O županskih volitvah v Ljubljani, o težavah predsednika DZ Zorana Stevanovića, o poslih prvega soproga Aleša Musarja in drugih aktualnih političnih temah sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinar Igor Kršinar.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Lahko na županskih volitvah v Ljubljani po 20 letih končno kdo premaga Zorana Jankovića?

Kaj je največji problem Toneta Ropa in Luke Mesca, glavnih izzivalcev na levici.

Za koga bi v morebitnem drugem krogu županskih volitev v Ljubljani volili desni volivci?

Kakšne načrte v politiki ima Urška Klakočar Zupančič – se je mora Nataša Pirc Musar bati?

Kaj je posebnost ekipe, ki se zbira okrog Toneta Ropa in Urške Klakočar Zupančič.

Kako dolgo bo Janševa koalicija branila z aferami obremenjenega predsednika DZ Zorana Stevanovića in njegovo stranko.

Kdo je Stevanovića dejansko pripeljal k Janši.

Primož Lavre

Zakaj so goriva vedno dražja in zakaj so na črpalkah še vedno kolone.

Se ima prvi soprog Aleš Musar sploh še čas ukvarjati s posli, ko je tako na polno zaposlen s svojo funkcijo prve moža v državi.

Bo Nataša Pirc Musar naslednje leto še kandidirala za predsednico.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes kolega Igor Kršinar. Lepo pozdravljen.

Dober dan.

V politiki nikoli ni dolgčas, tudi po volitvah ne. Politično ozračje se letos nikakor ni razelektrilo. Veliko stvari se dogaja, tako da bova imela kar nekaj zadev za pokomentirati. Najprej bi se ustavila v prestolnici, torej v Ljubljani, kjer se obeta praktično epski spopad za mesto župana. Vemo, da je Zoran Janković že dvajset let, že ne vem koliko mandatov, župan, najlepšega mesta na svetu, kot sam pravi. Letos pa je dobil zelo močne izzivalce levo od sredine.

Tako je.

Pa bi te vprašal najprej, ali je Zoran Janković po dvajsetih letih županovanja premagljiv.

Še nikoli doslej ni bil tako premagljiv kot letos. Zelo pomembno je, s katerimi kandidati se bo moral soočiti na županskih volitvah. Najprej poglejmo Luko Mesca, prvo ime Levice. Levica na volitve pošilja svoje najmočnejše orožje. Prav tako ne smemo prezreti Toneta Ropa, nekdanjega premierja. Bil je podpredsednik Evropske investicijske banke.

Videli bomo, kaj bo na desnici. Zaenkrat se omenja nekdanji minister Senko Pličanič. Seveda pod pogojem, da bi ga podprla vsa koalicija. Vendar menim, da bi kandidat, ki bi nastopil s podporo desnih strank oziroma bi ga ljudje imeli za desnega kandidata, zelo težko premagal Zorana Jankovića.

No, na desnici si pozabil Aleša Primca. Aleš Primc je že najavil kandidaturo. Aleš Primc kandidira drugič. Prvič je kandidiral že leta 2022. Dobil je slabih sedem odstotkov glasov. Kot praviš, je imela desnica v Ljubljani župana praktično le v začetku devetdesetih, če štejemo Jožeta Strgarja, pozneje pa je bil nekaj časa župan še Dimitrij Rupel, kar smo že nekoliko pozabili. Sredi devetdesetih let je na lokalnih volitvah potekal tudi spopad med pokojnim Francetom Bučarjem in Dimitrijem Ruplom. Dimitrij Rupel je bil celo župan Ljubljane, ampak takrat je zastopal barve LDS.

Tako. Bučar je bil kandidat desnice, zato je izgubil. Pa ker si omenil župana Strgarja, je treba povedatii, da je bil predsednik Skupščine mesta Ljubljana leta 1990.

Bila je to drugačna ureditev.

Drugačna ureditev je obsegala tudi nekatere občine, ki so zdaj samostojne in v katerih ima desnica večino.

No, ampak če se vrneva k Zoranu Jankoviću. Zoran Janković je bil do sedaj vedno izvoljen v prvem krogu. Tokrat lahko pričakujemo najmanj drugi krog. Vemo, da bo prvi krog lokalnih volitev 15. novembra. Če bo potreben drugi krog, bodo volitve čez štirinajst dni, torej 29. novembra. V Ljubljani si lahko obetamo vsaj drugi krog, če ne že zamenjave.

Glede na kandidate na levi strani bi si upal pomisliti, da bo drugi krog.

Da se bodo glasovi levo od sredine razpršili.

