O političnem spopadu za vodenje Ljubljane, politično-medijskem ozadju napada na koordinatorja Levice Luke Mesca in utrjevanju oblasti četrte Janševe vlade sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinarski kolega Vladimir Vodušek iz spletnega portala Strogo-zaupno.si.

Najbolj epski spopad na novembrskih lokalnih volitvah lahko pričakujemo prav v glavnem mestu, kjer zadnjih dvajset let županuje Zoran Janković.

Zakaj sta se v župansko tekmo v Ljubljani vključila Anton Rop in Urška Klakočar Zupančič.

Bo nekdanji predsednik republike in partije Milan Kučan tokrat javno podprl Jankovića ali Ropa.

Kdo želi na vsak način Ropa v drugi krog županskih volitev in zakaj je najbolj moteča prav kandidatura Luke Mesca. 

Zakaj se je ravno pred volitvami sprožil Dušan Smodej in kdo ga je nagovoril, da je Luko Mesca obtožil jemanja kokaina.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Se Janša res najbolj boji afere Black Cube, da je vladajoča koalicija z Resnico že v tretje preprečila ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije.

Zakaj so nekateri v SDS besni na Jelka Kacina, ki ima tudi dobre povezave v Izraelu iz časov, ko je na funkciji obrambnega ministra tam na veliko kupoval orožje.

Vse to in še več v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Vabljeni k spremljanju!

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes kolega Vladimir Vodušek s spletnega portala Strogo-zaupno.si.

Vlado, lepo pozdravljen. Že dolgo se nisva videla. Prihajaš spet iz prvih bojnih linij. Politična fronta se poleti ni umirila, zdaj jeseni pa bo še huje – je že huje. Najbolj vroče je v Ljubljani. Lokalne volitve se bližajo, Zoran Janković pa se zdi nekako obkoljen. Zdi se, da njegovi krvniki prihajajo z leve. Kdo mu je že in kdo mu še bo zapičil nož v hrbet?

Mislim, da gre za precej širšo zgodbo, ne samo za lokalne volitve v Ljubljani. Vsaj sodeč po zadnji okrogli mizi, ki sem jo spremljal in posnel, je to zametek nečesa novega na levi sredini slovenske politike. Seveda je primarni cilj osvojiti županske volitve v Ljubljani in premagati Jankovića. Ne mislim pa, da je stoodstotno, da bo Janković izgubil.

Zelo jasno pa je, da njegova lista ne bo več imela večine v mestnem svetu. Moral bo bistveno spremeniti način vladanja. Vprašanje je, koliko je človek, ki bo koordiniral svetniške skupine. Prepričan sem, da Jankovićeva lista ne bo več imela večine: tu bosta Ropova lista in Urška Klakočar Zupančič, ki bosta bistveno spremenila razmerje sil v mestnem svetu. Tu sta še Luka Mesec in Levica. Glasovi se bodo razpršili, kar pomeni velike spremembe.

Če jim bo uspelo Jankovića spraviti v drugi krog, je veliko vprašanje. Jaz nekako vidim, da je bil Luka Mesec postavljen v to kampanjo zato, da se Mesec in Rop nevtralizirata in s tem dajeta več manevrskega prostora Zoranu Jankoviću.

Svoboda oziroma Robert Golob podpira Jankovića; to je pred nekaj meseci tudi odkrito povedal. Mislim, da Svoboda ne bo imela svojega kandidata. Po mojem gre za dogovor med Levico in Svobodo, da nevtralizirajo Antona Ropa in Urško Klakočar Zupančič. To je po mojem glavna zgodba. Vprašanje je, kako se bodo glasovi razdelili.

Jasno je, da desni blok ne more dobiti Ljubljane. Tudi skupnega kandidata niso postavili, niso podprli kandidata Demokratov, nekdanjega pravosodnega ministra Senka Pličaniča. Ostali so v tej zgodbi bolj ali manj outsiderji. Desni blok računa na to, da bo Jankovića spravil v drugi krog in tam podprl njegovega protikandidata. Velika bitka bo za to, kdo bo z Jankovićem v drugem krogu: Mesec ali Rop. Ropa bi lahko v drugem krogu podprli tudi na desnici in tako preprečili Jankovićevo zmago.

