Komisija, ki jo vodi poslanka SDS Alenka Jeraj, pa je ugotovila vrsto nepravilnosti pri dokumentiranju njihovih rojstev in smrti. V veliko primerih ni znano, kje so pokopani ali zakaj so umrli takoj po rojstvu. Skupno je komisija obravnavala 20 primerov oziroma 24 dojenčkov, opravili so tudi izkop enega od trupelc. Primere podrobneje predstavljamo.

V tako imenovani trgovini z dojenčki, ki naj bi potekala v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji, naj bi bilo prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov. Otroci naj bi kmalu po porodu umrli, njihovim staršem pa niso dovolili, da bi jih videli in pokopali.

Sume, da so bili v resnici ti otroci ukradeni in prodani, krepi pomanjkljiva ali nedosledna dokumentacija. Ker naj bi primeri ukradenih otrok obstajali v Srbiji, so se tovrstni sumi pojavili tudi v Sloveniji, svojci pa so se povezali v Društvo Izgubljeni otroci Slovenije.

Nekatere njihove primere je prevzela preiskovalna komisija v državnem zboru, ki ugotavlja, ali je prišlo do kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe in koliko so v to vpleteni nosilci javnih funkcij.

Kot je povedala predsednica komisije Alenka Jeraj, naj bi bilo takih primerov skupno okoli 120, komisija jih je prevzela 20, kjer so se svojci s tem strinjali. Pri delu komisije sodelujejo le poslanci SDS, NSI in SD, medtem ko so v Svobodi in Levici njeni ustanovitvi nasprotovali.

Sašo Radej

Izkopali truplo dojenčka

Preiskovalna komisija je na več kot 40 sejah poleg svojcev zaslišala tudi zdravniško osebje, ki je sodelovalo pri rojstvu konkretnih umrlih otrok, prav tako tudi kriminaliste, ki so obravnavali posamične primere.

Komisija je zaznala številne pomanjkljivosti, odstopanja in kršitve pri vodenju matičnih knjig, zdravstvenih evidenc, pri postopkih pokopa in pogrebnih evidencah ter pri posvojitvah.

Obravnavani primeri so se dogajali praktično po vseh porodnišnicah po Sloveniji: v Mariboru, Novem mestu, Ljubljani, Kranju, Celju, Slovenj Gradcu, Trbovljah, Ptuju in Kopru. V enem primeru je komisija z odredbo sodišča decembra lani izvedla izkop posmrtnih ostankov dojenčka.

Ta primer sicer ni naveden v vmesnem poročilu, ker je nastalo pred tem, ga pa v ločenem mnenju navaja član komisije Predrag Baković iz vrst SD.

Kot navaja, so bili ob izkopu navzoči člani preiskovalne komisije, preiskovalni sodnik, predstavniki kriminalistične policije in svojci. Ob truplu dojenčka je bila najdena tudi zapestnica s podatki, ki ustrezajo rojstvu in dogodkom v zvezi s tem.

Izvaja se analiza DNK okostja in primerjava z vzorci DNK matere, na podlagi katerih bodo lahko ugotovili, ali se ujemata. Do zdaj zbrani podatki in okoliščine kažejo, da je otrok najverjetneje res umrl in da ni bil odtujen. Če se bosta vzorca DNK ujemala, bo to prvi primer, ki ga bo preiskovalna komisija uspešno zaključila.

Kot smo izvedeli, gre za primer Jelen iz okolice Ptuja. Na komisijo se je obrnila Romana Jelen, sestra pokojne deklice, ki je bila leta 1981 rojena v ptujski porodnišnici. Od tam je bila po porodu premeščena v inkubator v mariborski klinični center. Oče je hčerko večkrat obiskal in jo opisal kot lepo in zdravo.

Po dveh tednih sta bila starša obveščena, da je umrla. Očetu niso dovolili ogleda trupla, po dolgem vztrajanju pa so mu predali zaprto krsto, ki je ni smel odpreti. Obdukcija je bila opravljena, na pokopališču je bila zavedena kot pokopana skupaj z materjo, ki pa je še živa.

arhiv Reporter

V knjigi umrlih pa je kot pokojna navedena druga oseba z istim priimkom in datumom smrti dan po domnevni smrti, na seznamu bolezni je naveden napačen oče.

