Predhodnik Branka Masleše na najvišji sodni funkciji Franc Testen je v Dnevniku, potem ko ni bilo kandidatov za to mesto na prvi poziv sodnega sveta, tarnal, da je to, kar se je dogajalo sedanjemu predsedniku vrhovnega sodišča, to »brezsramno nekontrolirano polivanje z gnojnico in obkladanje z izmišljenimi zgodbami«, glavni razlog, da se nihče noče izpostavljati. Dejstva so diametralno nasprotna: Masleša, ki je bil leta 2010 Testenov favorit za funkcijo predsednika vrhovnega sodišča, je to funkcijo sam razvrednotil, pri čemer je med drugim grobo kršil več ustavno določenih človekovih pravic, to je navsezadnje ugotovilo samo ustavno sodišče.
Testenovo zagovarjanje Masleše ni naključno, tudi on je bil ob kandidaturi leta 2004 favorit Milana Kučana, saj tranzicijska levica nikakor ni hotela ponoviti napake, ko so na funkcijo predsednika vrhovnega sodišča leta 1998 dopustili priti vrhovnemu sodniku Mitji Deisingerju, zdaj ustavnemu sodniku.
Seveda je bilo sramotno že imenovanje Masleše, ki se je navduševal nad pobijanjem prebežnikov na jugoslovanski meji in imel sovražen odnos do slovenske osamosvojitve. Nikoli tudi ni verodostojno pojasnil, kakšno vlogo je imel v zvezi s streljanjem na meji, saj je šel na ogled umora prebežnika, ki ga je ubil vojak jugovojske, čeprav tam kot civilni preiskovalni sodnik v skladu z jugoslovansko ureditvijo vojaškega sodstva ni imel kaj iskati.