Dr. Jernej Letnar Černič s Fakultete za državne in evropske študije je že nekoč dejal, da je priložnost za sprejetje lustracijskih ukrepov verjetno zamujena. V pogovoru za Reporter lustracijo vidi kot institut, ki preprečuje, da bi nekdanji nosilci javnih funkcij v totalitarnih režimih še naprej ostajali na položajih potem, ko pride do preloma s starimi arbitrarnimi praksami in do prehoda v demokratični red, ki temelji na vladavini prava.
Lustracija, potem znižanje ustavnopravnih standardov
Lustracija je po Černičevih besedah eno izmed sredstev, ki lahko pripomore, da post-tranzicijske družbe dosežejo tranzicijsko pravičnost, kar pomeni, da se nekdanjim nosilcem državne moči onemogoči, da še naprej kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. V Srednji Evropi so jo povsem uspešno uporabili le v Nemčiji, ko so vzeli v precep nekdanje vzhodnonemške funkcionarje. »Na Univerzi Humboldt v Berlinu je po demokratizaciji ostala le peščica profesorjev. Vsi ostali so morali oditi,« pravi Letnar Černič.
Lustracija lahko daljnosežno učinkuje le, če je uporabljena neselektivno, objektivno in enako. »Vemo, da so jo v Srednji Evropi delno uporabile tudi Češka, Poljska in Madžarska, vendar njen doprinos k delovanju tamkajšnjih liberalnih demokracij ne moremo primerjati z nemško izkušnjo, med drugim tudi zaradi zadnjega zniževanja krvavo pridobljenih ustavnopravnih standardov.« Na naše vprašanje, katere države ima mislih, ko omenja zniževanje ustavnopravnih standardov, je odvrnil, da vzhodnoevropske, razen baltiških držav in nekdanje Vzhodne Nemčije.
Samo z (ne)lustracijo torej ne moremo pojasniti pozitivnega in negativnega dogajanja v postkomunističnih državah.
Lustracija lahko omeji korupcijo
Dr. Peter Rožič, na temo lustracije je doktoriral na Univerzi Georgetown v Washingtonu, je prepričan, da izločitev tistih, ki so svoj položaj pogosto zlorabili sebi v prid, lahko prepreči nadaljevanje koruptnih praks iz preteklosti. Na temelju proučevanja lustracije v 34 postkomunističnih držav je ugotovil, da je pripomogla k zmanjšanju korupcije: prekinja s političnimi, ekonomskimi in administrativnimi zlorababi nekdanjih režimov, s tem ko omejuje možnosti koruptivnosti nekdanjih komunstičnih elit. Analiziral je primer Estonije in Gruzije, državi, ki sta uvedli lustracijo in znižali korupcijo (njeno percepcijo). Rusija, ki se ji je odrekla, nasprotno ohranja visoko stopnjo korupcije.
Rožič je do lustracije tudi zadržan. Poudarja, da je politične elite niso vpeljale toliko zaradi normativnih želja po spravi, pravičnosti in nacionalni varnosti, kot zaradi političnih ciljev. Uporabljena je bila torej naprej kot politična taktika, učinkovito sredstvo v politični tekmi. Na primer v Gruziji je bila sredstvo za odstranitev pripadnikov nekdanjih avtoritarnih elit kot tudi disidentov. Razlike v pristopu do lustracije v posameznih državah ne pojasnjujejo toliko potrebe po tranzicijski pravičnosti, ampak gre za orodje, ki omogoča tekmujočim političnim elitam, da dosežejo volilne cilje tako, da ne upoštevajo veljavne zakonodaje, meni Rožič. Z drugimi besedemi, lustracija je lahko način, kako se lažje dokopati do oblasti.
Verske tradicije in lustracija
Jezuit Peter Rožič je predstojnik skupnosti sv. Jožefa, ukvarjal se je tudi z razmerjem med lustracijo in religijo. S statističnimi podatki (regresijske analize) je ugotovil, da verske tradicije dolgoročno vplivajo na navzočnost in na odsotnost lustracije v raznih državah. Države, ki so – tradicionalno gledano – bolj katoliške ali protestantske, se bistveno bolj soočajo s preteklostjo prek lustracije kakor pa družbe, ki so tradicionalno bolj pravoslavne in muslimanske. Patru Rožiču je v pogovoru praški pomožni škof Vaclav Maly glede lustracije (tudi v Cerkvi, gre za tiste, ki so skrito sodelovali z režimom) pred leti dejal, da dvajset let po spremembi režima Cerkev ne more storiti ničesar. »Prepozno je. Vsaj v Cerkvi. Zdaj je vprašanje o kolaboraciji zlorabljeno za politične namene in politične boje. Lustracija ni več razlog za resnico. Torej nima več pomena.«
Kučana pomilostilo ljudstvo
Med tistimi, ki jih večkrat pobarajo, zakaj Demos ni opravil lustracije, je predsednik vlade Lojze Peterle. V enem zadnjih nastopov je dejal, da je nihče ni mogel narediti sam. »Nisem hotel biti maršal Tito.« V Demosu zato ni bilo večine za to, niti je do zdaj ni bilo v parlamentu, je dodal. Anton Tomažič, nekdanji poslanec Demosa (SDZ, pozneje Narodni demokrati, zdaj je član NSI), je prepričan, da lustracije, če je nismo izvedli leta 1990, je tudi zdaj ne bomo. Ne nazadnje, predsednika CK ZKS Milana Kučana je že na začetku demokracije »pomilostil« narod, ko ga je izvolil za predsednika predsedstva. Čeprav so se Demosovi politiki zavedali možnosti in potrebnosti lustracije, je bil Tomažič proti njej, ker bi se nam ne uspelo osamosvojiti in pobegniti iz grozečega balkanskega kotla, če bi se nova oblast poleg demokratizacije in osamosvojitve lotila še lustracije, je zapisal v dopisovanju z nekdanjim predsednikom državnega zbora Francetom Cukjatijem.
