Janez Janša še sestavlja svojo ministrsko ekipo, na tajnih volitvah za mandatarja je dobil kar 51 glasov, še pred tem je bila za zaprtimi vrati podpisana koalicijska pogodba.

Kako se v političnem zakulisju sestavlja četrta vlada Janeza Janše se odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla tokrat pogovarja s Primožem Cirmanom s portala Necenzurirano.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Zakaj je Janša vztrajal, da je izvoljen v drugem krogu, ko je potrebna absolutna večina glasov?

Ob izvolitvi za mandatarja pa je dejal, da njegova vlada ne bo manjšinska in da ne bo popuščanja.

Zakaj so poslanci Resnice ob Janševi izvolitvi za mandatarja na mizo spet vrgli mrtvo mačko?

Kakšno je v resnici ozadje z domnevnim podkupovanjem najmanjše parlamentarne stranke?

Kdo vse je pred volitvami investiral v Janševe satelite?

Primož Lavre

Zakaj Nataša Pirc Musar domnevno ni slišala, da je Janša grozil Golobu z zaporom?

Kakšne načrte ima Urška Klakočar Zupančič, ki očitno v slovenski politiki še ni rekla zadnje besede?

Zakaj Janša Anžetu Logarju ne da notranjega ministrstva in na kateri funkciji bi lahko pristal Zdravko Počivalšek.

Vse to in še več v novi epizodi Reporterjevega podkasta. 

Lepo vabljeni k spremljanju nove epizode tako v video kot audio obliki.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja. Tokrat se bomo s Primožem Cirmanom s portala Necenzurirano pogovarjali o tem, kako se v političnem zakulisju sestavlja četrta vlada Janeza Janše.

Janez Janša še vedno sestavlja svojo ministrsko ekipo. Na tajnem glasovanju za mandatarja je dobil kar 51 glasov, še pred tem pa je bila za zaprtimi vrati podpisana koalicijska pogodba. Primož, zakaj je Janša vztrajal, da mora biti izvoljen v drugem krogu, kjer je potrebna absolutna večina glasov?

Vztrajal je zaradi razloga, ki ga je pozneje tudi sam navajal — da je ta vlada večinska in ne manjšinska.

Ja, to je res dejal ob izvolitvi za mandatarja, da njegova vlada ne bo manjšinska. Kljub temu pa je bilo to precejšnje presenečenje. Sprva se je govorilo o 46 glasovih, nato je imel 48 podpisov ob vložitvi kandidature, na koncu pa je dobil celo en glas več. Dva glasova sta najbrž prispevala poslanca narodnih skupnosti. Že več dni pa se ugiba, kdo je bil 51. glas, ki je prišel iz opozicijskih vrst, saj od drugod praktično ni mogel priti.

Na koncu smo skoraj mesec dni ugibali, kdo bo prestopil na drugo stran oziroma kdo z levega pola bo prispeval kakšen glas. V velikem finalu Janševe mandatarske operacije, ki je trajala od 10. aprila dalje, torej od imenovanja Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora, se je pojavil ta 51. glas. Ta je seveda sprožil številna vprašanja, kdo ga je oddal. Matematično je skoraj nemogoče, da bi prišel od drugod kot iz vrst treh opozicijskih strank.

Seveda vsi to zanikajo. Najprej so osumili Matjaža Hana, predsednika SD. V SD trdijo, da so si med glasovanjem gledali glasovnice. V Levici pravijo, da niso glasovali za Janšo, enako zatrjujejo tudi v Gibanju Svoboda.

Matjaž Han je bil nekako naravni osumljenec, saj nekateri njegovo politiko razumejo kot kompromis med levim in desnim polom. Tudi njegovo predvolilno geslo je bilo »dogovor«. Hanu bi takšna vlada navsezadnje lahko tudi ustrezala, saj socialni demokrati opozicijo tradicionalno lažje preživijo kot glavne stranke liberalnega pola.

To sicer ni bilo prvič, da so se pri glasovanju o mandatarju pojavili nepričakovani glasovi. To se je zgodilo že leta 2018 pri Marjanu Šarcu.

Najprej pojasnimo gledalkam in gledalcem, kaj se je pravzaprav zgodilo.

V Sloveniji imamo za imenovanje mandatarja tri kroge glasovanja. V prvem krogu do 10. maja nihče predsednici republike ni prinesel 46 glasov. Predsednica je izrecno poudarila: »Želim imeti glasove pred seboj.« Tega ni dobila ne od Roberta Goloba ne od Janeza Janše.

V drugem krogu je postalo jasno, da Robert Golob nima več možnosti za sestavo vlade, medtem ko jih je Janez Janša imel. Ključno vprašanje pa je bilo, kako bo prišel do večine, saj je njegova koalicija SDS, NSi in Demokrati skupaj štela 43 glasov.

