Pred dvema tednoma je evropski statistični urad (Eurostat) poslal sporočilo za javnost o javni porabi v državah Evropske unije (EU) v letu 2014. Informacija je šla povsem mimo slovenske javnosti, čeprav je v njej podrobna razčlenitev javnih financ, ki postavljajo Slovenijo tja, kjer je pred četrt stoletja, ko smo se osamosvajali, nikakor nismo želeli videti. Slovenski levičarji, najglasnejši nasprotniki reform, so s pomočjo medijskega mainstreama uspeli javnost prepričati, da se mora Slovenija po porabi primerjati z razvitimi zahodnoevropskimi kapitalističnimi državami. Slovenija, ki je imela leta 2014 (podatki za leto 2015 so podobni) javno porabo 49,8 odstotka BDP, se lahko primerja s Švedsko (51,8 odstotka), Avstrijo (52,7), Italijo (51,3), blizu sta tudi Nemčija (44,3) in Nizozemska (46,2), torej z državami, ki so veliko bolj razvite. Težava je, to zavestno zamočijo, da je javna poraba v neposredni povezavi z bogastvom države. Omenjene so namreč svoje bogastvo z liberalnim gospodarskim sistemom, ki je temeljil na osebni in ekonomski svobodi posameznika, ustvarjale ne samo desetletja, ampak stoletja, in so svetlobna leta pred Slovenijo. Zato tekmovanje in primerjanje z njimi za vsako ceno za katerokoli tranzicijsko državo pomeni ekonomski zlom. Toda preden podrobneje pogledamo Eurostatovo analizo, se za ogrevanje ustavimo pri pokojninskem sistemu.
Požrešni javni sektor
Pretekli teden so levičarski mediji pompozno objavili vladni dokument, v katerem je zapisano, da je pokojninska reforma iz leta 2013 obrodila sadove. Opazen je namreč trend zmanjševanja razmerja med številom zavarovancev in upokojencev, delež za pokojnine v BDP pa se znižuje. To je bil seveda znak, da je Karl Erjavec še bolj povzdignil glas za tako imenovano uskladitev pokojnin, ki naj bi bila celo koalicijsko usklajena. Težava je, da je ta pokojninska reforma (s podaljševanjem delovne dobe) »slabe novice« samo preložila na poznejši čas, zato bomo čez nekaj let na istem. Potrebna bo nova reforma, ki pa jo vladni načrtovalci vidijo predvsem kot reševanje demografskega vprašanja, saj kmalu ne bo več dovolj ljudi, ki bi delali, da bi starejši dobivali pokojnino. Razmerje med številom zavarovancev in upokojencev, ki znaša le 1,37, je eno najnižjih v Evropi, zato mora proračun krpati pokojninsko blagajno. Ob vsem tem bo treba ugrizniti tudi v kislo jabolko, ki se mu reče upokojenci javnega sektorja. Problem je večji, kot bi se komu zdelo.
Nobena skrivnost ni, da se zaposleni v javnem sektorju preživljajo z denarjem, ki ga v obliki davkov, paradavkov in različnih prispevkov s prisilo vzamejo zasebnemu oziroma realnemu sektorju. Pri tem imajo v povprečju višje plače, kot jih imajo v zasebnem sektorju, posledično tudi višje pokojnine. A to ni edina težava. Veliko resnejša je, da upokojenci, ki pridejo iz javnega sektorja, živijo veliko dlje kot upokojenci iz zasebnega sektorja. To pomeni, da tudi dlje prejemajo pokojnino kot tisti, ki so med svojo delovno dobo pravzaprav živeli javne uslužbence. Takih podatkov za Slovenijo ni, pravijo na statističnem uradu, tudi Eurostat ne razpolaga z njimi. Znani sta dve raziskavi, ki so ju opravili v Avstraliji in Kanadi. Povzročili sta pravi preplah, čeprav gre za državi, ki imata v primerjavi s postarano Evropo dokaj ugodni demografski strukturi.
V Avstraliji je raziskavo naročila korporacija Mercer, vodilna svetovna družba za upravljanje človeških virov. Pokazalo se je, da zaposleni v javnem sektorju živijo v povprečju štiri leta dlje kot drugi (pričakovana življenjska doba za upokojence v zasebnem sektorju je za moške 84 let, za ženke 87 let, za upokojence javnega sektorja pa za moške 88 let, za ženske 91 let), kar je tempirana bomba tako za pokojninske sklade in različne sheme kot za državno blagajno (socialni transferji). Finančni udarec že prihaja, saj v teh letih v pokoj odhajajo ljudje generacije iz sedemdesetih let, ko se je tudi v kapitalističnih državah strmo začela povečevati javna poraba, javni sektor pa širiti čez vse razumne meje. V Sloveniji, kjer je naložbena tradicija pokojninskih skladov nikakršna in kjer se pokojninski sistem zadolžuje za prihodnje generacije, bo še slabše. In ravno na to opozarja analiza Eurostata.
