Slakovi Pogledi Slovenije: Kadija toži, kadija sodi!

Podobe montiranih političnih procesov na Slovenskem iz prvih povojnih boljševističnih let so dobro poznane, kar nekaj posnetkov je na srečo in v zgovorno svarilo mnogih rodov ohranjenih v ustreznih arhivih. Na njih npr. velika dvorana ljubljanske sodnije, napolnjena z naročenimi ljudmi z naročenim obnašanjem, pred sodnijo in po parku pa razmeščeni zvočniki v poduk ljudstvu o vsebini novih časov. V dvorani sodno dogajanje, povsem stalinistično po vsebini, ki pa je vsaj v osnovnih konturah forme dajalo vtis, da sledi osnovnim civilizacijskim načelom, ki jih je v pravo in sojenje davno vpeljal že antični Rim.

No, diplomirani pravnik Uroš Slak si je s svojimi novinarskimi in uredniškimi kolegi privoščil v okviru vsedržavne javne RTV hiše izvesti bombastični sodni spektakel, ki ne sledi niti osnovnim formalnim principom, kakršnih se niso upali izognit niti v stalinističnih procesih- sodni spektakel brez obrambe in brez obtožencev. Spektakel v Pogledih Slovenije, za katere je vnaprej zagotovil, da bo vseh 7 prisotnih tožnikov in razsodnikov v eni osebi in da za nič na svetu ne bi nikogar, ki bi v karkoli podvomil, kaj šele branil obtožene. Kadija tuži, kadija sudi, skratka. V duhu nekega skrajno primitivnega prava, ki v bistvenem korenini v predcivilizacijskih plemenskih pravilih.

Najbrž sledi ugovor, da Slakovi Pogledi niso sodni proces. No, Slak dela iz njih sodne procese, ne jaz, ki to ugotavljam. Kaj drugega pa so? Novinarstvo? Saj ne sledijo osnovnim uzancam profesionalne etike, da bi to lahko bili. Povejte mi ime ene same resne TV postaje v demokratičnem svetu, kaj šele edine vsedržavne javne medijske hiše, ki bi v neko omizje postavila 7 tožnikov, obenem sodnikov in nobenega odvetnika in ki napadanemu ne bi dajala temeljne pravice, da se brani! To bi bilo nerazložljivo vsakemu malo razsvetljenemu človeku, ki je nekaj življenja preživel v kateri od demokracij s tradicijo, to je v temelju zavržna praksa!

Naj v izogib napačnim domnevam o motivih mojega pisanja povem, da nobenega politika osebno ne poznam dovolj, da bi za njegovo absolutno poštenost dal roko v ogenj in da sem mnenja, da dokazano korumpiranim ljudem ni mesta v politiki. Dodajam, da nikoli nisem imel nobenih osebnih stikov s stranko SDS in da sem v letih 2010, 2011 javno nasprotoval njihovi blago rečeno zadržanosti do reform in njihovim supply-side gospodarskim usmeritvam, za katere se ve, da prezrejo oz. pogosto zavestno ignorirajo problem proračunske zdržnosti, računajoč na gospodarsko rast. V obrambo gospodu Janši me vodi glas osebne vesti ob spremljanju dveh desetletij nezaslišane široko orkestrirane politične gonje s prepoznavnim hotenjem njegove osebne likvidacije, ki je prvič od vzpostavitve demokratične neodvisne Slovenije privrela na plan ob znanih dogodkih v Depali vasi in se potem skozi celotno obdobje vztrajno ciklično ponavljala v valovih, ki so ponovni bolestni vrhunec doživeli v vrenjih zadnjih tednov.

Ko družbene skupine, nekatere iz ozadja, zavestno kurijo razmere in hujskajo ljudi do roba pobijanja na ulicah in državnega udara, ko si nekateri dajo duška v nebrzdani zlobi, ki se ne ustavi niti pred podtikanjem špekulacij o prikritih umorih lastnih otrok in ko se mnogi novinarji in nekatere njihove asociacije postavijo celo v bran zavržnih dejanj takih bolestnih špekulantov, ki so se izkazali že pri prividih otrok kardinala. Ojojoj, za zjokat!

Ne, ni pravega temelja za moje zaupanje poročilom gospoda Klemenčiča, sekretarja ministrice Kresalove ( mimogrede- Kresalove niso preiskovali, čeprav pade v preiskovano obdobje kot enakovredna šefica stranke, podobno kot Golobič, Lukšič, Jelinčič, Peče; pomenljiva je tudi odsotnost preiskave predsednika Türka) in bivšega novinarja Praprotnika glede na članke, ki jih je objavljal. Ni temelja za zaupanje tudi zato, ker so svoje poročilo do konca skrivali, kar je protizakonito, pred tistimi, na katere se nanaša in o njem poročali dan prej nekaterim ( pomenljivo prav šibkemu členu koalicije Virantu), kar je tudi protizakonito. Ni temelja za zaupanje v ljudi, ki v sredo javno, izrecno in poudarjeno trdijo, da je njihovo poročilo dokončno in da o njem ne bojo javno razpravljali, v četrtek pa se in to kar v troglavi zasedbi vrha iste komisije pojavijo v Slakovem sodnem spektaklu v prime time-u nacionalke. Ali to lahko pušča nekega zunanjega opazovalca z občutkom prepričanosti, da protikorupcijska komisija opravlja svoje delo nepristrano? Nepristranost pa je absolutni conditio sine qua non skrajno občutljivega dela, za katerega je komisija pristojna.

Če je dvom v nepristranost Klemenčičeve komisije več kot upravičen, kaj bi tedaj še rekli o hipertendencioznem omizju, kakršnega si je omislil Uroš Slak? Da se tako ne dela ne le glede na profesionalne uzance, da to ne sodi niti k osnovnemu medčloveškemu bontonu. Ali drugače: njegovo eksekutorsko omizje z velikimi ambicijami je padlo na raven srečanja vaških opravljivk, ki med seboj na trgu stikajo glave in tekmujejo v ihtavem udrihanju čez nekoga odsotnega do onemoglosti, postrani oprezujoč, da se obrekovani slučajno ne bi iznenada pojavil izza vogala. To je med drugim strahopetno, gospod Slak, stereotipno za vaške babe in nevredno odraslega moškega!