Torej je potreboval še najmanj tri glasove za večino, če seveda ne upoštevamo poslancev narodnih skupnosti. Ta bazen glasov je našel pri Stevanovićevi stranki Resni.ca. Tu pa se je pojavila nova težava. Zoran Stevanović je pred volitvami ves čas ponavljal: »Ne grem z Janšo, ne bom omogočil njegove vlade. To je samo druga roka istega levo-desnega režima.« Po volitvah pa je na te besede očitno precej hitro pozabil.

Ampak Stevanović zdaj pravi, da ni vstopil ne v vlado ne v koalicijo.

Lahko govori, tudi midva lahko govoriva, da je danes zelo hladno in da dežuje, čeprav snemamo na najbolj vroč dan v letu. Dejstvo pa je, da je Stevanović v zameno za podporo SDS — ne le podporo, saj so ga nekateri poslanci SDS na čelu z Žanom Mahničem celo predlagali za predsednika Državnega zbora — moral dati podpise.

Zdaj pa vprašanje: zakaj ni dal zgolj glasov, ampak tudi podpise? Moja razlaga, pa tudi razlaga več drugih ljudi, je, da je to storil zato, ker je Janša to zahteval. Želel je biti imenovan v drugem krogu. Zakaj je bilo za Janeza Janšo bolje, da je bil imenovan v drugem in ne v tretjem krogu? Ker v drugem krogu za izvolitev potrebuješ absolutno večino glasov

Absolutno

Absolutno Toda tudi za morebitno nezaupnico v kasnejšem delu mandata potrebuješ absolutno večino. Če bi bil Janša imenovan v tretjem krogu, bi prinesel štiriinštirideset podpisov in bil lahko izvoljen z navadno večino.

Z navadno večino.

Tako, z navadno večino.

In to določa celo ustava.

Tako je. Mislim, da 116. člen Ustave Republike Slovenije. Po odzivih sodeč veliko ljudi tega ni vedelo. Kaj je Janša s tem dosegel? V precejšnji meri je zabetoniral svojo vlado oziroma svoj položaj.

Nezaupnica proti Janezu Janši je v obstoječi parlamentarni konstelaciji mogoča le, če vsi poslanci Demokratov skupaj s tremi opozicijskimi strankami glasujejo za nezaupnico ali pa če vsi poslanci Resnice glasujejo skupaj z enim od predstavnikov manjšin. Skratka, močno je otežil možnost nezaupnice.

Vemo pa, da so bile nezaupnice in predlaganje alternativnega mandatarja ključno orodje koalicije KUL v obdobju 2020–2022. Takrat sta bila v igri Jože P. Damijan in Karl Erjavec. Mislim, da je Erjavec takrat dobil 42 glasov. To je bila pomembna obrambna linija.

Če danes gledamo nazaj, se zdi, da je Janša kot izkušen politični veteran razumel, da je to ključni del njegovega zavezništva s Stevanovićem: “Hočem tvoje glasove v drugem krogu, da lahko ti postaneš predsednik parlamenta.”«

Pojdiva na začetek. Kdaj je bilo zavezništvo z Zoranom Stevanovićem sklenjeno? Je bilo to morda že pred volitvami? In kdo je za to poskrbel?

Špekulacij o tem je veliko. Resnica je celotno volilno kampanjo gradila na podobi antisistemske stranke — proti levemu in desnemu “režimu”, ki naj bi vodil Slovenijo. Nihče si takrat ni predstavljal, da bi Stevanović lahko podprl SDS.

Tisti, ki smo brali program Resnice, pa smo vedeli, da je njegova politična usmeritev izrazito desna, predvsem v ekonomskem smislu. Tega se je zavedal tudi Janša.

Teden ali dva po volitvah je sledilo neko vmesno obdobje tipanja. Golob je skliceval javne sestanke, vendar je bilo očitno, da navdušenja nad koalicijo s Stevanovićem ni bilo. Nato pa se je zgodil tisti znameniti primer s Stevanovićevim telefonom. Mislim, da je bil to ključni dogodek, ki je vplival na povolilno koalicijsko povezovanje.

Stevanović naj bi se takrat odpravil na sestanek z enim od pomembnih lastnikov Petrola. To je zanikal. Trdil je, da je na sestanek odšel njegov telefon, ki ga je tja odpeljal skupni znanec — po naključju hišni odvetnik Petrola. Zgodbo je skušal obrniti v trditev, da mu sledi Sova in da je šlo zgolj za testiranje obveščevalne službe.