Čez svoje zmožnosti
Čeprav dovolj zgovorni, podatki sami po sebi niso nič posebnega. Skrb vzbujajoči postanejo šele, ko jih damo v ustrezen kontekst. Ta kontekst je bogastvo naroda, na kar pogosto opozarja denimo Karl Lipnik v Financah ali, če skočimo k sosedom Hrvatom, s katerimi si je Slovenija kot nekdanja jugoslovanska republika zelo podobna, hrvaški liberalni portal Eclectica (v članku si bomo pomagali tudi z njihovo analizo). V obeh državah namreč antikapitalistični oziroma antitržni talibani (beri: ekonomsko neizobraženi ljudje) recimo kot dokaz, da davčni primež sploh ni velik, navajajo skandinavske države, kar je seveda popoln nesmisel. Bogate države si lahko privoščijo večjo davčno obremenitev, ne pa tudi revne. S tem da je Slovenija za zdaj v malo boljšem položaju kot Hrvaška.
Najprej umestimo deželo na sončni strani Alp. Uvodoma smo ugotovili, da ima Slovenija javno porabo primerljivo z bogatimi državami. Toda »bogata« je po porabi, ne pa po blaginji. Če vzamemo vse prihodke države od vseh dajatev in jih primerjamo z BPD na prebivalca, izraženo v deležu od povprečja EU, dobimo bogate in revne države. Med prve (velik BDP na prebivalca in prihodki od vseh dajatev med 40 in 50 odstotkov BDP) spadajo denimo Danska, Luksemburg, Švedska, Nemčija, Avstrija, Finska in Belgija, med druge denimo Bolgarija, Romunija, Hrvaška, Latvija, Litva in Poljska. Nekje vmes so sredozemske države (Italija, Španija, Portugalska, Malta in Ciper) in Slovenija je na robu teh držav. Ampak naj vas to ne zapelje. Ko bomo v nadaljevanju med seboj primerjali tranzicijske države, boste videli, da Slovenija (skupaj s Hrvaško, Madžarsko in deloma Poljsko) troši in živi daleč nad svojimi zmožnostmi, medtem ko baltske države (Estonija, Latvija in Litva), Češka in Slovaška živijo v skladu s svojimi možnostmi, hitro napredujejo, marsikatera je že ujela in prehitela Slovenijo. Če pogledamo samo podatke Svetovne banke o BPD na zaposlenega za obdobje 2010―2014, lahko ugotovimo, da je Slovenija z nekaj manj kot 33.000 evrov BDP na zaposlenega v enakem rangu kot denimo Slovaška ali Latvija, medtem ko ima Estonija (po indeksu ekonomske svobode na 7. mestu), ki je izvedla korenite reforme in je danes tehnološko najbrž najbolj napredna tranzicijska država, BDP na zaposlenega že slabih 42.000 evrov.
Slovenija z razkošnimi »podporami«
Ampak to je šele začetek zgodbe, na koncu katere bomo ugotovili, da je Slovenija še globoko v prekletstvu socialistične mentalitete in da ji gre samo še na slabše. Med drugim je »posebnost« obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (paradavek), ki deluje tako, da sedanje generacije zadolžujejo prihodnje rodove. Povedano drugače. Deluje po principu: ohranimo tako, kot je, v prihodnosti bomo že nekako. Slovenija ne gleda dolgoročno, davkoplačevalci se morajo zanašati na obljubo države, da jim bo nekoč v prihodnosti vrnila, kar ji zdaj dajejo. Še več. Država se zadolžuje čez svoje zmožnosti in je ves čas v minusu. Če namreč vsem skupnim prihodkom od vseh dajatev prištejemo deficit državnega proračuna (glej graf št. 1), ki je potrošnja brez realne podlage in jo bomo morali davkoplačevalci pokriti s prihodnjimi davki, in to primerjamo z BPD na prebivalca, izraženo v deležu od povprečja EU, lahko opazimo, da je slovenski zaposleni glede na BDP na prebivalca precej brutalno obdavčen (skupaj s Hrvaško, Madžarsko in Grčijo), medtem ko je davčni primež v primerljivih tranzicijskih državah (Estonija, Češka, Slovaška, Poljska) zmeren.
