Združenje opozarja, da je v začetku 90-tih let ustavno sodišče z razsodbo ob podobnem ravnanju politikov, ko so odstavili tedanjega direktorja RTV Slovenija Žarka Petana, presodilo, da načelo svobode tiska velja tudi za javno RTV, in s tem omejilo pravice politikov do menjavanja ključnih posameznikov v javnem zavodu pred izteki mandatov zaradi političnih razlogov in določilo položaj generalnega direktorja kot posebej pomemben za ohranjanje te svobode.
Ustavno sodišče je takrat med drugim zapisalo:
"Ni si mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja RTV v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v Svetu kot organu upravljanja. Zahtevana neodvisnost je seveda legitimno omejena z načinom izvolitve direktorja RTV in z njegovo javno odgovornostjo za opravljanje javne funkcije v javnem interesu. Vendar morata biti njegova avtonomnost in odgovornost razvidni in predvidljivi. Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politične moči pri "ustanovitelju" zavoda ali od formalnih sprememb, ki jih ta lahko kadarkoli sprejme glede statusa zavoda."
Standardov ravnanja, ki jih navajamo po razsodbi ustavnega sodišča, vlade v zadnjem desetletju po »primeru Petan« praviloma niso več kršile.
V ZNP z začudenjem spremljamo poskuse dela poslancev in predstavnikov izvršne oblasti, da bi vplivali na delovanje javnega zavoda RTV z ocenami, da tam premalo denarja namenjajo »kulturi«, da je v programu tudi sicer premalo kulturnih vsebin, in z obtožbami o domnevni komercializaciji, navedli pa so tudi nekaj naložb in oddaj, ki so zanje sporne z vidika racionalnosti trošenja denarja.
Za skupnost je najpomembnejše poslanstvo javnega zavoda informiranje in ne »objavljanje kulturnih vsebin«. Pritisk politike, da bi morala javna televizija predvsem skrbeti za »kulturne vsebine«, je poskus nevarne redifinicije poslanstva najpomembnejšega javnega medija. Določanje politikov, kakšne vsebine morajo biti objavljene, pomeni, da druge vsebine ne bodo objavljene, ali da jim bo posvečene manj skrbi. Tovrstno ravnanje nikakor ne sodi med pristojnosti, ki jih imata po ustavni ureditvi vlada ali parlament. Obratno - tovrstno poseganje politike je nespodobno in škodljivo za javni zavod in skupnost. Združenje opozarja, da se je tako čas za kulturne vsebine kot sredstva zanje v javnem zavodu v zadnjih letih poviševal in je za večino slovenske javnosti, ki javni zavod s prispevki plačuje, dilema kvečjemu, ali si to res želijo in za to namenjajo naročnino. Podatki o gledanosti ne potrjujejo pravilnosti tovrstne politike in kažejo na slabo utemeljenost zahtev, ki jih postavlja ministrica za kulturo, ki vidi predvsem svoje strankarske interese. Javni zavod ima specializirane programe, med njimi poseben radijski program, ki so povsem nekomercialni in jih za zelo ozko skupino elitnih poslušalcev plačujejo vsi državljani. Dilema je lahko celo obratna: ali ni tovrstnih vsebin preveč in premalo tistih, ki bi bile namenjene najširšemu krogu državljanov in dobru celotne skupnosti, ki finančno omogoča delovanje javnega zavoda. Vsaj enako pozornost kot »kultura« si zaslužijo tudi zdravstvo, šolstvo, znanost, gospodarstvo... Razprave na otročji ravni, česa si v tem ali onem ministrstvu zase na javni televiziji želi več, so za resno oblast nespodobne.
Podobno neresno je opletanje s terminom komercializacije, če ni natančno opredeljeno, kaj ta termin pomeni. Prava zagata javnega zavoda je namreč lahko izgubljanje publike in ta trend se bo nadaljeval, če bo obveljalo zahteva ministrstva za kulturo in se bo količina »kulturnih vsebin« še povečevala. Usmeritev v »nekomercialne« vsebine, če to razumemo kot vsebine namenjene eliti in ne široki publiki, pomeni prepuščanje vloge, ki bi jo moral opravljati javni zavod, drugim medijem in je v konkurenčnem spopadu - celo neposredna - pomoč zasebnim medijem, ki jim politiki ne diktirajo, kakšne vsebine morajo objavljati. V združenju se čudimo, da se nekoč opozicijski politiki, ko so prevzeli oblast, ohranili opozicijsko retoriko, ko govorijo o finančnem položaju zavoda. Retorika, da je za finančne težave, v katerih se bo najverjetneje letos znašel zavod, kriva sprememba zakona izpred štirih let in posledično nekajletno nepoviševanje prispevka, je za predstavnike izvršne oblasti nerodna, od oblasti javnost pričakuje, da bodo predstavljali točne podatke in ne pravljic, ki jih razveljavi že prvi pogled v bilance in dejstva.
Zadnja leta zavod ni imel večjih finančnih težav, v njih pa bi se lahko znašel letos, ker mu je država lani naložila, da mora bistveno povišati plače vsem zaposlenim, nova vlada pa je odločila, da denarja, ki ga je prejšnja vlada za to reformo obljubila in začela nakazovati zavodu, ni zakonito nameniti za ta namen. Deloma bo to lani povzročeno finančno zagato rešilo desetodstotno povišanje naročnine, ki ga je vlada napovedala po opozorilih iz zavoda RTV kakšne bodo posledice. To povišanje je načrtovala tudi prejšnja vlada.
Ravnanje oblasti, ki z lastnimi odločitvami zavod potisne v finančne težave, ministrica pa to potem uporabi za prikazovanje, kako sporna bi naj bila zakonodaja iz preteklosti, je neodgovorno in neresno zlorabljanje javnega zavoda za strankarske igrice.
Združenje ministrico poziva, da se namesto z ideološkim bojem, ki je morda razumljiv v predvolilnem času, začne ukvarjati z realnimi ocenami in problemi, s čemer lahko koristi ministrstvu, zavodu RTV in javnosti.
Upravni svet
Združenje novinarjev in publicistov
Predsednik
Peter Jančič