Od takrat naprej pa je Stevanović, ki je prej dajal vtis, da je odprt za pogovore z vsemi, vendar bo ostal v opoziciji, trdno stopil na linijo SDS. Povezal se je tudi z NSi in Anžetom Logarjem prek tako imenovanega internetnega zakona. Ta zakon je bil Logarjeva ideja in je predstavljal programsko osnovo za nagovarjanje volivcev Resnice v smislu: »Saj zagovarjajo podobna stališča kot mi.«

Nato so sledili še drugi dogovori. Končni rezultat je bil, da je Stevanović postal predsednik Državnega zbora in s tem druga oseba v državi, Janez Janša pa mandatar v drugem krogu. Vmes je Stevanović prispeval tudi podpise za preiskovalno komisijo o aferi Black Cube, ki pa ne bi preiskovala Izraelcev, temveč Sovo in policijo.

Stevanović je že nekaj časa predsednik Vaterpolske zveze Slovenije. Pogledal sem njihovo spletno stran in na prvi strani je kot sponzor naveden samo Petrol.

Da, predsednik Zveze vaterpolskih društev je postal lani. Zveza je bila takrat v precej slabem finančnem stanju, on pa jo je prevzel in to zelo izpostavljal v javnosti. Petrol je viden sponzor zveze. Sam je sicer trdil, da je Petrol zvezi namenil zgolj okoli pet tisoč evrov za jakne in da to nima nobene povezave s političnimi dogovori.

Zanimivo pa je, da je oddaja Tarča objavila fotografijo iz septembra ali oktobra 2025, torej precej pred volilno kampanjo, na kateri Zoran Stevanović sedi skupaj s hišnim odvetnikom Petrola in članom uprave Petrola Markom Ninčevićem. Očitno so določeni stiki obstajali.

Vemo tudi, da je imel Petrol pomembno vlogo v volilni kampanji. Kako daleč je šel vpliv Petrola oziroma ljudi, povezanih z njim, pa bo verjetno pokazal čas.«

Pri Stevanoviću je zanimivo še nekaj. V predvolilnem času imajo televizijska soočenja še vedno velik pomen, kljub poplavi družbenih omrežij. Največja komercialna televizija, POP TV, je od začetka na soočenja vabila zunajparlamentarno stranko Resnica, ni pa povabila stranke Prerod Vladimirja Prebiliča.

Ja

Je bilo to naključje? Sklicevali so se na raziskave Mediane in povprečje zadnjih anket, vendar je bila predstavnica Mediane članica izvršilnega odbora SBC — Kluba slovenskih podjetnikov.

Da, to je predstavljalo precejšen konflikt interesov. Šlo je za organizacijo delodajalcev, ki ji Golobova vlada po naravi stvari ni ustrezala.

Če greva zdaj nekoliko na področje zarotniških teorij: lahko sklepava, da je nekdo Stevanovića načrtno spravil na soočenja in posledično v parlament? Da je bil ta načrt pripravljen že prej, podobno kot pri Anžetu Logarju — torej ustvarjanje političnih satelitov za Janeza Janšo?

To je povsem mogoče. Dokazov nimamo, lahko pa navedemo nekaj dejstev. Pomembno je, da je na Češkem oblast prevzel Andrej Babiš, ki politično sodi blizu višegrajski liniji, katere del je tudi Janša.

Babiš ima velik vpliv na češke oligarhe in tudi na medijsko skupino, ki ima v lasti POP TV. Kmalu po njegovem prihodu na oblast je skupina Pro Plus sedež preselila iz Amsterdama nazaj v Prago. To je bila precej povedna simbolna poteza.

Hkrati naj bi češke lastnike POP TV mediji vse manj zanimali, saj svojo energijo usmerjajo predvsem v telekomunikacije. V Sloveniji se v tem kontekstu omenja Telemach. Za poslovanje pa potrebuješ dobre odnose s politiko. Če pa česa ne razumeš pravilno, ti to Janša hitro sporoči prek Twitterja. Takšnih signalov je bilo v zadnjih mesecih precej.

Spomnim se tudi denarja Telekoma Slovenije za retransmisije. POP TV od operaterjev prejme približno dvajset milijonov evrov letno, kar predstavlja skoraj tretjino prihodkov Pro Plusa.

Če se vrneva k vprašanju, ali je šlo za zaroto ali načrt: dejstvo je, da lahko rezultate Mediane interpretiraš zelo različno. Če bi želeli, bi lahko na soočenja vključili tudi Prebiliča.

Bi to koristilo levosredinski opciji? Zagotovo. Če bi v parlament prišel Prebilič, Resnica pa ne, bi danes verjetno imeli levosredinsko vlado. Ali bi jo vodil Robert Golob ali kdo drug, ne vemo, gotovo pa ne Janez Janša.

Resnica je na koncu prispevala ključne glasove. Pogosto pravimo, da so družbena omrežja ustvarila Stevanovića in Resnico, kar drži. Vendar pri delu volivcev, ki niso posebej prisotni na družbenih omrežjih, status resnega politika še vedno zagotavlja predvsem prostor na televizijskih soočenjih v zaključku kampanje. Če te tam ni, politično skoraj ne obstajaš.

Stevanović je ta prostor dobil — in ga zelo dobro izkoristil.

