Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, seveda podpira najnovejšo norijo na sončni strani Alp – podpisovanje peticije proti privatizaciji. Na svojem profilu na tviterju je celo zapisal, da kdor ne podpiše peticije, ni Slovenec. To pomeni, da za dokazovanje narodne identitete in zaklinjanje na nacionalni interes moraš dati nekaj črno na belem. Zavrtanik ima za svoj križec na list papirja tudi najmanj 2,7 milijona razlogov. Toliko evrov sta namreč do zdaj dobili njegova založba (1,75 milijona) in njegov Emzin, zavod za kreativno produkcijo (0,95 milijona), samo od proračunskih porabnikov, se pravi od ožje države. Je torej eden številnih podpisnikov, ki so prisesani na državne jasli ali na podjetja v državni lasti. Zato je tudi nasprotnik prodaje državnih podjetij tujcem. Ne bo si sekal roko, ki ga hrani, čeprav s tem dela škodo drugim državljanom in državi. Če bi želel in zmogel, bi on in njegovi somišljeniki s te (socialistične) liste podjetja kupili.
No, priznati je treba, da je v poskusu brutalne in neoliberalistične prodaje Mladinske knjige (MK) s somišljeniki že poskusil, vendar je njihova SKZ, družba za upravljanje naložb, danes bolj mrtva črka v registru kot pa kaj drugega. Pa so sanjarili o zadrugi in kooperativi, ker jih ni skrbelo samo za slovensko knjigo, ampak za slovenski narod sploh. Da bi to v praksi dokazali, to ne, ker je dovolj njihova modra beseda in bolestna želja po regulaciji. Saj levičarji tudi sicer ne bi bili levičarji, če ne bi mislili, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. Da samo oni najboljše vedo, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo. Njihovo prepričanje je, da je dobro samo družbeno in državno lastništvo, saj je tako ljudstvo zaščiteno pred tujci. Čeprav imajo ob tem zasebna podjetja. To potrjuje tezo, da se socialisti najboljše počutijo v (popačenem) kapitalizmu. Obrnjeno seveda ne velja.