Zaradi neskladja v dokumentaciji ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je v grobu dejansko pokopana njuna hči. Zato je preiskovalna komisija predlagala izkop posmrtnih ostankov dojenčka, ki ga je preiskovalni sodnik tudi odobril.

Umrla dvojčka poklicali v vojsko

Objavljamo še druge primere, ki jih je preiskovala komisija. Slavica Kos je leta 1969 v mariborski porodnišnici rodila dvojčka, ki sta še isti dan umrla.

Za njun pokop so poskrbeli v porodnišnici. 17 let pozneje je prejela obvestilo o obvezni prijavi v vojaško evidenco, kar je v materi spodbudilo dvom o tem, da sta otroka res umrla.

Po porodu je umrla tudi hčerka, ki jo je rodila sedem let po dvojčkih. Tudi zanjo ni znano, kje je pokopana. Prav tako ne obstajajo obdukcijski zapisniki vseh treh otrok.

Marija Šiško je po porodu izgubila tri otroke. Prvega je v novomeški porodnišnici rodila leta 1972, drugega 1977, tretjega 1978. Vsi trije so umrli pod nepojasnjenimi okoliščinami, kljub normalnim nosečnostim in porodom. V zdravstveni dokumentaciji so številni podatki izbrisani ali pa manjkajo, vsi trije so pokopani, pri tretjem ni znano grobno mesto.

Alenčica Skamlič je leta 1972 v mariborski porodnišnici rodila deklico, ki je čez nekaj ur umrla. Iz porodnišnice so jo odpustili brez dokumentacije in dokazil, kje je pokopana. Leto pozneje je rodila še fantka, ki je prav tako umrl, kot so ji povedali, zaradi ovite popkovine. Tudi zanj ni nobene dokumentacije, kje je pokopan.

Cvetka Medle je leta 1972 v novomeški bolnišnici rodila deklico, jo dojila, tretji dan po porodu pa so ji povedali, da je deklica umrla, pozneje so kot vzrok smrti navedli težave z ledvicami.

Mrtve nista videla ne ona ne mož. Pokopali so jo v skupno grobnico na ljubljanskih Žalah, po večkratnih prošnjah so jima pokazali grobno mesto. Komisija je dala pobudo za izkop trupla v domnevnem grobu.

Monika Naglič se je na komisijo obrnila kot sestra umrle dvojčice, ki se je leta 1973 rodila v Kranju. Dvomi, da je res umrla. Bila je tudi pri astrologinji in ta ji je rekla, da je bila sestra prodana.

Za pogreb je poskrbela bolnišnica, pokopana naj bi bila v skupni grobnici v Kranju, vendar o tem ni nobenih evidenc. V knjigo mrtvih je bila vpisana pozneje, vendar ni nobene uradne izjave o smrti otroka.

Matija Sušnik/DZ

Zdravnica želela eno od dvojčic

Emilija Bajc je leta 1973 v porodnišnici Slovenj Gradec rodila dvojčka. Vseskozi so ji prikrivali, da je rodila dvojčka, ampak le sina, pozneje je mož izvedel, da je hčerka umrla po porodu. Brez njene vednosti je podpisal dokumente, pokop pa prepustil bolnišnici.

Pozneje so tudi njej potrdili, da je rodila tudi mrtvo hčerko. Komisija je ugotovila, da je dokumentacija pomanjkljiva, tudi vzrok smrti ni znan, zato je zahtevala dodatno dokumentacijo.

Še zanimivejši je primer Stanislave Jurc, ki je leta 1974 v Celju rodila enojajčni dvojčici. Zdravnica naj bi jo nagovarjala, da bi eno od njiju prepustila njej, pozneje je ena umrla, druga pa preživela.

Komisija je ugotovila, da je dokumentacija pomanjkljiva, nekateri dokazi pa so za vedno izgubljeni. Tudi prič niso mogli najti, saj sta porodničar in njegova žena pediatrinja že pokojna.

Robert Polanec se je na komisijo obrnil kot oče deklice, ki je bila rojena leta 1978 v Ljubljani. Kmalu po rojstvu sta bila starša obveščena, da z otrokom nekaj ni v redu, deklico so dali v inkubator, po treh dneh pa je bila razglašena za mrtvo.