In na koncu, ko se je sestavljala vlada oziroma koalicija in so iskali podpise za mandatarja, so v resnici na mizo vrgli mrtvo mačko.

Naj gledalcem pojasniva, kaj pomeni izraz ‘mrtva mačka’. Gre za metaforo politične strategije, ki jo pogosto uporabljajo desni populisti — od Donalda Trumpa do Borisa Johnsona, rad jo je uporabljal tudi Silvio Berlusconi.

Ko se pojavi vprašanje, ki je zate neprijetno, pozornost preusmeriš na zelo čustveno ali šokantno temo, ki popolnoma zasenči prvotno vprašanje. Temu pravijo: če si v težavah, vrzi na mizo mrtvo mačko, da bodo vsi gledali mrtvo mačko namesto problema. V angleščini temu rečejo dead cat strategy.«

In v tem primeru so bile to domnevne podkupnine poslancev Resnice, pri čemer naj bi jih podkupoval levi politični pol.

Ves čas poslušamo zgodbe o tem, kako naj bi levi pol kupoval poslance in izvajal pritiske. Skratka, slišimo vse mogoče. Na koncu pa je desni pol dobil dodaten glas, levi pa niti enega.

Kaj pa, če je zgodba obrnjena? Če so podkupovali na desni strani?

Prav to je bistvo. Oziroma kapital, ki je stal za tem, da bi na oblast prišla desna vlada.

Tako je. Pri tem ne smemo pozabiti na interese kapitala, ki so pomembni tudi pri interventnem zakonu, saj ta velikemu kapitalu oziroma ljudem z najvišjimi prihodki prinaša precejšnje ugodnosti.

Dejstvo pa je, da poslušamo izjave o tem, kako naj bi nekdo nekomu nekaj rekel v nekem lokalu — nič konkretnega. Poleg tega bi človek pričakoval, da če si poslanec in te nekdo poskuša podkupiti, to takoj prijaviš policiji ali tožilstvu. Ne pa, da o tem obvestiš generalno sekretarko ali predsednika stranke, potem pa oni s tem počnejo, kar želijo.

Tudi od državljanov pričakujemo, da prijavijo sum kaznivega dejanja. Zato se mi zdi, da je šlo predvsem za medijski spin.

Je pa res, da sta gospod Stevanović in politični aparat stranke Resnica politično zelo vešča. V Sloveniji Stevanovića še vedno pogosto podcenjujemo kot nekoga, ki je po naključju prišel v parlament in bo hitro izginil. Sam mislim, da to še zdaleč ne drži. Funkcijo predsednika Državnega zbora bo znal izvrstno izkoristiti.

Tvoja teza je torej, da bo postal najtrdnejši člen Janševe koalicije.

Tako je. V zahvalo za položaj, ki ga je dobil. Če pogledamo zgodovinsko, so bili najbolj priljubljeni politiki pogosto evropski poslanci, predsedniki Državnega zbora in predsedniki republike.

Funkcija predsednika Državnega zbora je izjemno pomembna. Po eni strani ima odločilno vlogo v zakonodajnem telesu, po drugi strani pa vključuje ogromno protokolarnih aktivnosti, ki omogočajo praktično permanentno volilno kampanjo. Poleg tega vključuje še ravno prav mednarodnih dejavnosti. Lahko si zelo izpostavljen v javnosti, ne nosiš neposredne odgovornosti za vse politične odločitve in hkrati ohranjaš velik vpliv.

Zanimiv je še en detajl iz petkovega večera, ko so novinarji že odšli. Po glasovanju o mandatarju so v Opera baru skupaj praznovali Stevanović, Janez Janša in vodja poslanske skupine Katja Kokot. Kokotova je nato na družbenih omrežjih objavila selfi fotografijo z Janšo in Stevanovićem. Precej zgovorno, kajne?

Da, lahko bi rekli, da so se našli. Janša je očitno dobro ocenil, kaj Stevanović želi. Spoznal je njegov značaj in mu ponudil točno to, kar je želel.

Stevanović pa se vidi v politiki dolgoročno. Že zdaj razmišlja o prihodnosti in o tem, kako lahko iz parlamentarne stranke s petimi poslanci zraste močna desna politična sila. Morda celo druga najmočnejša stranka na desnici.

Mislim, da se vzpona Resnice najbolj bojijo pri Anžetu Logarju, ki je v tej zgodbi izpadel precej nekredibilen politik, predvsem pa v NSi. Če odštejemo tradicionalno volilno bazo NSi in SLS, tako Resnica kot NSi nagovarjata podoben podjetniški bazen volivcev.

Stevanović to počne precej bolj populistično kot Jernej Vrtovec. Gre za volivce, ki želijo hitre rezultate, konkretne koristi in neposredne učinke. Tukaj ima Stevanović še precej prostora za rast, kar je za NSi lahko problematično.

