Škof Saje: Odkar sem škof, sem se že nekajkrat srečal z izpovedmi o spolni zlorabi, tudi znotraj družine

Novomeški škof po dveh mesecih in pol od prevzema škofije ocenjuje, da je stanje v njej primerljivo s stanjem v drugih slovenskih škofijah. Med drugim opaža, da je zaradi omejitev, povezanih s covidom-19, upadlo število vernikov, ki obiskujejo verske obrede, je pa zrasla udeležba na drugih organiziranih oblikah verskega udejstvovanja, tudi preko spletne aplikacije Zoom.

"Pozna se, da je covid-19 nekako pretresel položaj, kar se tiče verskega življenja. Na eni strani ga je omejil, na drugi strani pa so ljudje, ki so bili iznajdljivi, izkoristili možnosti, ki jih imajo, in se povezovali na druge načine," je dejal v intervjuju za STA.

Župnija se sicer podobno kot druge škofije v Sloveniji in tudi širše v razvitem zahodnem svetu sooča s splošnim upadanjem števila vernikov. "Pripadnost veri na nek način usiha. Veliko jih ne ve, zakaj gredo k maši, ampak pač gredo, ker je taka tradicija. Posebej med mladimi je to opaziti. Gre za neko splošno krizo, ki ni samo gospodarska, ampak tudi duhovna," ugotavlja.

Marsikdo bi takšne razmere verjetno označil za zaskrbljujoče, a Saje meni, da je lahko kriza na nek način tudi priložnost za rast: "Ko je nekaj preživeto, je treba to na novo osmisliti. Nekdo, ki to osmisli, nadaljuje z večjo vero, nekdo, ki ne, pa odneha." In to se po besedah škofa trenutno tudi dogaja v Katoliški cerkvi v zahodnem svetu. Na eni strani število tradicionalnih vernikov upada, na drugi strani pa rastejo manjše, duhovno močne skupine.

Pomembno se mu zdi, da se v proces vključi mlade. "Mladi imajo danes veliko več ponudbe, kot so imeli včasih, in ne pridejo zgolj na predavanja, ker zanje niso dovolj zanimiva. Na drugi strani so tudi duhovniki vse starejši in jih vse težje razumejo. Zato je treba mlade vključiti predvsem v druge oblike, kot so različne celoletne skupine, npr. skavti, oratoriji in podobno. Tam najdejo skupnost in prijatelje ter čutijo, da nekam pripadajo," pravi Saje.

Podobno kot v družbi so tudi v Cerkvi različni pogledi na epidemijo in z njo povezano cepljenje. Novomeška škofija je v zvezi s tem nedavno objavila izjavo, v kateri je pojasnila svoje stališče o cepljenju in nekaterih teoloških vprašanjih, ki se pojavljajo ob tem. Po besedah škofa so se za izjavo odločili, ker so bile med verniki nekatere nejasnosti, ki so jih s svojimi stališči, da je s cepivi povezano delovanje hudobnega duha in da so nekatera cepiva problematična zaradi načina izdelave, povzročali tudi nekateri duhovniki.

"Cerkev je že večkrat pojasnila, da je v tem položaju, v katerem smo, cepljenje smiselno in pametno, ker druge pametnejše izbire ni. Razumem, da ima nekdo neke pomisleke iz zdravstvenih razlogov, vendar je gledano v celoti cepljenje smiselno, zanj tudi ni nekih etičnih ali moralnih ovir," pravi. S cepljenjem po besedah škofa rešujemo življenja in zdravje ljudi. "Tveganje, da zbolimo, če se ne cepimo, je veliko večje od tveganja, da imamo stranske učinke, če se cepimo," je poudaril. Sam se je cepil trikrat, takoj ko je bilo mogoče.

Preden je postal škof, je bil Saje dlje časa sodnik na Metropolitanskem cerkvenem sodišču v Ljubljani, ki se ukvarja s postopki za ugotavljanje ničnosti cerkvenega zakona. Kot pravi, število prošenj za ničnost zakona ne sledi dogajanju na civilnem področju, kjer število civilnih razvez narašča, ampak je vsa leta približno enako. "Res pa je tudi, da je danes porok na splošno manj, tudi cerkvenih," pravi.