Oče je izpostavil več nepravilnosti in neskladij v dokumentaciji, pokopana naj bi bila na Žalah, zato bo v nadaljevanju komisija zaslišala tudi osebe, ki so bile v času pokopa tam zaposlene.

Nevenka Ivanušec je leta 1979 v Ljubljani predčasno rodila sina, ki je bil živ in je bil premeščen v inkubator. Po dveh dneh so jo odpustili iz porodnišnice, pet dni po rojstvu pa sta bila z možem obveščena, da je otrok umrl, brez kakršnekoli spremljajoče dokumentacije, pojasnil ali informacij o pokopu. Podobno so se zmotili pri spolu otroka, obdukcijski zapisnik vsebuje napačen priimek. Pokopan naj bi bil na Žalah, vendar ni znano grobno mesto.

Matija Sušnik/DZ

Zikreta Remar je leta 1980 v Trbovljah rodila nedonošeno deklico, ki so jo premestili v inkubator v Ljubljano. Pet dni pozneje je bila odpuščena domov in nato obveščena, da je deklica umrla.

Za pokop naj bi vse uredila porodnišnica, obdukcija naj bi bila opravljena v Ljubljani, obstajata dve obdukcijski poročili, dokumentacija je pomanjkljiva, ni znano, kje je pokopana, tudi ni evidentirana v nobeni evidenci pokopov na Žalah.

Mimici Žibert, ki je leta 1980 v Celju rodila sina, so pet ur po porodu sporočili, da je umrl zaradi težav s srcem, pozneje so kot vzrok smrti navedli, da je imel težave s pljuči. Dokumentacija je pomanjkljiva, neskladje je pri datumu smrti otroka. Prav tako ni znano, kje je pokopan.

Izkopano trupelce ni bilo pravo

Sabina Podgoršek je pričala v imenu pokojnih staršev. Komisijo je prosila za pomoč pri pridobivanju podatkov o umrlem bratu, ki je bil rojen leta 1982 v Ljubljani. Materi so za smrt otroka povedali pozneje, češ da se je zastrupil z umazano plodovnico.

Starša nista nikoli videla in prejela nobene dokumentacije. Parafinski vzorci so ohranjeni, analiza DNK je v postopku. Pomanjkljiva je tudi dokumentacija o smrti, ni znano, kje je pokopan, prav tako je bila uničena in vnovič dodeljena EMŠO, čeprav je bil otrok mrtvorojen. Ta EMŠO zdaj pripada neki drugi osebi, ki je bila rojena na isti dan v Kranju.

Marija Duh je leta 1983 v Mariboru normalno rodila dečka, ki ga potem ni več videla, čez nekaj dni so ji sporočili, da je umrl. Izvidov ni nikoli dobila, prejela pa je obdukcijski zapisnik, ki ni več na voljo.

Igor Napast

Za pokop je poskrbela porodnišnica, vendar ni znano, kje je otrok pokopan. Ko je bila odpuščena iz porodnišnice, so ji grozili s hospitalizacijo na psihiatriji, če bo nadaljevala z vprašanji.

Gracijela Fatorič je leta 1982 v Kopru rodila dečka, a ga ni videla, naslednje jutro je njenemu možu primarij sporočil, da je otrok umrl in da je imel zatrdlino na glavi.

Pozneje so bili zapleti s pokopom, ki sploh ni bil zabeležen. Očitno tudi grobno mesto ni pravo, saj so ob izkopu leta 2024 ugotovili, da ni možno potrditi morebitne sorodstvene vezi med materjo in otrokom.

Pozneje so ugotovili, da celo porod ni bil evidentiran oziroma da je v porodni knjigi zavedena druga oseba, prav tako tudi ne, da bi se takrat rodil kakšen mrtvorojen dojenček.

Anka Mohorič je leta 1986 v Kranju rodila deklico, ki ji je bila takoj po porodu odvzeta. Podatki o rojstvu in smrti otroka so različni in prirejeni, po enem dokumentu naj bi celo mati umrla pred porodom, spremenjen je bil tudi EMŠO deklice, ki so jo v računalniški evidenci celo vodili kot živo osebo.