Jaz to vidim precej širše: želijo zlomiti navezo Golob–Janković. Na desnici tudi javno govorijo, da je glavna moč levega bloka skoncentrirana v Ljubljani, ki po volitvah še ni »padla«.

Zanimivo je, da je Robert Golob leta 2022 šel v politiko, potem ko ni bil več potrjen za predsednika uprave podjetja Gen-I. Pri Antonu Ropu pa poznava zgodbo iz prejšnjega mandata, ko Golob ni prižgal zelene luči za njegovo kandidaturo za guvernerja Banke Slovenije. Absolutno, zdaj se Golobu, ki je Jankovićev zaveznik, ta zgodba nekako vrača.

Rop danes ne bi kandidiral za župana, če bi bil izvoljen za guvernerja Banke Slovenije. Še vedno ni jasno, zakaj takrat ni dobil podpore. Predlagala ga je predsednica republike Nataša Pirc Musar. Morda je šlo za spor med Ropom in predsednico republike. Zdaj je kandidat za župana.

Ne gre samo za Ropa, ampak tudi za Urško Klakočar Zupančič, ki je izstopila iz Svobode in jo je Golob, kot pravijo, »vrgel čez ramo«. V tem vidim zametek nove politične stranke, ne glede na izid lokalnih volitev.

Drži Uroš Jauševec je v intervjuju za Reporter sredi avgusta povedal, da ima ta lista, iz katere naj bi nastala stranka, tudi nacionalne ambicije.

Vendarle bodo najprej lokalne volitve. Te bodo 15. novembra, kandidature se oddajajo do 15. oktobra. Janković je doslej vedno zmagal v prvem krogu. Govoril si o tem, da ga skušajo spraviti v drugi krog.

Šele potem se odpre vprašanje, kdo bo z njim v drugem krogu. Prve ankete so Antonu Ropu kazale slabo in verjetneje je bilo, da bi tja prišel Luka Mesec. Moja teorija je, da bi v tem primeru desno volilno telo v drugem krogu raje volilo Jankovića. Če bi prišel Anton Rop, bi desni volivci podprli njega.

Ja, to imaš prav, mislim, da je točno.

Greva na okroglo mizo, ki si jo omenil. V petek si bil edini novinar, ki jo je posnel. Bilo je v Kazini, kajne?

Tam se je zbrala zanimiva druščina. Daj povej, kdo je vse prišel podpreti Antona Ropa, kdo je v njegovem predvolilnem štabu?

Zanimivo je, da je prišla Mojca Pašek Šetinc, nekdanja poslanka Svobode – še ena, ki jo je Golob »vrgel čez ramo«. Potem Jani Möderndorfer; mislim, da je operativno zelo pomemben. Pa Jani Sever in njegova skupina. Pavel Gantar, zadnji predsednik Zaresa, ki sodi v krog Gregorja Golobiča. Andrej Lukšič, brat Igorja Lukšiča. In nekdanji evropski poslanec Klemen Grošelj, ki je zdaj pri Vladimirju Prebiliču.

Očitno gre za oblikovanje nove platforme, ki bi polovila glasove, če bi Gibanje Svoboda razpadlo. Tako je razložil tudi Jauševec. Mislim, da je to zelo točno.

Pa vendarle, če greva nazaj, ne?

Ja

Urška Klakočar Zupančič bo verjetno – če govorimo o njej – morda kandidirala na predsedniških volitvah kot kandidatka te platforme, ki zdaj nastaja. Če bi ocenili, da Nataša Pirc Musar ne bo izvoljena, imajo tako alternativo. Z več kandidati na levi imajo več želez v ognju.

Zakaj je pred lokalnimi volitvami prišlo do te povezave Ropa in Klakočar Zupančič? Na njuni fotografiji je bilo videti, kot da gre za Kennedyja in Marilyn Monroe. Urška je priljubljena in vleče, Rop pa je po dolgih letih za marsikoga pozabljen. Bo ona Ropa povlekla v drugi krog?

Mislim, da je ta povezava tudi posledica državnozborskih volitev, ki jih je leva sredina izgubila. Urška Klakočar Zupančič ni bila izvoljena za poslanko in je izstopila iz Svobode.

