Po mnenju sodnika Leljaku ni mogoče dokazati zaničevalnega namena, saj je imel utemeljeni razlog, da je verjel v resničnost svojih navedb. Pri tem se je oprl na dokumente nekdanje Udbe iz Arhiva RS, katerih pristnost je med sojenjem potrdil tudi Zemljarič kot nekdanji načelnik te nekdanje tajne policije.
Leljak je namreč v Arhivu RS našel vrsto dokumentov o udbovski akciji Pliberški vod, katere namen je bila »paralizacija« vodstva te hrvaške emigrantske organizacije. Med njimi je bil tudi dokument iz 4. februarja 1975 , v katerem je eden od vodilnih udbovcev Milan Pavlin Zemljariču pisal o predlogih za akcije zoper hrvaške emigrante, med njimi je bil tudi o angažiranju sodelavca Hanzija »za neko konkretno akcijo na enemu izmed njemu poznanih ekstremistov.«
»Na katerega ekstremista bi se Hanzija namerilo, zavisi še od konkretnega dogovora,« je še pisalo v konkretnem predlogu, Janez Zemljarič pa je kot načelnik SDV dokument podpisal s pripisom, da se strinja s predlogi in da naj zadevo pošljejo v vpogled še Ivu. Leljak je našel tudi dokument, da so Hanziju dali okvirje za brzostrelko. Nekaj dni pozneje, 17. februarja, je bil v Celovcu s strelnim orožjem umorjen Nikica Martinović, tajnik društva Pliberški vod.
Dokumente je Leljak najprej objavil v Reporterju, kjer smo 6. januarja 2014 objavili članek z naslovom Kliči Zemljariča za umor, nato jih je predstavil še na tiskovni konferenci, kjer je napovedal kazensko ovadbo zoper Zemljariča. Slednji je nato sprožil kazenski pregon zoper raziskovalca in publicista Leljaka kot tudi zoper pisca teh vrstic, avtorja prej omenjenega članka.
Leljaku je očital razžalitev, ker je na tiskovni konferenci izjavil, da »dokumenti, pridobljeni v Arhivu RS kažejo, da je takratni načelnik SDV Janez Zemljarič odobril akcijo, v kateri je bil leta 1975 v Celovcu ubit hrvaški emigrant Nikica Martinović« oziroma »da je Janez Zemljarič v bistvu odobril umor Martinovića.«
Na sojenju je Leljak povedal, da v Arhivu RS raziskuje delovanje nekdanje SDV in vseh, ki so v njej delovali in storili dejanje, ki je bilo kaznivo po takratnih in sedanjih zakonih. O akciji v Celovcu je obvestil policijo in javnost, zadevo preiskujejo tako v Sloveniji kot v Avstriji, preiskava še ni nikjer zaključena, sam pa je tudi pričal v postopkih. Prav tako je povedal, da je bil tudi izvedenec v sodnem procesu zoper hrvaška udbovca Josipa Perkovića in Zdravka Mustača v Münchnu ter predložil potrdilo nemške kriminalistične službe, ki ga je pooblastila za iskanje dokumentov v Arhivu.
Zemljarič je med pričanjem potrdil, da je dokument, v katerem se je strinjal z ukrepi, ki so jih v SDV predlagali njegovi podrejeni zoper hrvaško emigracijo, pristen. »To je bil predlog enega od naših uslužbencev SDV, dal je tri predloge, ne morem pa reči, da smo katerega sprejeli. Z njimi sem soglašal, saj smo o vsem odločali skupaj,« je odgovoril na vprašanje sodnika, ki mu je predočil dokument.
»Milan Pavlin je bil eden od naših operativnih uslužbencev,« je še pojasnil. »Ivo pa je bil načelnik mariborskega centra SDV.« Glede dokumenta zvezne SDV v srbohrvaškem jeziku, v katerem so opisani načini obdelave akcij, je na vprašanje, kaj je pomenila realizacija, odgovoril: »To so bila splošna navodila službe, nisem jih jaz pisal, ne vem, če sem jih sploh prebral.« Mimogrede, realizacija naj bi v udboreku pomenila likvidacijo nekoga.