Šele komisija je dobila podatke iz porodnišnice, ki jih je ta našla med čiščenjem in urejanjem arhivskega gradiva. Dokumentacija je zelo pomanjkljiva, prav tako ni podatkov o pokopu in grobnem mestu.

»Ni dala denarja, otrok umrl.«

Nepravilnosti so se dogajale tudi v 90. letih. Makedonska državljanka Dragana Naumoski je leta 1990 v Mariboru rodila fantka, ki je naslednji dan umrl, za pokop otroka pa naj bi poskrbela porodnišnica. Na rojstnem listu je pisalo: »Ni dala denarja, otrok umrl.«, v odpustnem listu pa, da je bil otrok zdrav in odpuščen domov.

arhiv Reporter

Komisija je ugotovila, da je bil otrok v matične evidence vpisan kot slovenski državljan, čeprav nobeden od staršev ni imel slovenskega državljanstva. Manjkajo tudi ključni dokumenti o okoliščinah smrti in pokopu otroka. Ni vpisan v knjigo umrlih, medtem ko je drugi otrok z istim datumom smrti ustrezno vpisan.

Podobna je zgodba Anice Bračko, ki je leta 1986 v Mariboru rodila deklico, ki je umrla dan pozneje. Starša je nista smela videti mrtve, prav tako nista dobila možnosti, da se udeležita pokopa, ker naj bi se telo uporabilo v izobraževalne namene.

Kasneje je po pošti prejela vabilo za cepljenje otroka in šest let pozneje za vpis v osnovno šolo. Tudi pri njej je bil ob rojstnem listu otroka zapis: »Ni dala denarja, otrok umrl.« V dokumentaciji manjkajo podatki o smrti in pokopu otroka, prav tako ni znano, kje je deklica sploh pokopana.

Natalija Franko je leta 1995 v Novem mestu rodila dečka, ki so ga po rojstvu zaradi zapletov premestili v Ljubljano, tam je bil nato razglašen za mrtvega. Očetu so sporočili, da je umrl takoj po porodu. Truplo so upepelili in ga raztrosili na Žalah. Mati ni prejela nobene dokumentacije o otroku, šele pozneje preko društva Izgubljeni otroci Slovenije so prejeli popolne podatke o rojstvu in nepopolne podatke o smrti.

Komisija meni, da gre za resne nepravilnosti, nepopolno dokumentacijo in nasprotujoče si izjave ter resne sume nezakonitega ravnanja.

Zadnji primer pa je Petra Lorbek, ki je leta 1998 v Mariboru rodila dečka. Ta je po petih dneh umrl, saj naj bi mu odpovedalo srce. Dva meseca pozneje so dobili vabilo za cepljenje. Otrok ni bil vpisan v matično knjigo umrlih, šele pozneje so dobili mrliški list.

V obdukcijskem zapisniku piše, da je otrok umrl zaradi težav s pljuči. V zvezi s smrtjo in pokopom so bila ugotovljena neskladja. Grobno mesto otroka ni znano, saj iz dokumentacije ni razvidno, kdo je pokop odredil in ali je bil sploh izveden.

V Srbiji zagledal svojega dvojnika

Preiskovanje vseh teh primerov želi komisija nadaljevati tudi v naslednjem mandatu. Poleg tega je v vmesnem poročilu še predlagala, da se z vso njihovo dokumentacijo seznani tudi državno tožilstvo, ki naj potem komisijo obvešča o svojih ugotovitvah.

O nekaterih primerih so razsojali tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice in odločili, da so države (npr. Srbija) dolžne zadeve raziskati in povedati mamam, kje so pokopani njihovi otroci. Če se bo kateri od naših državljanov obrnil na ESČP, bo verjetno podobno.

Zgodb, ki krepijo sume o trgovini z dojenčki, je še veliko. Nekatere primere so obravnavali tudi na zaprtih sejah, zato jih ni v vmesnem poročilu. Med drugim tudi primer Rominje, katere otroka naj bi dali v posvojitev v Italijo, zato naj bi se v zvezi s tem povezali s sodiščem v Trstu.

Zaslišali pa naj bi tudi voznika kombija, ki je na mejnem prehodu v Srbiji zagledal carinika, ki mu je bil zelo podoben, pozneje pa od mame zvedel, da je dve leti pred njim rodila dvojčka, za katera so ji pozneje povedali, da naj bi umrla.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.