Da se bodo razporedili. Treba je vedeti, da imajo nekateri volivci Jankovića dovolj. Saj si omenil dvajset let je na položaju. Znane so njegove afere. Močno se je zameril tudi s podporo srbskemu predsedniku Vučiću, po protestih pa so se od njega ogradile nekatere zelo pomembne osebnosti iz levega političnega pola, ki so ga prej podpirali. Takrat se je nekako ogradil tudi prvi predsednik Milan Kučan, čeprav ga še vedno podpira oziroma velja za njegovega podpornika. Tako da ni povsem samoumevno, da bo Janković zmagal.

Še hujša zadeva od pisma Aleksandru Vučiću, ki bi lahko načela Jankovićevo podporo, je bil odlok o parkiriščih v Štepanjskem naselju. Vemo, da smo sredi poletja v Ljubljani imeli referendum, ki sicer za las ni uspel, Janković pa se je iz te zadeve nekako izvlekel. Ta odlok ne velja, vendar vemo, da v Štepanjskem naselju živi veliko ljudi in s tem tudi veliko volivcev. Tudi na spomladanskih volitvah v Državni zbor je bila udeležba v Ljubljani, v samem centru, nekoliko nižja, kar so nekateri pripisovali prav učinku Zorana Jankovića, da je postal pri določenem delu ljudi nepriljubljen, zato ljudje niso potem šli na volitve. Vemo, da je glavni politični zaveznik Zorana Jankovića še vedno nekdanji premier, sedanji vodja največje opozicijske stranke, Robert Golob.

Prej si omenil Milana Kučana. Po mojih informacijah Milan Kučan v neformalnih pogovorih že priznava, da je Jankovićeva era res dolga, da je težava pri Jankoviću enaka kot pri drugih politikih, ki so zelo dolgo na oblasti, da jim oblast stopi v glavo in da potem ne poslušajo več nikogar, vsem vse razlagajo.

Je pa vprašanje, ali lahko Zorana Jankovića premaga Anton Rop. Omenil si, da je to nekdanji premier, toda premier je bil med letoma 2002 in 2004. To je že kar nekaj let.

Mnogi so ga že pozabili.

Najmlajši volivci so rojeni leta 2008, osemnajstletniki, zato ni samoumevno, da bi se nekdanja slava vrnila in da bi bil Anton Rop samodejno izvoljen. Poleg tega pa je še ena zelo pomembna značajska razlika med Jankovićem in Ropom. Medtem ko je Janković po značaju zelo priljuden človek, se rokuje z ljudmi, hodi po gradbiščih in se z ljudmi treplja po ramenih. Anton Rop ni tako ljudski, tako priljubljen kot Janković. Pri neposrednem nagovarjanju volivcev, ki je zelo pomembno zlasti na lokalnih volitvah, ima več težav. Se strinjaš?

Se strinjam. Tudi jaz mislim, da je največji problem Toneta Ropa priti v drugi krog. Lahko ga prehiti Luka Mesec, ki je precej bolj priljuden. Je zelo priljubljen. V Ljubljani je Levica dobila največ glasov, Luka Mesec skoraj dvajset odstotkov v okraju Center. To je največji problem Toneta Ropa.

Samo to, oprosti, da te prekinem ali je Rop v to župansko tekmo in partnerstvo z Urško Klakočar Zupančič prišel po naključju?

Mislim, da se poznata že dlje časa. Gospa Klakočar Zupančič je povedala, da se poznata že od takrat, ko sta otroke vozila v vrtec. Imata približno enako stare otroke.

Ugibalo se je, da bo Urška Klakočar Zupančič kandidirala za županjo, v zadnjih pogovorih pa je sama dejala, da je po njenem Rop primernejši kandidat za župana.

Zanimivo pa je, da so ankete pokazale, da ima ona vsaj dvakrat višjo javnomnenjsko podporo kot on.

Vem, vendar je eno splošna javnomnenjska podpora, drugo pa podpora za župansko funkcijo. Ljudje cenijo operativnost in učinkovitost.

Saj je bila to anketa med Ljubljančani. Hočem povedati, da bi se Urška Klakočar Zupančič po mojih ocenah lažje uvrstila v drugi krog. Po nekaterih anketah bi lahko v tem drugem krogu celo premagala Jankovića.

To je seveda vprašanje, saj bo kandidat z leve politične opcije, če pride v drugi krog, moral v drugem krogu zelo dobro nagovoriti desne volivce, da bi ga podprli. Urško Klakočar Zupančič bodo desni volivci verjetno težko podprli. Do Ropa nimajo toliko zamer.

Kot sem rekel, največji problem Ropa je to, da sploh pride v drugi krog.

Torej, če bi bil dvoboj v drugem krogu Janković–Rop, tvoja teza je, da bi Ropa volili desni volivci.