Nikakor ga ne bi podcenjeval. Vidimo tudi njegove politične manevre: kadar pride neprijetno vprašanje, uporabi taktiko ‘mrtve mačke’ — govori o Sovi, domnevnem sledenju, pritiskih na poslance. Ustvarja podobo človeka, ki se bori proti sistemu, čeprav je zdaj postal eden najbolj etabliranih delov tega sistema. In verjamem, da bo to znal izkoristiti sebi v prid.«

V preteklosti smo številni novinarji in analitiki podcenjevali tudi Janeza Janšo. Spraševali smo se, ali je njegova tretja vlada sploh mogoča, zdaj pa smo pred njegovo četrto vlado. Nekatere že skrbi, da bi ji lahko sledila še peta. Janši je uspelo dobiti enainpetdeset poslanskih glasov.

Dva manj, kot jih je leta 2022 dobil Golob.

Takrat jih je Golob dobil štiriinpetdeset.

Ob najbolj prepričljivi volilni zmagi.

Res je. Za Goloba takrat očitno ni glasoval eden od predstavnikov narodnih skupnosti.

Uganimo, kdo.

Koalicija Gibanja Svoboda, SD in Levice je imela skupaj triinpetdeset glasov, nato pa še en glas več. Zanimivo pa je tudi, da je Janez Janša najstarejši mandatar v zgodovini Slovenije. Letos bo 17. septembra dopolnil oseminšestdeset let. Če pogledamo nazaj: Andrej Bajuk je bil leta 2000, ko je postal mandatar po konstruktivni nezaupnici, star 57 let. Janez Drnovšek je bil ob zadnji izvolitvi za mandatarja leta 2000 star 50 let. Miro Cerar je bil leta 2014 star 51 let, Marjan Šarec nekaj čez štirideset, Borut Pahor prav tako mlajši.

Kaj pa Peterle?

Tudi mlajši. Janša je torej najstarejši mandatar doslej. Na naslovnici Reporterja smo njegovo fotografijo opremili z oznako ‘velemojster politične šahovnice’. Kljub vsemu mu je uspelo sestaviti oblast. Še pred letom ali dvema se je to zdelo skoraj nemogoče.

Ne povsem. SDS je tri leta konstantno vodila v javnomnenjskih anketah. Kar se je zgodilo, je predvsem to, da je le malo ljudi pravočasno razumelo, kam vodi projekt Anžeta Logarja. Mislim, da sva bila midva pri tem prej izjema kot pravilo.

Večina novinarjev in komentatorjev je Logarja videla kot predstavnika neke tretje poti, kot zmernega politika in prihodnost slovenske desnice.

Verjeli so mu na besedo. Tudi številni volivci.

Točno tako. Imel je zelo prijazno medijsko obravnavo, stalno je gostoval v televizijskih oddajah in se predstavljal kot nekakšen arbiter med sprtimi političnimi stranmi: “Drugi se prepirajo, jaz pa predstavljam novo, svežo politiko.

Te politične floskule je pripeljal do popolnosti.

Toda tisti, ki smo poznali strukturo njegovega projekta in ljudi okoli njega, smo razumeli, kam to vodi.

Ključno je bilo tudi to, kdo je bil v njegovi najožji ekipi.

Tako je. Zato zame razplet ni bil popolno presenečenje.

In šest glasov v tako polarizirani politični krajini ni malo.

Nikakor ne. To so bili ključni glasovi. Zato smo tudi pisali, da je Logar most do nove Janševe vlade. Ali sta imela od začetka natančno takšen dogovor? Verjetno ne. Zagotovo pa je obstajal dogovor, da ga Janša nekako ‘spusti z verige’ oziroma mu omogoči poseganje v določen del volilnega telesa. Pri tem je gotovo prihajalo tudi do nesoglasij.

Ko je Janez Janša opozarjal, da Logar preveč načenja jedro volilne baze SDS, je to mislil resno. Projekt Logar je bil namreč zamišljen kot projekt za pridobivanje glasov, ki jih SDS sama ni mogla doseči — predvsem glasov sredine.

Saj je Janša to odkrito govoril v intervjujih. Da je njegova naloga pridobiti razočarane volivce Gibanja Svoboda.

In očitno mu je to uspelo. Bil je precej transparenten in iskren glede tega cilja. Čeprav se je predvolilna polarizacija pozneje zelo zaostrila, mu je uspelo doseči temeljni namen: pripeljati te poslance.

Težave pa so nastale pri sestavljanju kandidatnih okrajev, saj so bili ti poslanci ideološko precej raznoliki.

A očitno je tudi to uspel nadzorovati. Po informacijah, ki so krožile, naj bi bil Janez Janša do Logarja zelo oster in naj bi zahteval: “Prinesi te podpise, sicer se tega projekta sploh ne grem.”

