Silvester Šurla: Prvorazredni poraz

Da bo res tako, bo treba še počakati na rezultate drugega kroga predsedniških volitev 2. decembra. Možnost, da bi Türku, ki je že v prvem krogu zaostal za Pahorjem, tedaj uspel veliki met, je malo verjetna. Türk in njegovi številni svetovalci v kabinetu predsednika države lahko že danes začnejo pakirati kovčke. Franci Perčič naj vendarle odide v pokoj, neformalni vodja Türkove neuspešne volilne kampanje Gregor Golobič pa naj neha spletkariti v politično-medijskem zakulisju in si končno najde kako pametno službo, saj svetovalec v predsedniški palači, kar si je potihoma tako želel, gotovo ne bo.

Obstaja velika večja verjetnost, da bodo volivci Milana Zvera (ki je, roko na srce, ob danih razmerah dosegel zelo dober rezultat) podprli Pahorja, kot pa da bi si velik del Pahorjevih volivcev v drugem krogu premislil in glasoval za Türka. Čeprav se bo negativna kampanja Türkovih »plačancev« (Dejan Verčič & Co.) po vsej verjetnosti ponovila: da je glas za Pahorja glas za Janšo. Že pred prvim krogom so javnomnenjske raziskave kazale zelo tesen izid v drugem krogu med Pahorjem in Türkom. Analitiki so si bili enotni, da bi desetodstotna prednost Türka pred Pahorjem v prvem krogu sedanjemu predsedniku republike omogočila zmago tudi v drugem krogu. Toda zgodil se je preobrat: Türk je pogorel že v prvem krogu, za dobre štiri odstotne točke je zaostal za Pahorjem.

Njegovo veličanstvo, prvorazredni predsednik države, ni mogel več skrivati besa po objavi rezultatov vzporednih volitev v nedeljo zvečer. Kot da bi mu počil film, je Türk začel obtoževati vse povprek, napadati Pahorjevo nastopaštvo in demagogijo ter se spotikati ob domnevne medijske manipulacije. Pozabil ni omeniti niti izgubljenih referendumskih glasov in predsednika vlade Janeza Janšo, ki je, kako nezaslišano (!), v kazenskem postopku (ker naj bi neugotovljenega dne, na neugotovljen način … dobil obljubo nagrade!?). Po prvem odzivu sodeč, se Türk pred drugim krogom ne bo prav nič trudil na svojo stran pridobiti volivce Milana Zvera. Najbrž ve, to kažejo tudi podrobnejše analize javnomnenjskih raziskav, da je to misija nemogoče. V njegovem štabu bodo gotovo začeli igrati na drugačne strune: nič več ne bo povezovanja »za skupno dobro«, še srditeje bodo napadali Janševo vlado in tako upali, da bodo v svoja jadra ujeli protivladno nezadovoljstvo zaradi kriznih razmer. V ta namen so že v kratkem organizirane tudi demonstracije Semoličevih sindikatov. Toda vprašanje, ali se to protivladno hujskaštvo Türku tudi v drugo ne bo vrnilo kot bumerang in bo zato 2. decembra dobil še nižji odstotek glasov kot na martinovo nedeljo.

Funkcija predsednika republike je Borutu Pahorju pisana na kožo. Premierska mu ni bila. Bil je daleč najslabši premier v zgodovini samostojne Slovenije. Za predsednika države bi moral kandidirati že leta 2007, a se je tedaj uklonil volji stricev iz ozadja in naslednje leto na parlamentarnih volitvah premagal Janeza Janšo. A zmagoslavje je bilo kratkega diha: politično zakulisje, ki ga je na to funkcijo nastavilo, ga je odrabilo za svoje interese in že po treh letih tudi odstavilo. To je bil eden zadnjih poskusov Kučanove paradržave, da obdrži odločilni vpliv na dogajanje v državi. Za odrabljenim Pahorjem je lani prišel novi up slovenske kaviar levice: Zoran Janković. A njegova zgodba se je kljub relativni zmagi Pozitivne Slovenije zelo hitro končala, ko mu ni uspelo sestaviti vladne koalicije.

Tudi Danilo Türk je po svoje žrtev destruktivne kučanovske politike izključevanja in ostrih ideoloških delitev. Namesto da bi v teh težkih časih v funkciji predsednika republike povezal Slovence, jih je še bolj razdelil na prvo- in drugorazredne državljane. Na tiste izbrance iz pravoverne politične kaste, ki jim je dovoljeno vse in se jim daje druga priložnost, in vse druge, ki morajo na svojih plečih s sklonjeno glavo prenašati bremena krize, ki je Türk v svojem prvorazrednem predsedniškem slogu, polnem razkošja na račun davkoplačevalcev, ni kaj zelo občutil. Še več, v svojem vzvišenem, odtujenem in odljudnem predsednikovanju si Danilo Türk privošči tudi takšne sramotne odločitve, kot je bila dvakratna pomilostitev preprodajalca kokaina. Škandalozni zgodbi, ki smo jo zadnje tri tedne razkrivali v Reporterju, bomo prišli do dna. Sodni izvedenec Jože Balažic, na katerega je Türk poskušal zvrniti krivdo, je že povedal svoje, resnico o pomiloščenem Vorenu Pavliču pa bodo v naslednjih dneh povedali tudi italijanski tožilci.

Milan Kučan te dni sedi ob narasli Ljubljanici in prešteva politične mrliče, ki plavajo mimo: za Gregorjem Golobičem, Katarino Kresal in Zoranom Jankovićem bo po vsej verjetnosti tretjega decembra priplavalo po reki tudi politično truplo Danila Türka. Slava mu!