Obstaja velika verjetnost, da bi mu dali glas predvsem zato, da bi glasovali proti Jankoviću. To se ne bi zgodilo prvič. Če se spomniš, je bila v času pred Jankovićevim obdobjem županja Vika Potočnik, ki je šla očitno desnim volivcem zelo na živce. V drugem krogu so podprli Danico Simšič, čeprav je bila ona kandidatka SD. Takrat je bila kandidatka še Združene liste socialnih demokratov. Podobno se lahko zgodi tudi tokrat.

Kaj pa, če v drugi krog pride Luka Mesec?

Do njega čutijo še večji odpor volivci iz desnega pola. Težko si predstavljam, da ga bodo podprli. Verjetno bi ostali doma ali pa celo podprli Jankovića. Ne vem.

Isti problem bi bil, če v drugi krog pride kakšen desni kandidat, ker se bodo levi volivci poenotili okrog Jankovića, samo da ne zmaga kandidat z Janševo podporo.

Ampak za lokalne volitve se ustanavlja tudi nova stranka. Ljubljana smo vsi, to je stranka Toneta Ropa in Urške Klakočar Zupančič. Se ti ne zdi, da ustanovitev te stranke pomeni nekakšno rezervo za državno oziroma nacionalno raven? Tudi sami so napovedali, da se njihova politična zgodba ne bo ustavila na teh lokalnih volitvah. Kaj je v ozadju?

Pri tej stranki gre v prvi fazi za to, da če na volitvah nastopaš s stranko in ne z listo, dobiš povrnjen del stroškov kampanje s strani države. Drugič, upravičen si do državnega sofinanciranja, če prideš v občinski svet ali pa mestni svet. To je ena stvar.

Druga pa je, da se bo stranka zdaj imenovala Ljubljana smo vsi. Če bo uspešna, če bo denimo zmagala na volitvah ali dobila veliko glasov, potem bi se ta stranka lahko uveljavila na nacionalni ravni. Seveda bo morala spremeniti ime; ne bo mogla ostati Ljubljana smo vsi, ampak morda Slovenija smo vsi, ali pa kaj drugega. V tem primeru bi lahko nastopila tudi na državnozborskih volitvah.

Pri tem je pomembno še nekaj. Uroš Jauševec, nekdanji glavni tajnik SD, zdaj tajnik društva Progresiva, pričakuje, da se bo z Gibanjem Svoboda zgodilo tako kot z vsemi dosedanjimi instantnimi strankami novih obrazov. Te stranke so se potem, ko so izgubile oblast, nekako razletele, razpadle. Predvideva tudi, da Golob ne bo dokončal svojega mandata, da se bo verjetno prej iz politike umaknil v gospodarstvo ali kam drugam. V tem primeru bi na levem delu političnega prostora nastala praznina, ki bi jo lahko zapolnila ta stranka.

Torej, če Anton Rop ne bi bil izvoljen za župana Ljubljane, bi potem nadaljeval to politično zgodbo skupaj z Urško Klakočar Zupančič. Slednja bi šla na predsedniške volitve prihodnje leto. Tone Rop pa bi potem na nacionalni ravni izzval Janeza Janšo leta 2030. Sem prav razumel? Je ta scenarij v tej smeri?

Nisem slišal konkretnih imen. Po mojem bi iskali tretje ime, ker če Tone Rop ne bo uspešen v bitki za župana, potem tudi ne vem, zakaj bi bil lahko uspešen na nacionalni ravni.

To drži.

Kvečjemu bi lahko Urška Klakočar Zupančič, če ne bi kandidirala za predsednico oziroma ne bi bila izvoljena, sama prevzela to stranko in z njo nastopila na volitvah.

Drži pa tudi, da Zorana Jankovića ne gre politično pokopati. Zoran Janković ne bo kar tako vrgel puško v koruzo. Boril se bo do konca. Vidim, kako je zadnje tedne aktiven na družbenih omrežjih, predvsem tako nagovarja mlajše volivce. Zoran Janković ima kljub vsem tem aferam, škandalom v mestni občini, kljub močni konkurenci, ki je prišla levo od sredine na županske volitve, še vedno možnosti, da ostane še štiri leta na županskem položaju.

Sam ga ne bi povsem odpisal. Zdi se mi malo verjetno, da bi Svoboda glede na močno medsebojno podporo Jankovića in Goloba kandidirala svojega kandidata, čeprav se omenja, da ima takšne ambicije. Klemen Boštjančič pa po mojem nima realnih možnosti, da zmaga. To bi bilo zanimivo, ker potem pomeni, da bi se v Svobodi nekako odrekli Jankoviću. Na nek način bi to sporočila. Češ, Janković ni več naš kandidat, mi smo se odvrnili od njega. To bi Jankoviću na lokalnih volitvah zelo škodovalo, čeprav sam Boštjančič od tega po mojem ne bi imel ničesar.

