Še en strel naravnost v čelo pravne države

Sedanji kandidat za funkcijo generalnega državnega tožilca Zvonko Fišer je konec sedemdesetih let kot novogoriški javni tožilec kazensko preganjal tri ljudi zaradi postavitve križa ob brezno pobitim med drugo svetovno vojno nad Cerknim. Na podlagi njegove obtožbe sta bila dva duhovnika tudi obsojena.

Pri pisanju o spornem sodnem procesu zoper dva duhovnika in gospodinjo, pri katerem je imel Fišer neslavno vlogo javnega tožilca, ki je vodil kazenski pregon, je nujno najprej na kratko opisati medvojne dogodke s tem v zvezi. Nekdanji partizan Stanko Petelin v knjigi Gradnikova brigada podrobno opisuje nemški napad januarja 1944 na Cerkno. Druga četa bataljona planinskih lovcev Heine iz Idrije se je mimo kar treh partizanskih brigad neopaženo približala Cerknemu, kjer je bila srednja partijska šola, pokrajinski komite KPS za Primorsko, komanda kraja … Nemških vojakov je bilo skupaj 138, partizanov pa v Cerknem po ocenah od dvesto do tristo, vendar so se ti zaradi popolnega presenečenja v velikem neredu umikali iz vasi. Tako so Nemci v zgolj eni uri pobili 47 partizanov, na njihovi strani pa je padel le en sam vojak.

Po tem nesrečnem dogodku je bilo treba na nekoga prevaliti krivdo, in partijska varnostnoobveščevalna služba (VOS) je našla »izdajalce« med civilisti v Cerknem. Vosovci so aretirali 15 osumljencev in jih na začetku februarja v boljševistični maniri pobili kot »narodne izdajalce« ter trupla vrgli v brezno pod hribom Lajše nad Cerknim. Eden od »izdajalcev« je bil le ranjen in se je iz brezna rešil (seznam žrtev komunističnega nasilja objavljamo v posebnem okvirju). V resnici so pobili nedolžne, del pobitih je celo sodeloval z Osvobodilno fronto. Tedenska Tribuna je že leta 1958 (!) objavila, da je partijsko šolo v Cerknem izdal partizanski major Jernej Hrastnik, ki so ga nekaj tednov kasneje odkrili in likvidirali. Kljub temu ni bilo varno govoriti resnice o tem poboju, sedanji kandidat za generalnega državnega tožilca Zvonko Fišer pa je celo (uspešno) kazensko preganjal duhovnika, ki je leta 1977 blagoslovil postavljeni križ in brezno pod hribom Lajše.

Križ kot zloraba vere in Cerkve?

14. novembra leta 1977 je takrat 28-letni novogoriški javni tožilec Zvonko Fišer na občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper duhovnika Janeza Lapanjo, Stanislava Medveščka in gospodinjo Amalijo Jereb. Duhovnika Medveščka je kazensko preganjal zaradi kaznivega dejanja zlorabe vere in Cerkve v politične namene po 311. členu kazenskega zakonika SFRJ, gospodinjo Amalijo Jereb zaradi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti po 292. členu kazenskega zakonika SFRJ, duhovnika Janeza Lapanjo pa zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivemu dejanju širjenja lažnivih vesti po 292. členu kazenskega zakonika SFRJ. Jerebovi je Fišer očital, da je konec oktobra ali na začetku novembra leta 1975 v kraju Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim »dala postaviti 2,5 metra visok spomenik v obliki križa v februarju 1944. tamkaj likvidiranim narodnim izdajalcem.« Po njegovem obtožnem predlogu je to storila z namenom, »da povzroči vznemirjenost državljanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov.«

Pogojni zaporni kazni

Duhovnik Lapanja naj bi ji naklepoma septembra ali oktobra pomagal pri takem širjenju lažnivih vesti s tem, da je »izdelal skico za spomenik … vedoč, v kakšen namen in kje bo postavljen«; duhovnika Medveščka pa je kazensko preganjal, ker je kot dekan Rimskokatoliške cerkve v Cerknem 9. novembra 1975 »kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, s tem, da je na kraju 'Na Vršeh' pod hribom Lajše nad Cerknim … opravil blagoslovitev spomenika in blagoslovitev brezna, v katerem naj bi bila trupla narodnih izdajalcev«. Po mnenju Fišerja je tako »izrabil versko dejavnost za počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene.«

V obtožnem predlogu je Fišer zahteval celo, da se »obdolženi Amaliji Jereb odvzame spomenik (križ, op. p.) kot predmet kaznivega dejanja«. To se je po sodbi tudi zgodilo. Predsednik sodnega senata v tej zadevi je bil nihče drug kot Silvij Šinkovec, sedanji vrhovni državni tožilec, ki je oba duhovnika obsodil, Jerebovo pa oprostil. Slednja naj bi namreč dejanje storila v stanju bistveno manjše prištevnosti zaradi motenj zaznav, ob zoženi zavesti, kar je zapisal že Fišer v obtožnem predlogu. Sodnik Šinkovec jo je tako na podlagi mnenja psihiatra oprostil obtožbe, ker naj bi bila njena sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Obsodil pa je oba duhovnika, in sicer Janeza Lapanjo na pogojno kazen enega meseca zapora, Stanislava Medveščka pa na pogojno kazen treh mesecev zapora.

Končno oproščena

Tako je obveljalo vse do osamosvojitve Slovenije in s tem prenehanjem opisanega kratenja človekovih pravic, značilnega za pravosodje v komunističnem režimu. Vrhovno sodišče je mnoge krivično obsojene na politično motiviranih procesih oprostilo, med njimi tudi oba omenjena duhovnika.

VEČ V TISKANI IZDAJI