Martinovo je bolj kot pravi mejnik ostalina preteklosti. Klimatske razmere zadnjega pol stoletja – povprečna temperatura se je dvignila za približno dve stopinji Celzija, to za vinogradnike ni nič slabega, saj se je nekoč skrajna severna meja za vince s 50. vzporednika podaljšala že do Skandinavije – pa tudi sodobna tehnologija nam omogoča, da za martinovo ne pijemo motnega vina, ampak bistro, dišeče, tako imenovani »mlado vino«. Mimogrede: skrajni rok, da ga popijete, če ste si naredili zalogo, je konec zime. Dokler se vino ne zbistri – pustimo strani sto in en tehnološki postopek – in stabilizira, ga ne bo v steklenicah. Februarja ali na pomlad bodo na voljo bela vina letnika 2013, rdeča, vrhunska, pa šele čez leto in dan.
Ni moj namen, Reporter pa ne strokovna vinska revija, razpredati o kakovosti vinskega letnika 2013. Kakor vsako leto bodo sredstva množičnega obveščanja tekmovala v presežnikih (»najboljše vince je slovensko«) kakovosti, skupaj s prejemniki državnih pomoči zaradi suše (zalivana in gnojena trta praviloma daje plehka vina) in skromnega pridelka (skromen je kakovosten); v tej kolumni želim razbiti nekaj mitov o alkoholu. Vino seveda vsebuje množico koristnih snovi – od antioksidantov in flavonoidov do vsemogočnega resveratrola, ki naj bi varovali človeka pred srčno-žilnimi bolezni ali celo rakom, a tudi alkohol. Ampak že kozarec preveč na dan napravi toliko škode, da je vse koristne snovi ne morejo uravnotežiti.
Zmota številka 5. Kozarček vina ali piva pred spanjem te laže zaziblje v sen. Že res, da alkohol človeka najprej »utrudi«, vendar pokvari kakovost spanca. Vzrok: opiti človek ne sanja. Alkohol zatre zelo pomemben del spanja, imenovan REM (»površni« del spanca, ko premikamo oči), ker človek potrebuje vse faze spanca. Če si spal kot top, še ne pomeni, da si zjutraj »fit«, kot pravimo.
Mit številka 4. Kdor je navajen piti in je močan, ni tako zelo in hitro opit kot nevajen alkohola. Ni res. Pitja alkohola ne moreš trenirati. Telo si z alkoholom ne more prav nič pomagati in ga tudi ne more shraniti. Želi ga čim prej po čim krajši poti izločiti. Odgovoren za to je v jetrih encim alkoholne dehidrogenaze. Ker ga je malo, omaga pri večjih koncentracijah alkohola. Tako vsako uro upada količina alkohola v naši krvi samo za 0,1 promila. Izračunajte si: če ga malo več »cukneš« (seveda ne delaš več, ne voziš itd., ampak greš malo pozneje kot po navadi spat), to ob izpraznjeni steklenici na osebo hitro doseže en promil ali več, traja do streznitve najmanj deset ur, pri čemer, kava, spanec, aspirin, pitje vode, sprehod oziroma športna aktivnost in druge vraže prav nič(!) ne pomagajo. Pač pa se znajo možgani prilagoditi; kdor pogosto in preveč pije, se ne počuti tako opit kot »nevajen« pivec. Ampak v krvi ima enako koncentracijo alkohola in bo ob vozniško dovoljenje, tudi če svojega pol promila prav nič ne »čuti«.
Mit številka 3. »Šnopček« po obilni pojedini olajša in pospeši prebavo, zlasti če si jedel premastno. Domnevno alkohol pospeši praznjenje želodca in s tem prežene občutek napetosti, hkrati razkraja maščobo. Nobena strokovna raziskava tega ni potrdila. Pač pa je znanstveno potrjeno, da digestiv ne pospeši prebave ali da bi bil subjektivni občutek olajšanja večji kot ob enaki količini popite vode. Neizpodbiten dokaz pa je, da kdor pije alkohol pred jedjo, med njo in po njej, zavre prebavo hrane, še posebno maščobe. In ker alkohol zavira »kurjenje« maščobe (da ne tratimo besed o še večji obremenjenosti jeter), se ta skupaj z alkoholom, ki je zelo kaloričen (75 kcal), nalaga kot rezerva. Trebušček pa raste.
Zmota številka 2. Če piješ s slamico, si bolj in prej opit. Tega učinka ni. Dejstvo je, da je alkoholna molekula tako drobcena, da preide v kri lahko tudi skozi sluznico. Naša ustna sluznica ima površino 0,02 kvadratnega metra. To je površina dveh pivskih podstavkov, kartončkov. Da bi se opijanil z alkoholom, držeč požirek pijače v ustih, bi moral to početi več ur. Želodčna sluznica, ki je z 0,2 kvadratnega metra desetkrat tako velika kot ustna, je še vedno drobcena v primerjavi s površino tankega črevesa, ki znaša sto kvadratnih metrov, to je površina velikega stanovanja. To pomeni, da preide v kri skoraj vsa količina alkohola po tankem črevesu. Približno gram alkohola na minuto. Torej se s slamico ne opijemo po ustni sluznici. Lahko pa se nam tako zdi, kajti opitost je zelo individualni občutek. Pred vsem pa psihologija, samoprevara, ker menimo, smo prepričani in tudi pričakujemo, da se bomo prej opijanili s slamico kot s požirki iz kozarca.
Mit številka 1. Ne lomi ga s pivom po vinu, lahko pa vino po pivu. Ljudje verjamejo (k nam je to kot pregovor prišlo iz nemškega Bier auf Wein, das lass sein. Wein auf Bier, das rat ich Dir), da vrstni red ni le odločilen za stopnjo opitosti, ampak tudi za mačka naslednji dan. Ampak to je popolna zmota. Alkohol je alkohol. Pomembna je količina, ne vrsta alkoholne pijače, koktajl ali vrstni red. Pač pa je res, da zaužijemo kaj hitro (pre)več alkohola, če menjavamo pijače. Po navadi pijemo dalj časa eno pijačo. Vendar postane kmalu »dolgočasno«, dokler se želja celo ne ustavi. Nova pijača prinese nov zagon, nov okus, nov dražljaj za več pitja. In to se pozna tako pri »vzvišenosti« kot po stopnji »mačka« naslednji dan.