Na seznamu predsedničinih dolžnosti, ki so se iz starega leta prenesle v novo, je tudi predlaganje novega varuha oziroma varuhinje človekovih pravic. Funkcija ombudsmana resda nima kakšne posebne ali konkretne moči, vendarle pa ustava za imenovanje zahteva kar dvotretjinsko večino.

Očitno je služba vseeno dovolj mikavna, da se je zanjo pri predsednici Nataši Pirc Musar prijavilo kar 16 kandidatov, med njimi celo nekaj zelo »eksotičnih«, denimo varnostnik Ibrahim Nouhoum. Pozornost so vzbudili tudi nekdanji poslanec SDS in SLS ter župan Destrnika Franc Pukšič, bivša podpredsednica SLS Jasmina Opec Vöröš, bivša ustavna sodnika Mirjam Škrk in Matevž Krivic, pa kazenski odvetnik Blaž Kovačič Mlinar itd.

Med resnejšimi kandidati so bili izpostavljeni Boštjan Penko, ki je nekoč vodil urad za boj proti korupciji, Tina Brecelj z vrhovnega sodišča in Simona Drenik Bavdek, pomočnica vodje centra za človekove pravice pri varuhu človekovih pravic, sicer pa »stara znanka« iz zgodbe o slovensko-hrvaški arbitraži.

Že februarja lani je Nataša Pirc Musar za varuhinjo človekovih pravic sicer predlagala Dijano Možina Zupanc, a ta ni dobila zadostne podpore v državnem zboru. Podobna usoda je doletela tudi Marka Starmana, zato je predsednica oktobra lani razpis ponovila.

Na koncu so ostala na mizi tri imena: Tina Brecelj, zasebna partnerka sveže upokojenega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića, ki je bila hkrati tudi njegova svetovalka na vrhovnem sodišču ter vodja službe za razvoj sodne uprave in službe za zakonodajo na istem sodišču.

Poznavalci so njeno kandidaturo že zaradi tega ocenili kot neokusno in ji napovedali neuspeh. Nič več sreče ni imel Boštjan Penko, za katerega je bilo jasno, da ne bo dobil podpore opozicije, kar ga je avtomatično izločilo kot kandidata, kajti brez vsaj nekaj glasov opozicije državni zbor v trenutni sestavi ne more izvoliti ombudsmana.

Predsednica republike se je na koncu odločila, da ne bo čakala na novi sklic in da bo državnemu zboru v izvolitev vseeno ponudila Simono Drenik Bavdek, ki jo je formalno za ta položaj predlagal Ernest Petrič, podprli pa sta jo tudi članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti Alenka Šelih in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Ali bo to dovolj za dvotretjinsko podporo v parlamentu, še ni jasno.

Simona Drenik računa na podporo koalicije, imela naj bi tudi glasove opozicijske Nove Slovenije, medtem ko je SDS neznanka. Če bodo iz predala potegnili njeno vlogo v arbitražni zgodbi, bo vse skupaj postalo še bolj zanimivo.

Kajti Drenikova je kot slovenska agentka na ad hoc arbitražnem sodišču v Haagu, ki je odločalo o meji med Slovenijo in Hrvaško, postala tarča hrvaških obveščevalcev, ki so med prisluškovanjem njenemu telefonu ujeli »nedovoljen pogovor« z arbitrom Jernejem Sekolcem, zaradi česar je prišlo do meddržavnega škandala, Hrvaška pa je protestno izstopila iz arbitraže in nikoli ni priznala končne odločitve arbitražnega sodišča.

Ali je s tem, ko se je neprevidno pogovarjala s Sekolcem po nezaščiteni mednarodni liniji, ogrozila interese Slovenije? Verjetno je. Ali je ravnala v dobri veri? Zagotovo. Simoni Drenik nihče ne more očitati, da se pred desetimi leti ni z vsemi močmi borila za interese Slovenije. Žal ji ni uspelo in zato je trpela tudi njena kariera za zunanjem ministrstvu.

Morda je zdaj čas, da ji zakonodajalci dajo novo priložnost, da se izkaže kot nepristranska varuhinja človekovih pravic?