Je pa zanimivo, da se je pri Antonu Ropu pojavil Jani Möderndorfer. To je poslanec, ki je zamenjal največ strank v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Zadnja leta ga sicer ni več v parlamentu, smo ga že nekoliko pozabili. Po nekaterih informacijah pa naj bi bila v tej ekipi pri Ropu tudi nekdanja novinarka Mojca Šetinc Pašek, ki na volitvah ni bila izvoljena. Kandidirala je na listi SD, zdaj pa je zaposlena

Zdaj spet novinarka.

Na RTV Slovenija, in sicer v kulturno-umetniškem programu. Očitno tudi Šetinc Paškova išče novo politično priložnost v tej ekipi Antona Ropa. Če tako pogledaš, gre za politično maščevanje ljudi, ki so imeli slabe izkušnje z Robertom Golobom, ki jih je vrgel čez ramo. Vemo, da Antona Ropa Golobova vlada ni podprla za guvernerja Banke Slovenije.

Mojco Šetinc Pašek so izključili iz stranke, Urška Klakočar Zupančič pa je na koncu sama odšla iz Svobode po volitvah, ko ni bila izvoljena, saj je kandidirala v okraju, v katerem praktično ni imela možnosti za izvolitev. To si ti že pisal. Zanimivo pa je tudi, kaj je Urška Klakočar Zupančič povedala v zadnjem pogovoru, ko so jo vprašali o razliki med Ropom in Golobom. Dejala je, da Rop dela z ljudmi spoštljivo in jih ne meče čez ramo.

To je letelo na Goloba, seveda. To je Golobova težava ko ljudi ne potrebuje več, jih vrže v koš za smeti. Tudi zato je dobil manj glasov. Ni se prvič zgodilo, da se je proti njemu oblikovala alternativa oziroma skupina ljudi. Na evropskih volitvah je denimo ta skupina okrog Klemna Grošlja nastopila na posebni listi, skupaj z Zelenimi. Potem se je ta skupina pridružila Prerodu Vladimirja Prebiliča.

Toda dejavnikov, ki vplivajo na to, kdo dobi koliko glasov, je več. Ne moreva izpostaviti samo enega. Ker tukaj je več stvari, če govoriva o Gibanju Svoboda in pa Golobu v državnozborskih volitvah. Poznamo vse zgodbe o Tatjani Bobnar, ki so se vlekle skoraj ves mandat. Zdaj pa pojdiva na nacionalno raven. V soboto, 12. septembra, je stoti dan četrte Janševe vlade, ki je zaprisegla 4. junija.

Dan pozneje, v nedeljo, 13. septembra, bo Robert Golob oziroma Gibanje Svoboda predstavilo vlado v senci. Vlada v senci je instrument oziroma oblika opozicije, znana iz anglosaksonskega političnega sistema. Če so tam konservativci na oblasti, imajo laburisti vlado v senci. Tudi v samostojni Sloveniji smo imeli prvo vlado v senci, ki jo je v času Peterletovega izvršnega sveta v začetku devetdesetih oblikoval član prenovljenih komunistov Emil Milan Pintar.

Vlade v senci niso nič neobičajnega; gre za nekakšne strokovne svete. Tudi SDS je v zadnjem mandatu, v času Golobove vlade, imela strokovni svet, v katerem je bilo veliko članov, ki so danes ministri. To je nekakšna kalilnica ministrov.

Toda začetne ambicije Gibanja Svoboda in Roberta Goloba so bile večje. Torej, da bi vlado v senci, če se ne motim, sestavile tudi druge zdaj opozicijske stranke leve sredine.

K sodelovanju je povabil SD, Levico in Prebiličev Prerod, vendar se nobena od njih ni odločila za sodelovanje. To je tudi nekoliko nenavadno. SD ima že nekaj časa strokovni svet, sedemnajst članski, ki predstavlja vlado v senci, zato ni bilo pričakovati, da bi se pridružili vladi, ki menda niti ne bo imela resorjev, temveč približno šest področij.

Kako pa ti, če sva zdaj pri SD, komentiraš dejstvo, da je Matjaž Han najbolj priljubljen slovenski politik?

Po mojem iz istega razloga, kot je bil priljubljen Pahor. Njega imajo radi. Saj vemo, kako nastajajo lestvice priljubljenosti; Han je najmanj odbojen na desnici. To seveda ne pomeni, da mu bodo ti ljudje tudi dali glas.

To se je že pokazalo na zadnjih volitvah. Matjaž Han z SD ni dosegel preboja.

Ta stranka niti ne more doseči preboja, dokler ima na levi strani Levico, na desni strani pa Svobodo, ki sta jo nekako omejili na manj kot deset odstotkov.

Edini preboj SD je uspel Borutu Pahorju leta 2008, pred osemnajstimi leti, predvsem zato, ker je propadla LDS.

Torej Sebastjan Jeretič kot glavni Pahorjev svetovalec ni bil najbolj zaslužen za ta uspeh. Vemo, da je Sebastjan Jeretič, zdaj vodja UKOM, torej vladnega urada za komuniciranje v četrti Janševi vladi.