Logarju namreč predčasne volitve trenutno najmanj ustrezajo — morda poleg Stevanovića še najmanj od vseh akterjev.

Potem pa pridemo do volitev. V zaključku kampanje je Svoboda sicer prehitela SDS, vendar se pri Janši in SDS vedno ponavljata dva vzorca. Prvi je prepričanje, da mu tokrat zagotovo ne bo uspelo. Tako je bilo po zmagi Zorana Jankovića, ko so se mnogi čudili, zakaj na sedežu SDS slavijo. Dva meseca pozneje so namreč sestavili vlado.

Enako je bilo leta 2020. Že jeseni 2019 se je vedelo, da se v ozadju pripravlja projekt s Počivalškom in njegovim približevanjem Janši, vendar so mnogi zamahnili z roko, češ da je to nemogoče. Pa se je zgodilo.

Tudi zdaj, ko je Janša govoril: “Sestavil bom vlado z ustavno večino, močno vlado, ne bom se šel na silo sestavljenih projektov,” smo v resnici ves čas vedeli, da bo šel v to smer. Politik njegovega kova pač ve: ko imaš oblast na dosegu roke, jo vzameš.«

In na to vedno znova pozabljamo.

Na volilni večer sem ga zelo pozorno opazoval. Ni bil videti posebej slabe volje. Tudi naslednji dan, ko je Emmanuel Macron čestital Golobu, je Janša na Twitterju odgovoril: “Not so fast.”

Tako je. Mislim, da je še nekaj dni po volitvah preverjal, ali je vse dovolj usklajeno, da lahko začne sestavljati vlado.«

Kolega Kršinar je bil tisto nedeljo zvečer v volilnem štabu Nove Slovenije. Vodilni predstavniki stranke, med njimi Jernej Vrtovec, so mu že takrat govorili, da bo nastala desnosredinska koalicija s podporo Resnice in da so z Zoranom Stevanovićem že dogovorjeni.

Evo, prav to. In kaj je bila glavna medijska tema naslednjih štirinajst dni? Trditve SDS, da so bile volitve ukradene zaradi predčasnega glasovanja in da bi jih bilo treba ponoviti. Medtem ko se je ustvarjala megla okoli tega, da Janša ne priznava volilnega rezultata in da je to njegov politični konec, se je v ozadju dejansko sestavljala koalicija.

Ampak Janša je po volitvah leta 2022 počel nekaj podobnega. Takrat je izpodbijal volilni rezultat, zdaj pa podobno počne Golob.

In tu pridemo do drugega vzorca. Ko SDS oziroma Janez Janša sestavita vlado, se v Sloveniji hitro pojavi prepričanje, da bo ta oblast trajala osem let, ne le štiri.

Saj skoraj vsi, ki pridejo na oblast, govorijo o dveh mandatih.

Res je. Poglejmo zgodovino. Leta 2012 je Ustavno sodišče zavrnilo referenduma o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu. To je bil ključni politični projekt druge Janševe vlade poleg pokojninske reforme. Takrat se je razširila interpretacija, da je Janša dobil vse vzvode za dokončanje tranzicije in privatizacije ter da bo oblast trajala dolgo.

Potem pa je čez dva tedna prišlo znamenito poročilo o premoženju strank, tri mesece pozneje pa je že nastala vlada Alenke Bratušek.

Spomnim se tudi prvega Janševega mandata, ko je Boško Šrot iz Pivovarne Laško govoril pokojnemu Danilu Slivniku, da bo Janša vladal dva mandata.

Tako je. Tudi leta 2020, v času epidemije covida-19 in pozneje ob začetku vojne v Ukrajini, se je zdelo, da bo Janša zaradi izjemnih fiskalnih možnosti in razdrobljene opozicije lahko dolgo ostal na oblasti. Kljub velikemu nezadovoljstvu je prevladovalo prepričanje, da opozicija nima alternative.

Hočem povedati predvsem to, da se v politiki stvari hitro obrnejo. Kar danes deluje zacementirano — in to lahko potrdita tudi Robert Golob ali Marjan Šarec — je lahko že pojutrišnjem povsem drugače.

Po moji oceni pa bo ključen odnos te vlade odnos med Janšo in Stevanovićem.

Zanimiv je še en detajl. Ko je Janša podpisal prisego, je za govorniškim odrom dejal: “Ni popuščanja.” To so bile precej ostre besede. Tudi Žan Mahnič je med razpravo o mandatarju že napovedoval nekakšen obračun in dejal, da se bo za vsakega nekaj našlo.

To je bilo s tega vidika verjetno pričakovano. V kapitalskih krogih so sicer obstajale ocene, da bo novi mandat bolj zmeren, da Janša ne bo imenoval najbolj izrazitih ‘jastrebov’, ampak bolj sprejemljive ministre. V naslednjih tednih bomo videli, kakšna bo sestava vlade — ali bo posegel po svojih preverjenih kadrih iz obdobja 2020–2022 ali pa bo predstavil nova imena.

