Ogrin je poudaril Rog kot civilizacijsko in narodnostno središče Slovencev, saj »Slovenci nimamo in ne moremo imeti ničesar, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in bolj spremenilo življenje našega naroda. Ničesar ni v našem narodu, kjer bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo, civilizacija in njeno zanikanje.« Hkrati pa je Rog tudi metafizično središče slovenstva: »Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni, metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom (kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost predajajo vernim). Zato smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod.«
Ignorirati nekaj tako temeljnega in bistvenega, nekaj, kar tako jedrno stoji v osrčju naše resničnosti, po besedah Ogrina pomeni pasti v praktični relativizem, v katerem se lahko zgodi in izreče karkoli, saj ni več nobene mere za nobeno stvar. »Če smo bili s tem, kar slovenski Rog pomeni, pripravljeni neurejeno živeti že dve desetletji, smo se s tem sami obsodili na dve desetletji ugrezanja nazaj v totalitarizem, s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in nazadnje še – na politične sodne procese.«
Marta Milena Keršič, katere pet stricev je zapisanih na seznamu 165 umorjenih med drugo svetovno vojno in po njej v Šentjoštu nad Horjulom, je nagovor začela z opisom medijske realnosti in sklenila z vprašanjem, kako naprej oziroma iz pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes. »Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati pravna država, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti. Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja z zgodovinsko resnico nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi, ki zmorejo z zdravo pametjo opraviti to delo.« Izrazila je tudi vero, da bo resnica iz naših ust postopoma premagala vse laži, ker je ljubezen močnejša od sovraštva. »Kraji, kot so Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog nas zbujajo iz otopelosti. Verjamem v blagoslov slovenskih mučencev, ki so naši priprošnjiki pri Bogu ...«