Sodišče v Ljubljani po njegovih besedah letno prejme od 40 do 60 vlog za ugotavljanje ničnosti cerkvenega zakona, pri čemer po uvodnem pogovoru, kjer ugotavljajo, ali obstajajo razlogi za ničnost, postopek nato steče v okoli tretjini primerov, ki se običajno končajo z ugotovitvijo ničnosti. Najpogostejši razlogi za ničnost zakona so vnaprejšnja izključitev kakšnega bistvenega sestavnega dela zakona, kot so zvestoba, otroci, trajnost zakonske zveze in podobno, pogosti pa so tudi psihični razlogi in prisila ob poroki.

V preteklosti so imeli težave pri svojem verskem življenju predvsem tisti, ki so se civilno ločili in nato znova poročili ali začeli novo zvezo, še preden je bil njihov cerkveni zakon spoznan za ničnega. Ti se namreč niso mogli udeleževali obhajila. Po dveh škofovski sinodah o družini v letih 2014 in 2015 je bil po besedah Sajeta položaj teh ljudi olajšan, a še ne povsem.

"Na sinodi je bilo rečeno, da vseh tovrstnih primerov ni mogoče metati v isti koš ter da je treba razlikovati med tistimi, ki niso glavni krivci za razpad zakona in so z novo zvezo napravili neko pot spreobrnjenja in vere, in tistimi, ki so šli v ločitev zavestno in hote in se na vero požvižgajo. Tisti, ki so napravili določeno pot, bi morebiti pod določenimi pogoji lahko prejeli obhajilo, čeprav sinodi tudi tu nista dali povsem nedvoumnega odgovora," pravi Saje. Kot je dodal, imajo tisti, ki jih v novi vezi še vedno veže cerkveni zakon iz prejšnje zveze, na voljo tudi druga sredstva, da lahko živijo svoje versko življenje, kot so maša, branje Svetega pisma in podobno.

Saje, sicer doktor cerkvenega prava, je pri svojem dosedanjem delu sodeloval tudi v več cerkvenih postopkih preiskav spolnih zlorab, ki so jih zagrešili verski uslužbenci. Kot pravi, so spolne zlorabe zagotovo ena od težav Cerkve, za obravnavo katerih pa danes za razliko od nekoč, ko se o tem skorajda ni govorilo, obstajajo jasno določena merila, pravila in zakoni.

Današnja navodila verskim uslužbencem namreč zelo jasno nalagajo, da so centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu v najkrajšem možnem času dolžni naznaniti vsak sum, indic ali informacijo o spolni zlorabi, škofom pa nalagajo izpeljati ustrezne cerkvene postopke. Saje pravila pozdravlja: "Popolnoma nedopustno bi namreč bilo, da vemo za primere zlorab, pa ne ukrepamo."

Z zvezi z nekaterimi očitki, da Cerkev pri preiskavah še vedno naredi premalo, odgovarja, da gre lahko morda tudi le za vtis. "V javnosti se ne ve vsega, kar se v Cerkvi trenutno odvija na tem področju. Samo letos smo imeli nekaj primerov, ko so bili duhovniki zelo hudo sankcionirani. Da se nič ne naredi, tako ne drži. Res je, da se je vse, kar se je dogajalo do zdaj, dogajalo prepočasi in da na tem področju še do nedavnega ni bilo dovolj volje, a se stvari pospešeno spreminjajo," je dejal. "Cerkev je namreč danes pred jasnim spoznanjem, da sta prikrivanje in opustitev dolžnih ravnanj ob spolnih zlorabah absolutno nesprejemljiv način," je dodal.

Pogosta težava pri preiskavi tovrstnih primerov je sicer po besedah škofa ta, žrtev ne želi spregovoriti o zlorabi, zato je pomembno, da se ji ponudi neko okolje, kjer se čuti sprejeta in razumljena. V Katoliški cerkvi zato v ta namen trenutno ustanavljajo posebno neodvisno komisijo, ki bo žrtvam na voljo za pogovore. Podobno skupino Saje načrtuje v novomeški škofiji. Skupina bo namenjena ne le žrtvam spolnih zlorab duhovnikov, ampak tudi žrtvam spolnih zlorab v drugih okoljih, npr. družinah. "Odkar sem škof, sem se že nekajkrat srečal z izpovedmi o spolni zlorabi, tudi znotraj družine," je povedal.

Saje je sicer tudi nekdanji član cerkvene komisije za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo, a trenutno nima vpogleda v to, kar se dogaja na tem področju. "Se mi pa zdi, da se trenutno na tem področju ne dogaja veliko," je povedal.