Na desni zdaj krožijo teorije, da naj bi Stevanović Janši postavil pogoj, naj za ministra ne imenuje Žana Mahniča in Aleša Hojsa.

Toda prav Žan Mahnič je predlagal Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora.

Na to mnogi pozabljajo.

Res je.

Kroži pa še ena teorija: da naj bi Janša iz Bruslja za ministrska mesta skušal pripeljati Romano Tomc in Milana Zvera, v Evropski parlament pa bi nato odšla Aleš Hojs in Franc Kangler.

To se sliši verjetno. Za zunanjega ministra se je omenjal tudi Tone Kajzer. Kdo bodo ministri, verjetno še danes ne vedo niti vsi v SDS. Janša kadrovske poteze običajno skriva do zadnjega trenutka. Pri drugih strankah je zaradi manjšega kadrovskega bazena pogosto že prej jasno, kdo bo zasedel posamezne položaje.

Zdaj ima petnajst dni časa za sestavo ministrske ekipe. Ustaviva pa se še pri sami izvolitvi Janše za mandatarja. Takoj so začele prihajati čestitke. Največ pozornosti je vzbudila tista iz Izraela. Benjamin Netanjahu je na družbenih omrežjih zapisal: “Včeraj sem govoril s svojim prijateljem Janezom Janšo. Obnovili bomo odnose z Izraelom.” Čestital mu je tudi Milorad Dodik.

Janša je nato objavil kolaž čestitk, vendar Dodikove ni vključil. Zanimivo pa je, kdo mu še ni čestital. Novi madžarski premier Péter Magyar mu ni čestital, čeprav je Viktor Orbán to storil. Magyar je bil prejšnji teden na obisku na Poljskem in v Avstriji, v Sloveniji pa ga še ni bilo.

Prav tako Janši ni čestital Donald Trump, čeprav mu je Janša javno čestital celo po porazu na ameriških volitvah.

Pri Trumpu lahko le ugibamo. Ameriška administracija je morda preprosto prezaposlena.

Vendar so medtem že imenovali veleposlanico. Zato je zanimivo, da so imenovanje novega slovenskega predsednika vlade spregledali, še posebej ker tuji mediji Janšo pogosto primerjajo z “malim slovenskim Trumpom”.

Treba bi bilo preveriti, ali ameriška administracija sploh običajno čestita ob imenovanju vlade. Sistem, v katerem najprej imenujemo mandatarja in šele nato vlado, je za nekatere države precej nenavaden.

Robert Golob Janši ni čestital, čeprav je Janša Golobu leta 2022 čestital.

Vmes se je zgodilo marsikaj.

Zaradi afere Black Cube med njima poteka prava politična vojna, dodatno pa je razmere zaostrila še Netanjahujeva čestitka.

Netanjahu je s tem verjetno želel pokazati: “Dosegel sem svoje.” Če bi Izrael želel zmanjšati vtis svoje vpletenosti v slovensko politiko, te čestitke verjetno ne bi bilo.

Dejstvo pa je, da sta Janša in Netanjahu že dolgo politično povezana. Janša je večkrat obiskal Izrael, govorilo se je tudi o možnosti selitve slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem. Slovenija bi bila v tem primeru prva članica EU s takšno potezo.

Stiki z desnimi političnimi krogi v Izraelu so torej že leta zelo tesni.

Milorad Dodik je Janši čestital tudi zato, ker je pred leti pozival volivce v Sloveniji, naj glasujejo za SDS, potem ko mu je Golobova vlada prepovedala vstop v Slovenijo.«

Pri Orbánu pa bo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov. Povezava med SDS in madžarskim Fideszom je bila dolga leta zelo tesna.

Janša se je pogosto zgledoval po Orbánu. Zdaj, ko Orbán ni več na oblasti, pa prihajajo na dan posledice njegove vladavine — očitki o korupciji, klientelizmu in razgradnji institucij. Postavlja se vprašanje, ali bi lahko podoben razvoj dogodkov sledil tudi Sloveniji.

Zadnja dva Orbánova mandata sta bila za Madžarsko precej problematična. Država je začela gospodarsko zaostajati, soočala se je z visoko inflacijo, dodatno pa jo je prizadela kriza avtomobilske industrije, od katere je močno odvisna.

In veliko mladih je državo zapustilo.

Mladi so glasovali z nogami.

Kljub temu da je Orban vseskozi prisegal na demografijo, po kateri se zgleduje tudi Janša, češ da bo domača demografija rešila vse te probleme.

Ja

Na Madžarskem to ni uspelo, ker so mladi odšli z Madžarske.

