Še vedno ni znano, ali bo javni zavod RTV Slovenija popustil koordinaciji novinarskih sindikatov in pokril stroške izgubljene zasebne tožbe nekdanje odgovorne urednice Ksenije Horvat zoper publicista Romana Leljaka. Koordinacija novinarskih sindikatov še naprej pritiska na v. d. generalnega direktorja Marka Fillija in predsednika programskega sveta Mirana Zupaniča, saj jima je že drugič poslala isti dopis, v katerem zahteva, da javni zavod novinarjem krije tudi stroške njihovih zasebnih tožb.
»Ksenija Horvat Petrovčič je g. Romana Leljaka tožila zasebno. Z njeno tožbo nismo bili seznanjeni, niti v pravni pisarni niso imeli spisa in z njim še vedno ne razpolagajo. Koordinacija novinarskih sindikatov je neuradno zahtevala povrnitev stroškov Kseniji Horvat Petrovčič šele potem, ko je izgubila primer na višjem sodišču. Od novinarke zahtevka za povračilo stroškov nismo prejeli,« so nam odgovorili na RTV Slovenija.
Kot je znano, je Horvatova tožila Leljaka zaradi njegove izjave na seji državnozborske komisije za človekove pravice, da mu je bilo preprečeno pokazati dokument SDV iz julija 1972, ker je na dan predvajanja »Janez Zemljarič poklical urednico Ksenijo Horvat Petrovčič in so se tam dogovarjali, kako in na kakšen način.«
Podlaga za sporno Leljakovo izjavo je bilo sms sporočilo novinarja TVS Jožeta Možine, ki ga je Leljaku poslal dan po predvajani oddaji: »Of info. Na dan Tarče je Zemljarič po telefonu govoril z urednico TVS Ksenijo Horvat Petrovčič. To je dober podatek za (o)dvisno novinarstvo.«
Okrajno sodišče je ugodilo Horvatovi in Leljaku naložilo plačilo 3500 evrov z zamudnimi obresti ter preklic izjave, toda višje sodišče je v celoti ugodilo Leljakovi pritožbi in naložilo Horvatovi plačilo 1294 evrov pravdnih stroškov iz prve stopnje in še 1040 evrov stroškov pritožbenega postopka, kar je skupno 2334 evrov, plus zamudne obresti, ki so začele teči 15 dni po razsodbi.
V razsodbi je višje sodišče zapisalo, da je Možina, ki je potrdil avtorstvo omenjenega sms sporočila, »oseba, kateremu je toženec upravičeno zaupal in mu verjel, da razpolaga z informacijami, ki mu jih je posredoval«, saj je slovenski zgodovinar, sociolog, novinar in televizijec, ki je bil v obdobju 2006-2010 direktor Televizije Slovenija.
»Po skrbnem pregledu in razčlenitvi razsodbe« je koordinacija novinarskih sindikatov ugotovila, da »najnovejša sodna praksa povečuje novinarjevo izpostavljenost pravnim tveganjem tudi v primerih, ko je novinarju in odgovornemu uredniku mogoče podtakniti, sklicujoč se na svobodo govora, sporno ravnanje, četudi je v sodnem postopku dokazana neresničnost izjav, ki so javno diskreditirale novinarja in medij.«
Zato novinarjem priporoča, da »v zasebnih tožbah, ki hkrati zadevajo njihov poklicni ugled in krnijo verodostojnost medija, zahtevajo finančno in pravno podporo medijskih družb,« uprave pa pozivajo, da jim jo to tudi omogočijo, »saj morebitne sodne zavrnitve preklica neresničnih izjav vplivajo tudi na krnitev verodostojnosti delovanja uredništev in ugleda medija.«
Od RTV Slovenija zato zahtevajo, da nudijo pravno pomoč svojim novinarjem na podlagi 18. točke Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija, po kateri je javni zavod dolžan svojim novinarjem in urednikom zagotoviti ustrezno pravno pomoč in poravnati stroške zanjo. Določba se sicer nanaša na novinarje, ki so izpostavljeni tožbam drugih oseb zaradi njihovega novinarskega dela, ne pa tudi na novinarje, ki sami zasebno tožijo druge osebe.
Sodba Horvatove proti Leljaku je sicer zanimiva z vidika svobode govora v Sloveniji, saj podobno kot Leljak tudi noben novinar ne bi bil obsojen, če bi sodišču dokazal, da je imel utemeljeni razlog verjeti v to, kar je zapisal oziroma izjavil. Po drugi strani pa so zahteve koordinacije novinarskih sindikatov nezaslišane, saj je odločitev za zasebno tožbo proti nekomu stvar posameznika, v tem primeru novinarke Ksenije Horvat Petrovčič, ki ne more stroškov izgubljene tožbe prevaliti na pleča javnega zavoda oziroma plačnikov obveznega RTV prispevka.