Gre za kombinacijo osebnih razlogov oziroma neporavnanih računov: njenih in Ropovih, ker ni dobil funkcije guvernerja. A to bi moralo skrbeti Goloba in Svobodo. V tem krogu so izkušeni politični operativci. Predvsem Rop, nekdanji predsednik vlade in LDS, ki je pozneje prestopil v SD. Zadnjih anket ne poznam; ti jih verjetno bolje spremljaš.

Na začetku so Ropu kazale slabo, novejših še nisem videl. Urška Klakočar Zupančič pa o njem govori v superlativih. Pravi, da z ljudmi dela spoštljivo in jih ne meče čez ramo – to je letelo na Goloba. Spomnil sem se intervjuja z nekdanjo ljubljansko županjo Viko Potočnik pred dvajsetimi leti. Ona ima o Ropu povsem drugačno mnenje.

Vika Potočnik je takrat opisovala konflikt z Antonom Ropom, ko je kupovala SID banko, on pa je bil finančni minister. Govorila je o njegovi agresivnosti in vulgarnem besednjaku. Dejala je: »Sploh se ne morem spomniti, v enem trenutku sem bila ena žival, potem spet druga. Izrečene so bile grožnje. Zelo me je motil Ropov besednjak in njegova izjemna agresivnost. Za vsakega človeka je našel kakšen živalski dodatek.« Ropove besede je primerjala celo z besedami Slobodana Miloševića, ki jih je ob koncu osemdesetih let slišala v Beogradu: »Hapsit ćemo i sudit ćemo.«

Slišal sem tudi govorice, da bi lahko Jankovića poskušali aretirati pred volitvami. O aretacijah in sodnih procesih se sicer govori že dolgo. To je tista »čaršija«, kot bi rekli. Morda se tudi zato nekaterim tako mudi. Sam ne verjamem, da bi lahko pred volitvami našli svojega tožilca in sprožili postopek proti Jankoviću. Vprašanje je, ali bi bilo to sploh izvedljivo in politično oportuno.

Zoran Janković je župan že dvajset let. Zakaj sploh še kandidira? Da bi imel še naprej določeno zaščito pred sodnimi postopki? Vemo za različne afere in postopke. Zakaj se po dvajsetih letih poteguje za še en mandat?

Mislim, da je razlogov več. Eden je to, kar si omenil: položaj človeku daje nekakšno zaščito pred sodnimi postopki. Podobno so govorili o Janševem vztrajanju v politiki. Pri zadevi Patria je bil eden od argumentov, da ni primerno zapirati vodje največje opozicijske stranke; ustavno sodišče je sodbo pozneje razveljavilo.

Drugi razlog je moč. Če se spomniš sprejemov ob prazniku Ljubljane na Ljubljanskem gradu: ko pogledaš, kdo vse pride, je to manifestacija politične in kapitalske moči. Tretji razlog je pomen Ljubljane za desnico. Tam vidijo glavno koncentracijo moči levega bloka in mesto kot neosvojljivo trdnjavo. Sedanja vladajoča garnitura želi s tem blokom obračunati za dlje časa. Zato je Ljubljana zanjo tako pomembna.

Tu je še javno znana povezava med Jankovićem in Gibanjem Svoboda oziroma njegovim predsednikom, ki župana podpira. Razlogov je torej več. Tudi če bi se Janković želel umakniti, zdaj po mojem nima tega luksuza.

Pri Jankoviću bi te samo še to vprašal na čigavi strani je Milan Kučan na strani Zorana Jankovića ali na strani Antona Ropa? Ali ima tudi Milan Kučan dve železi v ognju?

Mislim, da stavijo na več centrov. Tako Janković kot Rop bi bila zanje sprejemljiva. Veliko je špekulacij o tem, komu se je Kučan odrekel in kdo ima pri njem boljše zveze, vendar bi rekel, da vsaj navzven podpira oba. Ne verjamem, da bi pred volitvami odkrito stopil na stran enega ali drugega. Urška Klakočar Zupančič ima pri Kučanu gotovo dober ugled; tu je tudi Mojca Pašek Šetinc. Pri Ropu pa prepoznamo nekdanji krog LDS, morda celo vpliv Gregorja Golobiča.

Poglej Pavla Gantarja in druge udeležence prve okrogle mize; napovedujejo jih še več. Podobne politične platforme smo videli tudi pred vzponom Marjana Šarca in Mira Cerarja.

