. Münchensko sodišče mu je zato dodelilo status izvedenca, bavarska policija pa pooblastilo za zbiranje dokumentacije v slovenskem Arhivu. Po obsodbi Perkovića in Mustača je izjavil: »Gre za prvo sodno odločbo, ki potrjuje, da je bila Udba zločinska organizacija, ki se je ukvarjala tudi z likvidacijami in ugrabitvami. Prvič v zgodovini so bili obsojeni funkcionarji organizacije, ki je kot Ozna organizirala povojne poboje (Hudo jamo, Kočevski rog itd.), nato je kot Udba in SDV nadaljevala likvidacije po Jugoslaviji in vsej Evropi. Zadnji tak umor je izvršila leta 1989, ko je v Nemčiji umorila Anta Đapića, leto prej pa je na Škotskem skušala umoriti Nikolo Štedula. Žrtve komunističnega nasilja so prvič po vojni začutile popravo krivic.«

Leljak je bil začuden, ker je münchensko sodišče pohvalilo sodelovanje Slovenije, kajti on je imel težave zaradi sodelovanja z nemško policijo pri preiskovanju udbovskih zločinov. Tako je bila zoper njega vložena kazenska ovadba zaradi vohunstva po 358. členu Kazenskega zakonika RS. O ovadbi ga je obvestil novinar Nedeljskega Dnevnika, ki jo je očitno tudi podal. Na ljubljanskem tožilstvu so nam avgusta 2014 odgovorili, da »kazenske ovadbe niso prejeli, smo pa prejeli novinarsko vprašanje, iz katerega izhaja naznanilo suma uradno pregonljivega dejanja, zaradi česar bo zadeva vpisana v ustrezen zapisnik in dana v proučitev pristojnemu tožilcu.« Ko smo o tem spet spraševali na začetku septembra, so nam z ljubljanskega tožilstva sporočili, da »v zadevi še ni bila sprejeta tožilska odločitev«.

Šele 11. novembra 2014, ko je v Münchnu že potekal sodni proces, je pristojna državna tožilka »zadevo vložila ad acta, torej kot zaključeno z zaključkom, da v konkretnem primeru niso bili podani znaki kaznivega dejanja.«