To je zelo zanimiva pot od Pahorja do Janše.

Pojdiva k prvim stotim dnevom četrte Janševe vlade. Po čem si bomo zapomnili prvih sto dni, razen tega, da smo imeli zelo vroče, peklensko poletje.

Po čem si jih bomo zapomnili? Ključno je, da vidimo, da je ta vlada zelo odvisna od stranke Resni.ca Zorana Stevanovića, sicer ga ne bi na vse pretege branili ob vsaki njegovi aferi in vsakega njegovega poslanca. Zapomnimo si jih lahko tudi po tem, da niso znali ukrotiti cen energentov.

Toda cene energentov so zelo odvisne od mednarodnih trgov. Vemo za vojno z Iranom, ki še kar ni končana, razmere v Hormuški ožini pa poganjajo cene, vendar so rekordne.

Cene so rekordne, drži.

Na bencinskih servisih so še vedno kolone. Ravno v začetku tedna sem zavil na bencinski servis, ker je bil prazen tank, pa sem vprašal prodajalca, ali bo goriva zmanjkalo, saj ga je pred volitvami zmanjkalo. Prodajalec je samo skomignil z rameni in rekel, da imajo goriva dovolj in da je vse skupaj politika.

Pa sem si rekel "No, saj ta pošten, če so že lastniki, požrešni in pokvarjeni politično do amena." Gotovo si bomo Janševo vlado zapomnili še po čem. V teh dneh se odpira izraelsko veleposlaništvo. ž

Torej, Janševa vlada je popolnoma obrnila na glavo politiko do Izraela. Ali se je to zgodilo kot poplačilo uslug para tajni organizaciji Black Cube zaradi njenih dejavnosti pred volitvami, kot vladi očita opozicija? Po čem si bomo še zapomnili? Po izjavah infrastrukturnega ministra o tem, kako bodo uvedli nočno delo na avtocestah, od česar ni bilo nič.

Z ministrom Ciglerjem Kraljem pogosto uporablja besedo »pohitrili«.

Nekatere postopke.

Edina morebiti zelo uspešna oziroma perspektivna ministrica se mi zdi Mateja Ribič iz Nove Slovenije, ki napoveduje, da bo uredila oziroma popravila sistem dolgotrajne oskrbe, tako da nihče, ki je zdaj v domu, ne bo plačal več kot po starem sistemu. Vsi zaposleni v DSO naj bi vsak mesec dobili 300 evrov dodatka. Če bo to izvedla, bo to zelo veliko.

Vlada je v prvih stotih dneh, tako kot vsaka vlada, prevzemala oblast, najprej politične funkcije, nato še funkcije v paradržavnem gospodarstvu. Še naprej se deli državni denar. Vemo za ponovljeni razpis SPIRIT-a za prestrukturiranje premogovniških regij.

V začetku avgusta je izbruhnil tudi škandal, ko je bilo tridesetim podjetjem odobrenih nekaj manj kot sedemdeset milijonov evrov. Sicer je minister za gospodarstvo, Žiga Logar, napovedal dodaten nadzor. Imeli smo sušo, ki je zelo prizadela slovensko kmetijstvo, vendar tako visoki zneski za pomoč kmetom niso namenjeni. Tudi minister Cigler Kralj iz Nove Slovenije uporablja to besedo, da bodo vse te postopke pohitrili. Kmetom je namenjenih približno osem milijonov evrov nadomestila zaradi draginje energentov in gnojil, pa še za lansko sušo in pozebo jim bo država izplačala približno dvanajst milijonov evrov. Si je pa minister takoj, ko je prišel na funkcijo, priskrbel nov službeni avtomobil s sedmimi sedeži, da bo lahko prevažal svojo družino.

Ob tem pa se jaz vprašam, s čim se je pa prej Cigler Kralj prevažal, ko ni bil minister? Najbrž je imel svoj avto. Ne vem. Zdi se mi čudno, da najprej nekdo, ko pride na funkcijo, poskrbi zase.

Zanimive so tudi izjave več ministrov o selitvi ministrstev v njihove domače kraje. Minister Rončevič bi ministrstvo preselil v Novo mesto, pa bi bilo zanimivo, zakaj ne v Maribor. Minister Matoz bi ministrstvo preselil v Koper ali Izolo, pa bi ga tudi vprašal, zakaj ne v Novo mesto.

Pri Matozu pa je zanimiva še ena zadeva, povezana z upravnimi enotami in gradbenimi dovoljenji. Vemo, da je Matoz v nekem sporu z neko svojo sosedo in zdaj se pripravlja sprememba gradbene zakonodaje, po kateri sosedje v postopkih ne bodo več imeli obvezne vloge.