Anton Rop vendarle ni enak novim obrazom. Je že »popisan list«, pomemben človek slovenske politike. Težava je, da so ga ljudje po dvajsetih letih zunaj politike pozabili. Če pa se Gibanje Svoboda razsuje, bodo na levi iskali novo platformo. Zdaj je razmerje moči na državni ravni takšno, kot je, a bova o tem še govorila. Zanimiv je tudi napad na Luko Mesca.

Zgodil se je napad na Luko Mesca, tako imenovana kokainska afera. Kako gledaš na teorijo, da je bila zadeva sprožena tudi zaradi političnih učinkov na lokalne volitve? Če Mesca oblatijo, mu otežijo prihod v drugi krog in na neki način pomagajo Antonu Ropu.

Malo sem poizvedoval, tudi v Ropovem štabu. Pojavile so se govorice o vplivnežih iz medijev in o tem, da naj bi bilo dogajanje zrežirano v ozadju, da Dušan Smodej ni sam sklenil nastopiti proti Mescu zaradi svojega sodnega procesa. Po tej teoriji naj bi skušali Mescu preprečiti drugi krog in pomagati Ropu. V podobni vlogi naj bi bil spletni vplivnež, nekdanji obsojenec, ki se zdaj poteguje za ljubljanskega župana. Ta naj bi Jankoviću jemal predvsem glasove mladih in s tem pomagal Ropu. To je teorija o širši, usmerjeni akciji. Sam sicer dvomim, da bi Rop postal ljubljanski župan.

Posledice te teorije so lahko takšne, kot praviš. A po mojem gre še za več. Levica je trn v peti tudi kapitalskim krogom. Bila je vpliven del prejšnje vlade, imela je program in je vedela, kaj hoče. Po mojem je vladi dala pomemben ton in zdaj želijo obračunati s tem. Intervju z Dušanom Smodejem sem pogledal. Deluje kot nekdo, ki se kesa, a zakaj je spregovoril prav zdaj?

Kako lahko temu človeku verjamemo? Pred dvema ali tremi leti je govoril eno, zdaj drugo. Enkrat je torej lagal. Poleg tega je v sodnem postopku. Prav na dan objave intervjuja je bila objavljena obtožnica, v kateri se mu očitajo huda kazniva dejanja spolnega nasilja. Ali bo obsojen, ne vem; o tem ne moreva presojati.

Mislim, da ga je nekdo moral kontaktirati, prepričati in mu morda dati zagotovila – finančna ali v zvezi z njegovim sodnim postopkom. Nekje sem prebral, da ima istega odvetnika kot Kavaški klan, lahko pa se motim. Ob napovedih predsednika vlade, da bo beseda leta »reforma pravosodja«, se sprašujem, ali je dobil trdnejša zagotovila. Lahko pa je tudi razočaran. Iz intervjuja je čutiti, da je pričakoval več od ljudi, ki so se zbirali okoli Fotopuba in mu v teh letih niso stali ob strani.

Samo Dušan Smodej ni bil povezan zgolj s temi ljudmi z levice. Spomni se intervjuja, ki ga je prišel delat Nejc Krevs. Smodej je bil kot snemalec poslan s strani Beletrine, Mitja Čander pa sodeluje v Platformi sodelovanja Anžeta Logarja.

Zanimivo je, da so ga ljudje, ki ga zdaj predstavljajo kot junaka, pred tem zelo demonizirali. Zdaj ga prikazujejo kot človeka, ki je »namočil« Mesca. Sprašujem se, koliko mu to lahko koristi v sodnem postopku. Tu se do neke mere strinjam z Urško Klakočar Zupančič: tudi če je to, kar govori Smodej, res, ni primerno, da se rešuješ tako, da obremenjuješ druge.

Drži Tudi če bi bile njegove trditve resnične, ne vidim, kako bi mu to koristilo v sodnem postopku. Razen če je dobil trdna zagotovila ali pa finančno ponudbo. Morda je ocenil, da se je položaj spremenil in da bi se rad vrnil v Slovenijo, zato je zanj primerneje sodelovati s tem političnim blokom in pomagati pri obračunu z Levico in Mescem.

