referenduma, moti le čas, v katerega ga umeščajo. Referendum bo namreč razplamtel kulturni boj, ki bo odvrnil sredinske volivce od alternativne izbire in jih bodisi pustil doma bodisi vodil pod okrilje kakšnih »novih obrazov«. Gre za manever, ki je star toliko, kot je stara slovenska demokracija, za manever prevare. Bodisi se pobudniki referenduma ne zavedajo, kako usodne posledice lahko ima umeščanje referendumske kampanje v predvolilni čas (referendum in volitve bi se skupaj dogajale pozimi, najverjetneje decembra), bodisi počnejo to prav zaradi tega.

Očitno tudi moti, da je bil prav Aleš Primc še nedavno visoki funkcionar (predsednik Glavnega odbora) SLS in je bil njegov odhod s tega mesta (30. 8. 2008) kontradiktoren in do danes v celoti še nepojasnjen. Najprej je Aleš Primc namreč nastopil zoper Bojana Šrota, nato pa sprejel voljo Izvršilnega odbora, ki je Šrota podprl. In ostal v stranki. Za Cerkev je sicer razumljivo, da si poskuša pridobiti javno naklonjenost, vendar je naš nasvet tukaj nedvoumen: z referendumsko kampanjo naj začno dan po volitvah, če nova vlada ne bo sama sprejela popravkov zakona, kar je najbolj logično. S tega stališča pa je sedanja vloga predlagateljev referenduma še dodatno nelogična.

Andreja Bajuka bodo v dneh, ki pomenijo ostritev moči za končni finale novih volitev v slovensko zemljo, spustili z vojaškimi častmi, s salvo. Tak je bil sklep reform-komunistične vlade. Gre za slabo vest, kot se danes sliši? Komunisti niso imeli vesti, kaj šele da bi premogli slabo. V tej luči marsikaj iz pričujočih vrstic terja premislek za dramatičen čas pred nami.