Tudi jaz sem to slišal. Napoved je sicer dobra, saj bi tako hitreje prišli do gradbenega dovoljenja; ti postopki zdaj trajajo predolgo in se vlečejo več let. To ni sprejemljivo. Dober se mi zdi tudi njegov predlog, da bodo upravne enote delale do 19. ure, ker ljudje težko pridejo do storitev upravnih enot. Če želi nekdo opraviti storitev, mora vzeti dopust. Tako bi jim omogočili, da kakšno stvar opravijo po službi. Nekaj predlogov je torej zagotovo zelo dobrih. Vlade ne moremo samo kritizirati; naredila je tudi kaj dobrega.

Drži. Nobena stvar ni črno-bela. Tudi Golobova vlada je naredila kakšno dobro stvar; ni počela samo neumnosti. Na začetku si omenil, kaj je zaznamovalo prvih sto dni. Najprej si omenil, da je ta vlada odvisna od Zorana Stevanovića.

Zoran Stevanović je že vse poletje na udaru. V javnost prihajajo njegove obsodbe. Že dolgo smo vedeli, da je bil dvakrat pravnomočno obsojen, prvič zaradi groženj s streljanjem, drugič zaradi poskusa zavarovalniške goljufije. Ta teden sta v javnost prišli še dve pravnomočni sodbi. Leta 2011 je dobil šestmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo treh let in moral vrniti prigoljufani denar, ker si je od neke ženske sposodil 2.500 evrov ter zastavil avtomobil, ki ni bil njegov.

Obsojen je bil tudi zaradi razžalitve nekdanjega podžupana Kranja Janeza Črneta. Človek s takšno kazensko kartoteko, ki je sicer uradno izbrisana, zgodovine pa se ne da izbrisati, je kot politik absolutna javna osebnost. Stevanović govori, da naj bi šlo za zaroto mafije, podobno kot je njegova vodja poslanske skupine pred meseci trdila, da naj bi poslance resnice podkupovali s sedemmestičnimi številkami. Takšna je resnost njegovih izjav. Seveda jih uporablja za preusmerjanje pozornosti.

To, da je na drugem najvišjem političnem položaju v državi, je rezultat vezane trgovine z Janezom Janšo. Vemo, kdo ga je izvolil na položaj predsednika Državnega zbora. Izvolili so ga poslanci SDS, Nove Slovenije, SLS, Fokusa in pa demokratov Anžeta Logarja.

Tako je. Brez Stevanovićevih poslancev ne bi bilo Janševe vlade, brez poslancev desnice pa Zoran Stevanović ne bi bil predsednik Državnega zbora. To je vezana trgovina.

Meni se zdi nepojmljivo, da je takšen človek predsednik Državnega zbora. Tudi povsem formalno se v demokratičnih državah praviloma ne zgodi, da bi predsednik najmanjše parlamentarne stranke, ki formalno sploh ni v koaliciji, postal predsednik parlamenta.

Jeziček na tehtnici je. Zavedati se moramo, da je Stevanović omogočil Janševo vlado.

Ali nisi imel tukaj v podkastu Janeza Pogorelca, ki je govoril, da je Stevanovića pripeljal v Janševo koalicijo? Se ti zdi to prepričljivo?

Ne vem. Videl sem tudi fotografije, na katerih je skupaj z Logarjem sedel v Parlament Pubu. Težko rečem, kdo ga je pripeljal. Vem pa tudi, da je Eva Irgl na nekem sestanku z Golobom, ko je še Golob vodil pogovore za oblikovanje koalicije, sama dejala, da bi morda Zorana Stevanovića predlagali za predsednika parlamenta.

Kaj pa, če je Zorana Stevanovića pripeljal k Janši že nekaj mesecev pred volitvami kdo drug? Morda kakšen pomemben lastnik kapitala, gospodarstvenik.

Možno je, vse je mogoče. Kakorkoli že, hočem povedati naslednje. Zoran Stevanović je lahko predsednik Državnega zbora samo v kombinaciji z desnico. Levi koaliciji skupaj s Stevanovićem bi zmanjkal en glas. Jeziček na tehtnici je bil Logar, ki ni hotel v koalicijo z Golobom, ker bi bila v njej Mesec oziroma Levica. Takšne ponudbe mu Golob ni mogel dati, tudi če bi hotel, ker bi jim zmanjkal en glas.

Ko si omenil Jerneja Vrtovca, sem postal pozoren še na eno njegovo izjavo o Stevanoviću, ki jo je dal ta teden. Primerjal ga je z Urško Klakočar Zupančič, prejšnjo predsednico Državnega zbora, in dejal »Glede na to, kako je Urška Klakočar Zupančič vodila Državni zbor, je Zoran Stevanović zelo zgleden predsednik Državnega zbora.«

To je res zelo duhovita izjava. Več ne bi rekel; vsi vemo, kako vodi seje.