Lahko pa se je zaradi težkega položaja pustil vplesti v politične igre, ki jih niti sam ne razume, in je izkoriščen. Grozno je, da takšni ljudje postajajo nekakšni vzorniki oziroma verodostojni sogovorniki. To smo videli pred državnozborskimi volitvami in zdaj znova pred lokalnimi. Slovenska politika je padla zelo nizko, če za svoje obračune uporablja takšne ljudi.

To je res. Po mojem gredo stvari v slovenski politiki nasploh predaleč. Zanima me, kdaj se bo to ustavilo in kdo bo to ustavil. Kot da imamo dve navijaški ekipi na nogometni tekmi in gre samo še za to, kdo bo koga zaprl ali uničil. V tem ne vidim produktivnega političnega konflikta oziroma debate. Nič dobrega ni v tem. Nekdo bo moral to ustaviti, sicer se nam v prihodnosti slabo piše.

Upali smo, da se bo ozračje po volitvah umirilo, a se je še bolj razgrelo. Politična polarizacija je hujša. Morda tudi zato, ker imamo spet enobarvno vlado. Obe strani sta se vkopali, političnih nasprotnikov ne vidita več kot tekmece, ampak kot sovražnike. Govorita o tem, kdo bo koga zaprl, uničil ali ponižal. Kje se to lahko ustavi?

Preseneča me, koliko se pod plaščem boja proti korupciji govori o tem, kdo bo koga aretiral, kdo bo v kateri celici. Na politični sceni sem že dolgo. Janši, ko je bil v opoziciji in je imel sodne postopke, gotovo ni bilo prijetno. Zapiranje političnih nasprotnikov ni higienično. To nas lahko pripelje daleč; paralele bi lahko potegnili tudi z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Toda niti tam, kljub umazanim metodam med tekmeci, ne vem, da bi kar zapirali politične nasprotnike. To po mojem ni produktivna razprava.

Ne vem, zakaj se zdaj toliko hiti s tem. Imam občutek, da želi sedanja vladajoča garnitura v tem mandatu poravnati račune z nasprotniki, ki segajo štirideset ali petinštirideset let nazaj.

S tem samo radikaliziraš politično sceno in ustvarjaš še bolj radikalne nasprotnike. Presenetilo me je, koliko ljudi je prišlo na prvi protest, ki ga je organiziral Jaša Jenull: Trg republike je bil poln. Močan je bil tudi protest med obiskom izraelskega zunanjega ministra. O tem bi lahko še veliko povedala.

Nazadnje sva se pogovarjala, še preden je bila oblikovana četrta Janševa vlada. Vlada je prevzela politične položaje, zdaj utrjuje vpliv v državnem gospodarstvu. V javnem sektorju vodilni padajo drug za drugim.

Kako trden je položaj Janeza Janše oziroma koalicije? Se strinjaš s tezo, da je njen najbolj trden člen stranka Resnica?

Mislim, da je Resnica za koalicijo res pomembna, ker prinaša ključne glasove. Če primerjam prejšnjo garnituro Roberta Goloba in sedanjo, se mi zdi razlika podobna razliki med amaterskim gledališčem in Dramo. Pustiva zdaj repertoar prejšnje vlade; govorim o učinkovitosti pri prevzemu in utrjevanju oblasti. Pri sedanji se vidi politična rutina in lojalna, uigrana ekipa.

Presenetilo nas je, kako hitro in učinkovito je vlada prevzela nadzor nad Gen-I, Golobovo trdnjavo. To je bila zadnja in zelo zgovorna Tarča. Da ne bova Erike Žnidaršič samo kritizirala: njena oddaja je ponudila enega boljših vpogledov v zakulisje tega prevzema.

Spor se pravzaprav vleče od prejšnjih volitev, ko sta Golob in Svoboda močno zmagala. Ostala je nedokončana zgodba. Prejšnja garnitura se je zamerila Novi Sloveniji in drugim, zdaj pa se ta spor nadaljuje. Morda gre za tisto »drugo republiko«, o kateri je govoril Janša. Po njegovih izjavah sodeč je na volitvah pričakoval še boljši rezultat; govoril je celo o dvotretjinski večini. Za Demokrate se je približno vedelo, kam se bodo opredelili, Resnica pa je bila neznanka. Mislim, da o dveh tretjinah ni govoril na pamet: z več sedeži SDS in s pomočjo manjših strank bi lahko dosegli ustavno večino. To je bil po mojem načrt, ki se ni uresničil. Ustavnega sodišča zato nimajo pod nadzorom.

