V začetku prihodnjega tedna bom izročil ključe svojega kabineta prihodnjemu ministru. Za menoj so štiri odlična, zanimiva, izzivalna, predvsem pa zahtevna leta na čelu Ministrstva za zunanje zadeve. Ponosen sem na ta čas in na dosežke zunanje politike. Ko sem decembra 2004 postal član Janševe vlade, seveda nisem bil novinec v Mladiki. Kadrovska služba mi je izračunala, da sem bil – skupaj s pionirskim časom v Republiškem komiteju oz. Sekretariatu za mednarodno sodelovanje – na ministrstvu v službi več kot trinajst let. Ta resor sem vodil že v Drnovškovi in Ropovi vladi, dokler me julija 2004 ni zamenjal Ivo Vajgl.
Slovenske diplomate poznam že dolgo, prav tako njihove dosežke in dileme. Naj povem, da naše delo ni bilo vedno razumljeno ali cenjeno, saj so v zvezi z njim veljali znani stereotipi.
Slovenska država je stara komaj 16 let, 17 let, pred tem pa so bili diplomati večinoma tujci ali redki slovenski izbranci. Slovenci svojo državo oblikujemo z zamudo. Večina evropskih narodov je to nalogo, vključeno z oblikovanjem diplomacije, opravila že davno, pred nami so bili vsi sosedje in tudi drugi manjši slovenski narodi. Slovenske ocene diplomacije, vojske in drugih državnih aparatov so potemtakem nezaupljive in tudi nekoliko nezanesljive.
Diplomacija ni tradicionalen slovenski poklic.
MZZ se je vsa ta leta – pa naj je bil minister Rupel, Peterle, Thaler, Kračun, Frlec ali Vajgl – prebijal skozi metež strogih pogledov in celo podcenjevanja, tu pa tam zavisti in razočaranj. Obdobje, ki se je začelo konec leta 2004, in ki se sklepa v teh dneh, je bilo – kot rečeno – zahtevno, vendar čudovito uspešno. Leta 2005 je slovenski zunanji minister predsedoval Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), leta 2008 pa je slovenska vlada vodila Evropsko Unijo.
Zunanja politika je mnogo bolj kot od domačih odvisna od interesov in možnosti drugih držav. Diplomati ne tekmujejo z domačimi, ampak s svetovnimi ali vsaj evropskimi dejavniki. Dejstvo, da je Slovenija uspešna v mednarodnih okvirih, govori o tem, da je njen uspeh objektiven. Delo Ministrstva za zunanje zadeve je odvisno od domače politike, vendar se potrjuje predvsem v tujini.
Danes je – kot je slišati v uvodnih izjavah nove vlade – mednarodni položaj Slovenije trden, kot ni bil še nikoli. Ta trdnost je tudi rezultat prizadevanj MZZ. Slovenski diplomati so pripravljali in vodili državniške sestanke in pogovore; pisali in usklajevali izjave, resolucije in pogodbe, predvsem pa so, kolikor je bilo mogoče, branili slovenske nacionalne interese. Vsega tega večinoma niso počeli na domačem dvorišču, ampak na tujem terenu, v velikih predstavah na velikih prizoriščih, kjer enakopravnost uveljavljenih in novih, velikih in majhnih držav ni nekaj samoumevnega.
Slovenija ima sicer veliko prijateljev in relativno malo sovražnikov. Vendar so tuji državniki, politiki, tudi diplomati nagnjeni k poenostavljanju. Njihovi sogovorniki morajo zbuditi zanimanje za državo, ki jo zastopajo, in na primeren način predstavljati resnična dejstva. To ni preprosto opravilo. Zanimanje za slovenska dejstva ali interese so tu pa tam zameglili predsodki, tu pa tam sebični interesi. Čestitam vsem, ki so delovali za Slovenijo v naklonjenih in prijateljskih razmerah. Predvsem pa se zahvaljujem tistim kolegom, ki so prispevali k dosežkom slovenske države pred obličjem ravnodušnega, površnega, kritičnega ali celo nasprotujočega občinstva. Ob tem, ko se zahvaljujem kolegom, želim izreči dobre želje tudi novemu ministru in novi vodilni ekipi na MZZ. Večinoma se poznamo in večinoma si priznamo, da delamo po najboljših močeh.
V teh dneh se veliko govori o diplomaciji in o veleposlanikih, ki jih je junija letos izbrala naša vlada. Izbirala bi lahko že prej, vendar smo bili prvega pol leta preveč zaposleni s predsedovanjem EU. Kandidati za veleposlanike (Balut - Bratislava, Benedejčič – Kijev, Benko – Kopenhagen, Hlep – Priština, Jarc – London, Kajzer – Helsinki, Marc – Haag, Pipan – Bruselj, Šeligo – Teheran, Šinkovec – Washington, Trekman – Berlin) so poklicni diplomati, ki so že doslej častno in uspešno delovali za korist Slovenije. Postopki postavitve veleposlanikov se vlečejo že predolgo. Zaradi političnih zadržkov – zunaj pristojnosti MZZ in vlade – mnoga veleposlaniška mesta niso zasedena.
Pred iztekom mandata je Janševa vlada po predhodni proceduri v MZZ izbrala pisca teh vrstic za kandidata za novega veleposlanika na Dunaju. Vlada se je odločila za takšen izbor v prepričanju, da bi lahko s svojimi izkušnjami in s poznavanjem mednarodnih odnosov koristil Sloveniji. Vladno odločitev sem sprejel kot izziv in novo zahtevno nalogo
Na koncu želim veliko uspehov novemu ministru Samu Žbogarju, ki je doslej v MZZ opravljal odgovorne naloge. Bil je državni sekretar in veleposlanik v ZDA. Doslej sem dobro sodeloval z njim in upam, da bo tako tudi v prihodnje.