Pred približno štirinajstimi dnevi sem si po dolgih letih vzel čas in dve uri spremljal sejo Državnega zbora, da bi spoznal nove poslance sedanjega sklica. Bil sem dobesedno zgrožen nad ravnjo razprave. Ob poslancih, ki v parlamentu najpogosteje jemljejo besedo, vključno s predsednikom Državnega zbora, se lahko pokojni legendarni poslanec Ivo Hvalica, ki je veljal za največjega retorika med poslanci, obrača v grobu.

Ko si omenil primerjavo Stevanovića in Urške Klakočar Zupančič, bi rekel, da bomo morda vsi pogrešali Urško Klakočar Zupančič, ko bomo gledali Stevanovića ter ta parlament, kakršen je zdaj.

Toda Urška Klakočar Zupančič še ni rekla zadnje besede. Dejala je ta teden, da njen čas še pride.

Njen čas še pride.

Je to napoved, da bo Urška Klakočar Zupančič prihodnje leto kandidirala za predsednico republike?

Morda Nataša Pirc Musar po vseh teh aferah, če bo presodila, da ne more biti izvoljena, sploh ne bo šla v boj. V tem primeru bi bila vrata široko odprta Urški Klakočar Zupančič.

Toda Nataša Pirc Musar se bo zelo težko poslovila od tega položaja. Še bolj kot ona se je glamuroznega predsedniškega življenja navadil njen soprog, prvi gospod Aleš Musar. Ti si v zadnjem Reporterju kar nekaj pisal o tem. Je nadpovprečno aktiven v primerjavi z nekdanjimi prvimi damami, saj prvega gospoda doslej še nismo poznali. Aleš Musar ima celo pisarno v predsedniški palači. Kaj vse počne Aleš Musar?

Zanimivo je, da se je celo udeležil tečaja prvih dam in soprogov v Londonu, kjer so ga dodatno izučili za to funkcijo.

Bil je tudi z Melanio Trump.

Z Melanio Trump je bil na velikem srečanju prvih dam in gospodov sveta. Vidimo tudi, kako je preuredil predsedniško palačo. Podpisali so pogodbe z različnimi kulturnimi ustanovami, ki so jim potem posodile eksponate oziroma opremo. Je tudi vodič po palači in po njej vodi obiskovalce, kadar predsednice ni. Tu na sliki je Viktorija Krivolucka.

Zanimiv trikotnik.

Zanimiv trikotnik prvi gospod, najboljša prijateljica in pa predsednica republike. Gre tudi za njihovo poslovno sodelovanje. Predsednica in Viktorija Krivolucka sta najboljši prijateljici, gospod Musar in Krivolucka pa poslovna partnerja.

Ali ima gospod Musar sploh še čas za poslovanje? Velja za nekega poslovneža.

To je res vprašanje. Kolikor je znano, je formalno direktor podjetja Ruska dača, ki se ukvarja z oddajanjem vile v Zgornjih Gameljnah.

Toda to podjetje posluje z izgubo.

Z izgubo, ja.

Rusko dačo po meni znanih informacijah uporabljajo bolj kot ne za mreženje, ne pa za kakšno resno turistično dejavnost.

Zanimivo je tudi, da so pred ruskim napadom na Ukrajino vodili specializirane izlete v Rusijo, na katerih je bil gospod Musar vodič. Naj povem še to zgodbo. Gospoda Musarja sem prvič srečal, ko sem šel z novinarji Dela na sindikalni izlet v London, saj sem bil takrat na Slovenskih novicah. Gospod Musar je bil vodič.

Tudi oče gospoda Musarja je bil nekaj časa direktor Dela.

Da, v nekem obdobju je bil direktor Dela.

Pri njegovem udejstvovanju v predsedniški palači sva ostala. Ponovitev mandata ni samo v interesu Nataše Pirc Musar, ampak se je tudi Aleš Musar zelo navadil te nove vloge.

To popolnoma drži. Gospod Musar zelo uživa v tej funkciji. Kot sem že omenil, hodi na te sestanke prvih dam in gospodov, sprejema veleposlanike oziroma njihove soproge.

Bil je v Ukrajini.

V Ukrajini je bil pri soprogi predsednika Zelenskega. Zelo pogosto gre v Ukrajino. To je zanimivo, ker ga po drugi strani povezujejo, češ da je povezan z Rusijo in s Putinom ter da dela za ruske interese, da sodeluje z ruskimi podjetji. To je zanimiva situacija.

Poletna afera s prometno nesrečo je precej načela javnomnenjsko podporo Nataši Pirc Musar in ogrozila možnost njenega drugega mandata. Vemo, da leta 2022 njena zmaga nad Anžetom Logarjem v drugem krogu ni bila tako gladka; rezultat je bil dokaj tesen, Anže Logar pa je takrat dobil kar veliko glasov.

