23. novembra je predsednica takole demantirala premierjeve besede: »Dogovora oziroma kakršnegakoli usklajevanja o udeležbah v mednarodnih aktivnostih v letu 2025 še ni bilo, je pa predsednik vlade zaprosil za sestanek na to temo, ki bo izpeljan.«

Malo pred tem, 12. novembra, »sta se srečala na zelo konstruktivnem delovnem sestanku, kjer sta spregovorila o aktualnih notranje in zunanjepolitičnih temah,« je zapisano v skopem komunikeju. Takrat sta se dobila šele po šestih mesecih, in to kljub dogovoru o vsakomesečnem srečevanju.

Kot rečeno, seznam napetosti je dolg, četudi pripadata istemu političnemu oziroma nazorskemu taboru. Pred dnevi je predsednico demantirala državna sekretarka na notranjem ministrstvu: ne drži, da predsednici niso odgovorili na njen vladi poslan zakon o izbrisanih.

Predsednici ni bila všeč odločitev vlade, da na septembrski blejski strateški forum povabi nekdanjo izraelsko ministrico Cipi Livni. Ni ji ustrezala kandidatura Tomaža Vesela za evropskega komisarja, ker bi bilo treba že od začetka slediti želji predsednice Evropske komisije glede ženske kvote.

Predsednica je državnemu zboru za novega guvernerja predlagala Antona Ropa, vladne stranke pa bi tam rade videle državno sekretarko na finančnem ministrstvu Sašo Jazbec. In še: predsednica je na obisk povabila kitajskega predsednika Xi Jinpinga, v Golobovem kabinetu pa so zapisali, da o vabilu niso bili predhodno obveščeni in vabilo ni bilo usklajevano z vlado, brez katere zunanje politike ni mogoče izvajati.

Pred dnevi so v Golobovem kabinetu svetovali predsednici, da bi v komentarju dela aktualnega notranjega ministra »morda veljalo razmisliti o osnovni politični kulturi in higieni in se tega vzdržati, saj je nenazadnje v njenem uradu zaposlena nekdanja ministrica Tatjana Bobnar.«

Menda naj bi bila za skrhane odnose v državnem vrhu še najbolj kriva Tatjana Bobnar, ki da jo je predsednica zaposlila v svojem kabinetu, a se to zdi preveč preprosto. Nataša Pirc Musar pač izvaja predsedniško funkcijo tako, kot je napovedala v kampanji – bolj glasno. To jo vodi v konflikte s človekom, ki je že sicer zanje dojemljiv. Predvsem pa: oba sta na svoji funkcijah še vedno začetnika.  

Predsednica se je tudi pred letošnjimi božičnimi in novoletnimi prazniki odločila nagovoriti državni zbor. Le zakaj tega niso pogosteje počeli njeni predhodniki, se je gotovo spraševala. Odgovorila ji je polprazna dvorana; v njej ni bilo vlade in največje opozicijske stranke. Z vidika njenega položaja najslabše, kar se ji lahko zgodi, je to polpraznino na nacionalnem radiu komentiral njen predhodnik Borut Pahor.

»Predsednik republike mora paziti, vsaj praviloma se mu mora to posrečiti, da na neki način predstavlja vse. Zdaj se je zgodilo – tudi če je imela v vsakem stavku vse prav – da vlade in večjega dela opozicije protestno ni bilo zraven. To seveda ruši avtoriteto predsednika, ki je tukaj zato, da povezuje politično in državljansko narodno skupnost, zdaj pa so ji pomembni akterji dali vedeti, da ji to ne uspeva.«