Vlada pravi, da jo opozicija blokira. Enako je leta 2022 govoril Golob, ko je prevzel oblast. Zdaj nas čakajo referendumi: štirikrat za, štirikrat proti.

To bo zanimivo, ker bodo referendumi prava javnomnenjska anketa o podpori Janševi vladi. Ne bodo toliko glasovanje o vsebini posameznih vprašanj, ampak o tem, ali ljudje podpirajo vlado. To velja tako za predloge koalicijskih strank kot za opozicijski referendum o preiskovalnih komisijah. Pride pa še referendum o interventnem zakonu; ta bo najpomembnejši.

Pri interventnem zakonu je zanimivo, da bo vlada po moji oceni imela težave v vsakem primeru. Če zakon na referendumu obstane, ocena fiskalnega sveta govori o 1,2 milijarde evrov dodatnega primanjkljaja. Če pade, bo imela vlada za leto dni zvezane roke. Miha Brejc je opozoril, da bi imeli zakone že sprejete, če vlada ne bi šla v interventni zakon. Torej je nekdo naredil strateško napako. Janša je še pred oblikovanjem vlade sprejetje zakona postavil kot pogoj, da preveri trdnost koalicije.

Da, Janša je s tem testiral koalicijske partnerje. Zakona namreč ni predlagala SDS, temveč Demokrati in Nova Slovenija, on pa je sprejetje postavil kot pogoj. Mislim, da je to lahko usodna napaka. Ne trdim, da bo vlada zaradi tega padla, bo pa imela težave.

Težave bo imela v vsakem primeru. Po mojem ne gre toliko za vlado samo kot za interesne skupine. Eno je politični spektakel, ki ga gledamo ob kadrovskih zamenjavah v parlamentu, drugo pa konkretni interesi skupin v ozadju. Te so vlado podprle in zdaj od nje nekaj pričakujejo. Če pričakovanja ne bodo izpolnjena, lahko nastane problem. V interventnem zakonu je precej ukrepov, ki so morda pomembnejši za te skupine kot za vlado.

Česa se boji Janša oziroma koalicija, da so že trikrat preprečili ustanovitev preiskovalne komisije o aferi Black Cube? Janša tudi toži Goloba zaradi očitkov o veleizdaji.

Mene po predvolilnem delu afere Black Cube zanima predvsem dogajanje po volitvah: odnos z Izraelom in blokada deklaracije. Mogoče smo takrat napačno sklepali, da je akcijo naročil Janša. Morda je bila njegova zmaga bolj v izraelskem interesu in za pomoč ni bilo treba plačati. Lahko je šlo za prijateljsko pomoč. Slovenija ima možnost veta; pred volitvami se je že skoraj vedelo, da bo Orbán izgubil in ne bo več zastopal teh interesov. O tem razmišljam, ne trdim, da je bilo tako.

Nekdo pa je moral Izraelcem sestaviti seznam ljudi, s katerimi so se srečevali. To je tehnična stvar; takšni seznami obstajajo. O tem, kdo jih je pripravil, se tudi govori.

Omenjajo se neka imena. Na seznamu naj bi bilo približno sto ljudi, s katerimi so se sestajali oziroma so bili za to predvideni. Obstajajo informacije o tem, kdo naj bi seznam pripravil, vendar tega zdaj ne bi razčlenjeval. Mene zanima še nekaj: nekdo me je opozoril na prihod Jelka Kacina v bližino Janeza Janše. Najprej med epidemijo, nato znova zdaj. Mnoge znotraj Janševega kroga je njegova vrnitev presenetila, saj so se spomnili razformiranja Morisa in dogodkov leta 1994.

Misliš operacijo Marinec? Da. Vemo, kako je bilo leta 1994. Meni pravijo, da je bil prav Jelko Kacin človek, ki je Janšo tesneje povezal z Izraelci, saj je kupoval precej orožja.