Slaba Demosova kupčija
Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze, meni, da bi lustracijo lahko določila samo ustava, Demos pa je v naivnosti nasedel ihtavi nuji, da brez nje ni države. Tako je bil onemogočen odvzem »po Markoviću« privatiziranega premoženja, odvzem pravic borcev in drugih privilegijev NOB ter v prehodnih razmerah določen način preobrazbe iz socialistične v demokratično družbo. Po sprejemu ustave je vsakršna odgovornost za nazaj nedopustna, pridobljene »pravice« pa nedotakljive, pravi Sušnik, ki opozarja, da so bili ključni akterji slovenske pomladi odpadniki iz partijskih organizacijskih oblik.
V lani izšlem obsežnem delu Demokracija in država se je dr. Peter Jambrek vprašal, ali so v Demosu sklenili pošteno kupčijo. Plebiscit in neodvisnost nista bila predmet trgovanja, pač pa je bila nova ustava in še predčasne parlamentarne volitve. Demos je zamenjal umestitev ustavne demokracije za možno – in kot se je izkazalo tudi dejansko – izgubo oblasti. Demosu se potemtakem kupčija ni splačala. »Slovenija je torej preživela umestitev demokracije brez ustavno in zakonsko legitimnega očiščenja navlake bivšega režima in tudi brez moralnega pomlajenja. Še vsaj petindvajset let je tavala, se spotikala in ugrezala po tranzicijskem močvirju,« je zapisal Jambrek. Prepričan je, da je toliko let po prvih svobodnih volitvah lustracija zbledela, zastarela in postala nepopularne tema. Od pet do največ deset let po umestitvi demokracije je nemogoče zahtevati izločitev političnega nasprotnika iz volilne tekme in iz javnega življenja zaradi morebitne zaznamovanosti osebnega položaja v nekdanjem režimu. Pač pa je bilo in je še zmeraj v slovenskem nacionalnem interesu ureditev in odprtje arhivov tajnih policij, poudarja Jambrek. Tako se na temelju dokazov vzpostavi določen red, predvidljivost in pošten postopek. Sedanje razmerje sil v Sloveniji po njegovem vse od leta 1990 naprej ni omogočilo narediti te domače naloge.
Zato je pomembno vedeti, kaj se je dogajalo. Na temelju pritiska resnice in pravice pa zahtevati odgovornost in izvajati ukrepe tranzicijske pravičnosti.
Lustracija v sodstvu
Resolucije Evropske ljudske stranke (november 2013), sprejeta je bila na predlog SDS, je opozorila na potrebo po nepristranskem in neodvisnem sodstvu v vseh državah članicah. Pozvala je k hitremu sprejetju učinkovitih lustracijskih zakonov v vseh državah članicah, ki tega še niso storile, kot tudi njihovo dosledno izvajanje. Pri tem je poudarila pomen preglednosti in javnosti nadzorovanja tega procesa.
France Cukjati, predsednik sveta SDS, v že omenjenem dopisovanju z Antonom Tomažičem meni, da »vse bolj potrebujemo neke vrste 'lustracijo', po kateri bi na primer sodniki, ki so s svojimi sodbami lahkomiselno ali celo zavestno grobo kršili človekove pravice in temeljne svoboščine, bili ob sodniški mandat, kot je lahko zdravnik ob licenco.« Podobno se tudi Aleš Primc, ki bo konec meseca predstavil novo politično gibanje, nastalo iz Civilne iniciative za družino in pravice otrok, glede lustracije ustavlja pri pravosodju. »Pridobiti moramo učinkovite mehanizme, da lahko iz pravosodja izločimo sodnike in tožilce, ki kršijo človekove pravice, zato da bo sojenje bolj pošteno in strokovno. Ne glede na to ,ali so to delali v preteklosti, zdaj, ali bodo v prihodnosti. To je zame lustracija.« V ustavi, dodaja, sicer lepo piše, da sodni svet predlaga razrešitev takih sodnikov, a se to v praksi ne izvaja. Odbor 2014, ki ga vodi Primc, je pripravil zakon za zagotovitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju.
Mednarodni pregon zločincev
Jernej Letnar Černič se s Primcem glede vsebine njegove kritike pravosodja strinja, vendar isli, da lustracija tega ne bo dosegla. »Potrebno je, da ljudje ponotranjijo temeljne ustavne vrednote in pravice. Kako to doseči, pa sega bolj na področje psihologije in sociologije kot pa prava.«
Letnar Černič od leta 2014 kot član pravniške svetovalne skupine sodeluje v projektu Justice 2.0., ki je del prizadevanj – vodi jo izvršna direktorica, Čehinja dr. Neela Winkelmann – Platforme evropskega spomina in zavesti. Projekt lahko uvrstimo med poskuse uresničevanja tranzicijske pravičnosti v državah Srednje in Vzhodne Evrope s pregonom najbolj odgovornih domnevnih storilcev. »Njegov cilj je ustanoviti nekakšno supernacionalno preiskovalno telo, ki bo lahko preiskovalo in morda tudi preganjalo totalitarna hudodelstva, ki jih zaradi različnih ovir, tako političnih kot tudi tehničnih, domačemu sodstvu ni uspelo obravnavati. Trenutno je širši javnosti odprt razpis za zbiranje potencialnih sodnih primerov iz vseh držav Srednje in Vzhodne Evrope,« pojasnjuje profesor za pravo človekovih pravic. Sodelavci Justice 2.0 pozivajo ljudi, naj jim sporočijo, če poznajo še žive storilce komunističnih zločinov.