Slabo vest si tolažim z mislijo, da gre za neobičajno nepomembno funkcijo – še zlasti v luči dejstva, da gre za edinega neposredno voljenega funkcionarja na državni ravni. Kako prazna je ta funkcija, ki je sicer narejena kot nekakšna rezerva za izredne razmere – teh pa na srečo nikoli ni – kaže že to, da so v neštetih predvolilnih soočenjih kandidate bombardirali z vprašanji, ki nimajo prav nobene zveze z ustavnimi pooblastili predsednika.
No, kot izhod v sili so spraševalci včasih začeli z vprašanjem, kaj pa bi vi svetovali predsedniku vladi o tem in tem problemu? Kot da slednji komaj čaka, da ga ob opoziciji in koalicijskih sporih vsak dan gnjavi še ceremonialni šef države. Z nekaj pretiravanja bi lahko rekli, da večino delovnega časa naš predsednik nima kaj početi, še tistih nekaj kadrovskih pooblastil je vezanih na razmerje sil v parlamentu.
Mile Šetinc, lobist
Pahor je to praznino napolnil s svojimi zdaj že legendarnimi narcističnimi in populističnimi podvigi. To je očitno všeč tako njemu kot velikemu delu volivcev, v skrajni sili pa lahko priskoči na pomoč še desnica, za katero je Pahor manjše zlo med (levimi ali domnevno levimi) kandidati. Čudi pa me togota pomembnega dela levičarske inteligence. Pahor je v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a tudi neškodljiv.
Včasih je tudi resnično poskušal biti koristen, recimo s »preseganjem razlik« pri spravi – pa čeprav sta edini otipljivi rezultat tista grda betonska kvadra na Kongresnem trgu, ki bi ju bilo treba ob prvi priložnosti podreti. Nekoristnost in neškodljivost pa je kar dobra definicija vsebine moderne predsedniške funkcije, ki je bolj ali manj slaba kopija »prazne točke oblasti« v ustavnih monarhijah.
10 ANALITIKOV KOMENTIRA PREDSEDNIŠKE VOLITVE V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