Govori se celo o približno 500 milijonih za nabavo orožja. Po informacijah, ki sem jih dobil, naj bi Kacin Janšo povezal z izraelskimi krogi. Verjetno računajo tudi na to, da povezava z Izraelom pomeni povezavo z Američani in s politiko Donalda Trumpa. Vprašanje pa je, ali so stavili na prave konje. Odvisno bo od izida volitev v Izraelu in kongresnih volitev v ZDA, od tega, kako se bo ta politični vložek obrestoval.

Teorija, da je ravno Kacin imel dobre zveze z Izraelci in je po tej poti prišel nazaj v Janšev krog, se mi zdi zanimiva, vendar ne vem, ali je točna.

V Janševem krogu so nekateri zaradi Kacina zelo slabe volje. Slišal sem celo, da je na neki prireditvi zaradi njega skoraj prišlo do pretepa. Ampak pustiva to.

Da ne bova govorila samo o Janši, Jankoviću in Ropu: so vplivni možje iz ozadja res dvignili roke nad Robertom Golobom, kot za Reporter pravi Matej Lahovnik?

Ne, mislim, da igrajo na več kart. Pravi politični strategi nikoli ne stavijo vsega na eno možnost. Dokler so jim posamezni politiki koristni, dajejo občutek podpore enim in drugim.

Je pa res, da niti Golob niti Rop nista človeka, ki bi ju lahko preprosto vodili ali jima ukazovali, naj izvedeta strategijo, pripravljeno v ozadju. Oba imata svojo voljo. Zato mislim, da imajo odprtih več možnosti.

Bil si na predstavitvi Golobove vlade v senci, dan po stotem dnevu četrte Janševe vlade. Bilo je v hotelu Mons. Meni se je zdelo precej klavrno. Kako je bilo v živo?

V živo je bilo res bolj videti kot vlada v izgnanstvu. Lahko bi sedeli v Monsu ali nekje v tujini. Golob je očitno uporabil podobno formulo kot Janša, ki je z različnimi strokovnimi sveti oziroma vladami v senci ohranjal svoje ljudi skupaj. To je način, kako obdržiš politično ekipo. Golob vodi vlado v senci, posebej pa še zdravstveni resor. Torej se od politike očitno ne poslavlja.

Očitno ne. O tem se je sicer špekuliralo. Tudi zanj je ob vsem, kar mu napovedujejo, pomembno, da ostane v politiki. Drugače je, če te procesirajo kot vodjo opozicijske stranke, kot če si samo nekdanji direktor nekega podjetja. Golob je na čelu največje opozicijske stranke, ki je na volitvah dobila veliko glasov. Mislim, da bo vztrajal iz več razlogov.

Pojavili pa se bodo še drugi centri moči. Sedanja koalicija je zdaj v polnem zagonu in zdi se, kot da bi lahko vladala več mandatov. A tak občutek daje skoraj vsaka vlada, ko pride na oblast; podobno se je govorilo že ob prvi Janševi vladi.

Problem levega bloka je, da nihče nima takšne karizme in mobilizacijske moči kot Janša. To gradi štirideset let, več kot tri desetletja vodi svojo stranko in ima za sabo uigran strankarski aparat. Če se vrnem k primerjavi gledališč: on ima uigran profesionalni ansambel. Tega doslej ni uspel zgraditi noben nov obraz.

SDS je postala že hujša kot partija.

Seveda Na levi so tri stranke: SD, Levica in Svoboda. Pri nekaterih akcijah, denimo interpelacijah ministrov, nastopajo skupaj. A ko hodim po terenu, dobim včasih občutek, da v SD Goloba bolj sovražijo kot Janšo. Levi blok ni poenoten, desni pa je precej monoliten.

Glede Resnice se strinjam s tem, kar sta govorila s Cirmanom: tudi če bi se stranki kaj zgodilo, bi bili njeni poslanci zelo blizu SDS, morda še bolj »sdsovski« od članov SDS.

Zadnjič je bila v Odmevih Katja Kokot in pojavilo se je vprašanje, zakaj ne vabijo koalicije. Vprašali so jo: »Ali ste vi koalicija?« To je bil zanjo neprijeten trenutek, iz katerega se je težko izvila. Resnica je do vlade zelo lojalna.

Pri vladi bova danes potegnila črto. Dobra debata je bila. Nadaljevala jo bova prihodnjič. Spoštovani gledalci, hvala za pozornost in se vidimo prihodnji teden.