»Kaj pomeni nameriti sodelavca v nekoga? Kaj je s tem mišljeno?« je zanimalo sodnika Keršmanca, ki je seveda mislil na zapis, da bodo Hanzija namerili v enega od emigrantov. »Nadaljevanje dela okoli nekoga, da nam pridobimo, kaj nam lahko pomaga pri razkrivanju protiobveščevalnih dejavnosti proti naši državi,« je odvrnil Zemljarič, ki bo v kratkem praznoval 89. rojstni dan.
»Kaj pa pomeni dati na reverz brzostrelko?« je še zanimalo sodnika. »Ne vem. A kar takole dati na reverz?« je odgovoril Zemljarič.
Ste bili načelnik SDV, je zanimalo Leljakovo pooblaščenko Lucijo Šikovec Ušaj. Ob tem se je Zemljarič razburil, češ da je to zapisano že stokrat: »Javno je, da je to res. V to službo nisem šel po svoji volji. Situacija je bila taka, da me je tja poslala politika in sem moral pustiti službo, ki se jo rad opravljal, in prevzeti to občutljivo dolžnost.«
»Ali je potekala operacija Pliberški vod?« je zanimalo Leljakovo odvetnico. »Pliberški vod je bila ustaška organizacija na Koroškem, ki je obujala spomine na žrtve, ki so padle v boju proti fašizmu v Sloveniji in na Hrvaškem,« je odgovoril Zemljarič. Opomba: Te žrtve so seveda pobili partizani oziroma jugoslovanska komunistična vojska.
Ali ste kot načelnik vedeli za akcije SDV, je bilo naslednje vprašanje. »Mi smo bili proti nasilnim akcijam SDV. Pet let sem delal v bolnici, bil sem proti, da se stvari tako rešujejo, naj gredo na sodišče,« se je sprenevedal Zemljarič.
Nato ga je Leljak spomnil na knjigo Igorja Omerze o tem, kako je SDV pod Zemljaričevim vodstvom ugrabila srbskega državljana Bato Todorovića: »Zakaj potem njega niste dali na sodišče, ampak ste ga nasilno ugrabili?« Vprašanja mu sodnik ni dovolil, prav tako tudi ne, ko ga je vprašal, ali je bil kot otrok član kakšne fašistične organizacije.
To se je razčistilo pozneje, ko je Zemljaričev pooblaščenec Marko Kosmač nasprotoval temu, da je med dokaznim gradivom tudi izjava nemške kriminalistične službe o pooblastilu Leljaku za raziskovanje v Arhivu. Motilo ga je, da je izjava v nemščini. Ob tem je odvetnica Ušajeva pripomnila, da gospod (Zemljarič) vendarle razume nemško, saj je bil v Hitlerjugendu. Slednje je tudi sam navedel v prošnji za sprejem v partijo: »Očitno je bila to neke vrste referenca.«
Prav tako je Zemljaričev pooblaščenec nasprotoval drugim dokumentom, ki so napisani v tujih jeziku, med drugim tudi že omenjenim dokumentom zvezne SDV. Toda sodnik Keršmanc je pripomnil, da vse stranke razumejo srbohrvaški oziroma jugoslovanski jezik. To je potrdil tudi Zemljarič.
Po dvajsetminutnem odmoru je sodnik oprostil Leljaka obtožb, Zemljaričev odvetnik pa je napovedal pritožbo. »A oproščen je bil?« se je zgražal nekdanji šef Udbe. »Saj se bomo pritožili!« ga je skušal pomiriti njegov odvetnik. Sodnik Keršmanc se je ob razglasitvi sodbe skliceval na dosedanjo sodno prakso in razsodbo vrhovnega sodišča glede Udbe. (Po tej je namreč Udba zločinska organizacija prejšnjega totalitarnega režima.)
Zemljarič je tako izgubil že drugo zasebno kazensko tožbo zoper Leljaka. Sodišče v Sevnici je pred kratkim oprostilo Leljaka zaradi izjave pred referendumom o arhivih, v kateri je Zemljariča imenoval za rablja in se je prav tako nanašala na njegovo vlogo pri umoru Martinovića. Dva proti nič za Leljaka, če se izrazimo v športnem besednjaku!