Mineva sedem let, in kdo bi si mislil, da bomo spet na lovu za obsojencem po zanimivih krajih. Zgledu Danila Kovačiča, nekdanjega direktorja Hita, ki se je raje skril v psihiatrično kliniko v Idriji, kot da bi odšel v zapor, naj bi tokrat sledil Ivan Zidar, nekdanji direktor SCT. Namesto da bi se do 29. junija letos zglasil v zaporu, kot sta že storila soobsojenca v zadevi Čista lopata Hilda Tovšak in Dušan Črnigoj, naj bi se raje zatekel na oddelek za psihiatrijo v ljubljanskem Polju. Od takrat mineva že dober mesec, Zidarja pa še vedno ni v zaporniški celici.
Zidar očitno nadaljuje utečeno prakso vztrajnega izogibanja, pri čemer mu je doslej zelo pomagal njegov osebni zdravnik s pisanjem zdravniških potrdil, medtem ko si je v primeru zdaj že nekoliko pozabljenega sodnega pregona v Nemčiji zaradi podkupljivosti v poslovnem prometu pomagal kar sam. Da bi se izognil pravnomočni obsodbi nemškega sodišča na enoletno pogojno zaporno kazen in 360 dnevnih zneskov, je Zidal položil milijon evrov varščine. Od kod je ta »ta pravi in plavi Slovenec« (tako je označil samega sebe na zaslišanju v DZ) dobil toliko denarja, postane bolj jasno, če pogledamo pod drobnogledom poslovanje podjetja TAČ (Tovarna asfalta Črnuče), ki je bilo nekoč v večinski lasti SCT Naložbe. Ko je Zidar še vodil TAČ, je na račune podjetij SCT v Srbiji, SCT Evropa in SCT Ogranak nakazal dober milijon evrov. Za denarjem se je izgubila sled, a jo je zdaj mogoče odkriti prav s plačilom varščine nemškemu sodišču. To je bilo že mesec poprej, kar daje slutiti, da je pri nakazilu iz TAČ v Srbijo šlo za vračilo nekomu, ki mu je posodil denar za varščino.
Da je pri poslovanju Zidarja vedno šlo po domače, se je še zlasti potrdilo ob njegovem zaslišanju pred preiskovalno komisijo leta 2010. Ko je pojasnjeval, kako se je na Zemonu oblikoval med gradbinci »zemonski sporazum«, je dejal: »Ni šlo za uradne sestanke, mi smo se po gradbinsko sestajali. Imeli smo likofe, sedli smo, kaj pojedli in popili, tolkli drug čez drugega, se včasih skoraj stepli …« Kako bi nas po vsem tem lahko presenetil zapis iz beležnice neznanega uslužbenca SDV, hranjene v Arhivu Slovenije? Iz tega je razvidno, da je Zidar povsem enako ravnal že desetletja poprej. Takrat je kot za stavo kupoval apartmaje po Hrvaškem, v njih pa nato za prijatelje »točio iz Ljubljane sanduk viskija …«.
Kakšni časi, pravzaprav taki kot danes, ko ti nihče noče pogledati pod prste, četudi na lahek način zapravljaš davkoplačevalski denar. Se še kdo sprašuje, kam je še denar za gradnjo avtocest, za katere smo morali v primerjavi z drugimi evropskimi državami plačati skoraj polovico več. Namesto od 6–7 milijonov evrov na kilometer je bilo v vsak kilometer »zmetano« rekordnih 12 do 13 milijonov evrov! Naj še kdo po vsem tem reče, naj se ubogi Zidar raje sprehaja po psihiatrični kliniki kot po celici zapora na Dobu.