Drugačnega načina življenja, kot ga poznajo tovornjakarji, si ne predstavlja in nekaj let pred upokojitvijo niti najmanj ne želi. Čeravno je življenje, preživeto leta in leta po tujih cestah naporno, je postalo del njega. Tako kot sam, se je tudi njegova družina, brez katere podpore bi se težko odločil za takšen poklic, morala navaditi, da moža, očeta in zdaj že tudi dedka, pogosto ne bo doma. Zato pa poskušajo toliko bolj polno živeti, ko so skupaj. Doma v tej lepi Sloveniji. V minutah, ko naju je snemalcem gostil v svoji kabini, nama je zaupal stresno izkušnjo, ko je šlo podjetje Viator, ki mu je dolga leta dajalo kruh, v stečaj. Zanj, ki je bil v tistem času sindikalist, je bilo še toliko težje. Še težje je bilo, ker sta oba s sinom, ki sta bila v tem podjetju zaposlena, naenkrat pristala med nezaposlenimi, dobesedno na cesti.
Tokrat brez kamiona. Pol leta kasneje še žena, medtem, ko je hči še študirala. Ker je v Marku tudi nekaj uporne knapovske krvi- njegov oče Prekmurec je bil rudar- se ni predal. Poiskal si je novo službo. Znova je njegovo delovno mesto postala kabina kamiona. V drugem delu oddaje je povedal, kako se je v tujini soočiti z odtujitvijo dokumentov, kako z vse bolj množičnimi migracijami in bog ne daj s kakšno prometno nesrečo.
Biti tovornjakar ni luksus, to pomeni dolga leta odsotnosti od družine, to pomeni tudi vsaj za kamion zaužitih konzerv, tudi dolge ure samote.
Marko stik z domovino, ko je na delu, ohranja ob poslušanju njemu ljubih domačih radijskih in televizijskih oddaj. Sodobne komunikacije so nekaj čudovitega, kot tudi Evropa brez meja.