Vprašanje na tej točki je, kam za božjo voljo gre denar države, kjer so ljudje obdavčeni in je javna poraba taka kot v bogatih državah. Od kod tako visoki odstotki porabe Slovenije, ki si je sploh ne more privoščiti? Ena od postavk so gospodarske zadeve vlade (glej graf št. 2, ki prikazuje delež izdatkov za gospodarske zadeve v BDP v primerjavi z deležem BDP na prebivalca glede na povprečje EU), kamor spadajo razne subvencije, ceste in podobno. Na prvi pogled je opazno, da bogate države (če odštejemo Avstrijo in Belgijo, ki odstopata) zelo malo trošijo za razne »podpore«, medtem ko spada Slovenija v skupino držav (skupaj z Madžarsko, Hrvaško in Romunijo), ki so med največjimi intervencionisti na področju gospodarstva v EU. Tako pade še en levičarski mit, ki pravi, da država z intervencijami dviguje blaginjo. Da to ne drži, dokazujejo baltske države, ki po blaginji (če jo merimo v BDP na prebivalca) dohitevajo (in prehitevajo) Slovenijo, čeprav se njihove vlade podpovprečno ukvarjajo s posegi v gospodarstvo.
Zapostavljeni nezaposleni
Druga postavka so izdatki za zdravstvo (glej graf številka 3, ki prikazuje delež izdatkov za zdravstvo v BDP v primerjavi z deležem BDP na prebivalca glede na povprečje EU). Izrazito odstopajo bogate države (Danska, Finska, Švedska, Nemčija, Velika Britanija in druge), ki si zaradi svojega bogastva lahko privoščijo večje izdatke za zdravstvo, Slovenija pa spada (skupaj s Češko in Hrvaško) med države, ki bi po zdravstvu rade bile enake bogatim, čeprav je njihova blaginja (spet merjeno v BDP na prebivalca) daleč pod povprečjem EU. Gre za levičarsko maksimo, zakaj bi Danec imel boljše zdravstvo kot Slovenec, saj smo vsi ljudje, a ne? Odgovor je sila preprost: zato ker si Danska glede na svoje bogastvo vrhunsko zdravstvo lahko privošči, Slovenija pa ne. Podobno je z izobraževanjem, kjer levičarji zatrjujejo, da država za izobraževanje namenja premalo. Dejstva so seveda drugačna (glej graf številka 4, ki prikazuje indeks izdatkov za izobraževanje glede na povprečje EU v primerjavi z deležem BDP na prebivalca glede na povprečje EU). Tukaj sicer ni nobenega pravila, saj tudi bogate države namenjajo za izobraževanje zelo različne vsote (največ skandinavske države, najmanj Nemčija in Avstrija), Slovenija pa ponovno spada v skupino držav, ki kljub podpovprečnemu BDP na prebivalca porabi nadpovprečno za izobraževanje. Očitno za dodatke profesorjem.
Slovenija je pri javnih izdatkih podpovprečna pri namenjanju sredstev za obrambo (vojska) in javno varnost (policija), nadpovprečna pa pri izdatkih za izobraževanje, gospodarstvo, ekologijo ter javne usluge in storitve. Slovenska država se torej obnaša v popolnem nasprotju z neoliberalnim modelom, čeprav nas levičarji skušajo prepričati, da je država sredi najbolj brutalnega neoliberalnega kapitalizma. Dejstva jih postavljajo na laž. In še ena podrobnost Eurostatovega poročila je zanimiva. Za nezaposlene namenjamo skoraj še enkrat manj sredstev v BDP, kot je to povprečje EU (1,5 odstotka BDP). Bogate države (z izjemo Velike Britanije) namenjajo za nezaposlene največ sredstev, ker vedo, da so največje breme prav nezaposleni državljani, ki imajo poleg tega najmanj pravic, ki jih povrhu nihče ne ščiti. In če si že ljudje poiščejo delo v tujini, kot je primer dnevnih ekonomskih migrantov v Avstrijo, jih ta država dvojno obdavči, kot bi jim bolj želela dati socialno podporo, kot pa da bi delali. Skratka, zaposlenost se lahko poveča samo, če vzcveti gospodarstvo, to pa se lahko zgodi samo tako, da se zmanjša vpliv države, ki prihaja z intervencijami, regulacijami in velikimi davčnimi obremenitvami.
Čas za novo tranzicijo
Ampak, saj veste, v taki državnointervenistični mlakuži se najbolj znajdejo levičarski paglavci in antireformistični lobiji, ki potem državo s pomočjo medijskega mainstrema branijo pred pogoltnim neoliberalnim kapitalizmom. In svarijo pred brutalnim varčevanjem, češ da javna poraba zagotavlja socialno varnost in zagotavlja višjo kakovost življenja državljanom.
No, Slovenija ni nikoli v resnici varčevala. Od leta 2008 do danes je javni dolg narasel z 22 na 83 odstotkov BDP konec leta 2015. Precej čudno varčevanje, če dolg povečaš za skoraj štirikratnik. Kako se varčuje, so pokazale baltske države. V času krize so naredile ostre reze v javno porabo. Litva jo je zmanjšala s 45 odstotkov BDP na 35, Estonija s 46 odstotkov na 38, Latvija s 44 na 36 odstotkov, medtem ko smo jo v Sloveniji s 44 odstotkov BDP povečali na skoraj 50 odstotkov.
Skrajni čas je torej za popolno resetiranje in novo tranzicijo Slovenije.