Takrat je Anže Logar dobil veliko glasov, kar ga je najbrž prepričalo, da se je podal na samostojno politično pot. Kakorkoli že, videli bomo, kdo bodo kandidati prihodnje leto in kako težko delo bo imela gospa Musar. Kot sem rekel, dopuščam tudi možnost, da sploh ne bo kandidirala, če bo sama presodila, da ne more biti izvoljena.

V to pa jaz dvomim. Ko si že omenil Anžeta Logarja, morava nekaj besed nameniti tudi njemu. Vemo, da je postal gospodarski minister, kar je bilo nepričakovano. Prav tako noče pojasniti 600 tisoč evrov prihodkov za volilno kampanjo, ki je bila zelo razkošna. Še vedno ne vemo, kdo so bili največji donatorji. Kako gledaš na vlogo Anžeta Logarja? Če zavrtiva film nazaj, se je ves čas ugibalo, da sta bila z Janezom Janšo dogovorjena. Anže Logar je v predvolilni kampanji zatrjeval, da z Janezom Janšo ne bo šel v vlado, da je imel Janez Janša že tri priložnosti za vodenje vlade in da ne bo šel v koalicijo, v kateri ne bi sodelovala vsaj ena velika stranka z drugega političnega pola. Potem je vse te obljube prelomil. Zakaj?

Spomnimo se, kaj je rekel po drugem krogu da se odpirajo nova vrata. Zanj so se nova vrata res odprla, zanimivo pa je, kam so vodila. Ta vrata so bila vrtljiva. Vrnil se je tja, od koder je prišel, v naročje Janeza Janše. Sam nikoli nisem verjel, da bi Logar vstopil v Golobovo vlado. Ne vem, zakaj so bili ljudje prepričani, da bo Logar obrnil hrbet Janši in šel k Golobu. To je nemogoče. Tudi Virant ni tega storil. Takrat je namesto Jankovića raje podprl Janšo. Virant je to storil kljub vsem napadom, ki jih je doživljal; Logar jih je doživel precej manj. Zame to sploh ni bilo vprašanje.

Bolj me je presenetilo, da je vlado podprl Zoran Stevanović. Vsekakor so imeli zelo podoben program, vendar sem bil nekoliko skeptičen glede na to, kaj je počel v času tretje Janševe vlade, ko je nastopal na različnih protestih, ko je celo overil izjavo, češ da z Janezom Janšo ne bo nikoli sodeloval, zdaj pa se je izkazalo, da se z njim še najbolje ujame. Enako velja za Logarja. Tisti, ki lahko zruši vlado, po mojem ni Zoran Stevanović, ampak prej Anže Logar. Ima namreč izvoljene poslance, ki niso povsem desno usmerjeni.

V poslanski skupini Demokratov se jih je sicer že kar nekaj zamenjalo.

Denimo gospa Košir …

Mislim, da so trije poslanci že novi.

Da, trije so novi in so bolj desni. To drži.

Zato se postavlja vprašanje glede tvoje teze, da bi ti poslanci, ki so bolj desni, lahko obrnili hrbet Janezu Janši.

Desni poslanci ne, vendar bi Demokrati kot stranka zagotovo prej obrnili hrbet Janši kot Zoran Stevanović.

Anže Logar je zagotovo računal, da bo njegova stranka dobila več glasov, kot jih je na koncu, in postala pomembnejši dejavnik. Vendar, kot pravi Matej Avbelj, ki je na naslovnici zadnjega Reporterja in je po novem tudi predsednik Platforme sodelovanja, so volivci na volitvah žal dali prednost političnemu primitivizmu oziroma političnega primitivizma volivci žal niso sankcionirali. To najbrž leti tako na leve kot na desne. Dejal je tudi, da je šlo za še eno zamujeno priložnost za zamenjavo izčrpanega in preživetega slovenskega političnega modela. S tem namiguje na izrazito in vse hujšo politično polarizacijo med levico in desnico, v kateri obe politični strani druga na drugo gledata kot na sovražnika in se medsebojno uničujeta.

Avbelj je o tej vladi največ povedal s tem, da ni pravosodni minister. Demokrati so dobili resor pravosodnega ministrstva, Avbelj pa ni minister.

S tem bova današnji podkast končala. Povabila bova vse gledalce in poslušalce, naj intervju z Matejem Avbeljem preberejo v tiskani ali spletni izdaji Reporterja in se naročijo na Reporter.si. Igor Kršinar, najlepša hvala za današnjo razpravo. Jeseni se bo dogajala še cela kopica politično zelo zanimivih in pregretih zadev, zato bo tem za razpravo še veliko. Vam, spoštovani gledalci in poslušalci, pa hvala za pozornost in se vidimo prihodnji teden.