Simon Malmenvall: Cerkve svet ne bo bolj cenil, če bo takšna, kot je on sam

Z njim smo se pogovarjali o pojmovanju odrešenjske zgodovine in o sekularnem prenos »eshatona«, to je poslednjih reči oziroma najglobljih eksistencialno-religioznih temeljev na družbenopolitično polje. Zadržali smo se tudi pri odnosu med liberalizmom in krščanstvom, različnih interpretacijah drugega vatikanskega koncila, dvotirnosti delovanja Katoliške cerkve in papežu Frančišku. Med bogatim krščanskim izročilom mu je najbližje pravoslavje.  

Rojeni ste v letu osamosvojitve, letu »odrešenjske zgodovine« za Slovence. Sem šel predaleč?

Mislim, da ste. Prvič, ta čas je še preblizu, ne moremo ga presojati z dovolj distance. Drugič, odrešenjska zgodovina se navadno nanaša na tista obdobja, ki so imela močno afiniteto do religioznih tem in opredelitev. Že sámo krščansko tolmačenje preteklosti v smislu zgodovine odrešenja se je izoblikovalo na prehodu iz antike v srednji vek, v času, ko si družbenih struktur in razumevanja sveta sploh ni bilo mogoče predstavljati brez religije. Čas slovenske osamosvojitve pa je izrazito sekularen. Odrešenjska zgodovina pomeni po svojem bistvu svojevrstno razumevanje zgodovine kot dolgega procesa srečevanja med Bogom in človekom. Gre za posege božje »previdnosti« v stvarne razmere, ki na tak način dobijo svoj posvečen pomen ter jih je nadalje mogoče povezovati z biblijskim razodetjem in naukom krščanskih skupnosti. Slovenska osamosvojitev je seveda pomemben družbeni in politični dogodek, vendar se je vse to dogajalo v takšnem kulturnozgodovinskem kontekstu, ko je zgodovina odrešenja že zdavnaj, tudi v obzorju cerkvenih hierarhov, postala del preteklih, pravzaprav preseženih miselnih kategorij.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Malmenvall spregovori o pogosti slovenski napaki, ko se Rusijo enači s komunizmom, in pove, zakaj Rusija za Evropo ne bi smela biti grožnja ali celo sovražnik, temveč partner; meni, da populizmi za sedaj še niso največja nevarnost za zahodni svet; pove, zakaj bi bilo po njegovem bolje, če bi se papež manj pojavljal v javnosti in dajal jasnejše izjave; razmišlja o dediščini drugega vatikanskega koncila.