Reševanje stavbne dediščine

V Ljubljani na območju Mirja, Viča, Rožne doline, Trnovega, Bežigrada in Šiške so še pred nekaj leti stale hiše, o katerih je bilo rečeno, da so vzbujale občutje lepega. Ob ogledu, ko smo se lahko prepričali, kaj vse je že izginilo in kaj vse je bilo v zadnjih letih zgrajeno na novo, so toliko bolj pritegnile pozornost zapuščene, še vedno atraktivne meščanske hiše, ki bodo kmalu porušene. Nedavno so porušili prelepo vilo Engico, v teh dneh že rušijo sosednjo vilo.

Zakaj se rušenja dogajajo pred našimi in očmi ozaveščene javnosti, ki na to javno opozarja, a vse izzveni v prazno? Ali za to, ker ta stavbna dediščina ni dovolj zakonsko zaščitena? Kaj vse so o tem povedali arhitektka dr. Živa Deu, arhitekt Ira Zorko in ddr. Aleš Iglič iz Fakultete za elektrotehniko UL?

Kdo favorizira rušenje starih meščanskih hiš in kaj bi moralo postoriti ministrstvo za kulturo in Zavod za varovanje kulturne dediščine RS? Kakšne analize so bile narejene v Avstriji in kaj so pokazale?

Kdaj tovrstne stavbne dediščine ni smiselno ohranjati? Kako upravičene so trditve investitorjev, ko rušenje opravičujejo z navajanjem, da bi bila prenova veliko dražja od novogradnje, da gre za energetsko potratno hišo?

Dr. Živa Deu pojasnjuje: »Trdim, da mora hiša, ki jo gradimo, imeti dva namena. Najprej mora biti funkcionalna, praktična, uporabna, je pa tudi kraj, kjer se združujeta toplina in lepota, ki prinašata nekemu duhu nepogrešljiv mir…«

Kakšen odnos do ohranitve stavbne dediščine imajo sedanje, mlajše generacije arhitektov?

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24