Tako je. Hkrati se je začela privijati pipica evropskih sredstev in sredstev je enostavno zmanjkalo. Madžar bo zdaj prvi mandat verjetno porabil predvsem za čiščenje te dediščine. Res pa je, da je na Madžarskem volilni sistem takšen, da omogoča absolutno oblast. Tako kot jo je omogočal Orbanu, jo zdaj omogoča tudi Madžaru. Zato primerjave s Slovenijo morda niso najbolj na mestu. Dejstvo pa je, da bo zanimivo opazovati ta odnos, saj so bile investicije madžarskega kapitala v propagandni aparat SDS zelo zajetne. Čeprav naj bi se v zadnjem času nekoliko umaknile in so se lastniki zamenjali, so bile te povezave res zelo globoke.

Mogoče pa Orbanu to še prav pride in dobi azil v Sloveniji.

Ne, mislim, da ima Orban načrt oditi v ZDA.

V ZDA?

Ja, Orban se bo preselil v ZDA, kjer že živi njegova hči, poročena z Ištvanom, njegovim zelo glasnim zetom, enim najbogatejših Madžarov, ki je kupoval Savine hotele. Tam imata neko fundacijo oziroma sklad in mislim, da bo Orban nekaj časa preživel tam.

Ker Orban je dal azil tudi makedonskemu premierju.

Ja, tako je. Tudi on naj bi se zdaj izselil, vendar še ne vemo kam. Medtem pa se Orbanovi oligarhi selijo v Dubaj.

Prej sem omenil napoved obračuna, ki ga je napovedal Žan Mahnič. Robert Golob je v razpravi ob glasovanju o mandatarju izpostavil, da mu je Janez Janša pred volitvami na seji Sveta za nacionalno varnost grozil z Dobom.

Z Dobrunjami.

Kasneje je to potrdil tudi državni sekretar Vojko Volk. Janša naj bi dejal, naj si hitro kupita šah, ker bosta šla igrat v Dobrunje.

Ja

Torej v nov zapor v Ljubljani ob ljubljanski obvoznici.

To sem danes bral na enem portalu.

Zanimivo pa je še nekaj. Zanimivo je ravnanje predsednice republike, ki je to relativizirala. Čez vikend je povedala, da tega ni slišala tako, kot je rekel Golob, in da njej osebno ni nihče grozil.

Očitno je več virov portalu, ki sem ga danes bral, potrdilo, da je dejansko dejal: »Vidva bosta igrala šah v Dobrunjah.«

V Dobrunjah, ja.

Kako je mogoče, da tega ni razumela kot grožnjo z zaporom, ne vem. Dejstvo pa je, da danes zaradi tega nanjo leti precej kritik z levega pola. Pred predsednico republike se očitno odpira zanimivo politično dogajanje.

Ampak očitno še vedno obstajajo trenja med Natašo Pirc Musar in Robertom Golobom, ne glede na rezultat volitev.

Ja, ta trenja na levi sredini so permanentna, praktično inertna. Dejstvo je, da so bili krogi okoli Nataše Pirc Musar zadnji dve ali tri leta zaposleni s tem, kako izvesti menjavo na levi sredini. Verjamem, da bo kdo v tem, da Robertu Golobu ni uspelo sestaviti vlade, videl ultimativni dokaz, da zanj kot voditelja levosredinskega pola ni prihodnosti. Težava pa je, kdo je potem sploh voditelj levosredinskega pola.

Luka Mesec.

Potem smo v zelo podobni situaciji kot leta 2005 ali 2006, ko je LDS začela razpadati. Takrat je bila prva Janševa vlada in trajalo je dve ali tri leta, da se je kot opozicijski voditelj oblikoval Pahor, ki je nato posrkal vse te glasove. To je bila tudi edina zmaga SD v zgodovini. Ali bi lahko bil Han tak voditelj, pa lahko močno dvomimo. Vsekakor pa se bo zdaj odprl boj za oblast na levi sredini. O tem ne dvomim.

Je to povezano tudi z iskanjem tehničnega mandatarja, pri čemer se je Nataša Pirc Musar sestala tako z Janezom Janšo kot z Robertom Golobom? Po mojih informacijah se je v nedeljo, 17. maja, več kot pol ure neformalno pogovarjala v Velenju, ko so harmonikarji postavljali rekord, pa ga niso dosegli.

V velenjskem parku Vista.

Vista, ja.

Ga je pa Robert Gotter, za kar mu iskreno čestitam.

Takrat sta po besedah mojih virov več kot pol ure skupaj razpravljala. Zanimivo pa je še nekaj. Nataša Pirc Musar se je v ponedeljek sestala na delovnem kosilu z Zoranom Stevanovićem, predsednikom državnega zbora, kar je zelo razburilo Urško Klakočar Zupančič. Ta je na družbenem omrežju zapisala, da ni cene, za katero bi izdala svoje vrednote in se dogovarjala s tema dvema prevarantoma, ker ve, česa sta v svojem pohlepu po oblasti sposobna oba. Ob tem je objavila fotografijo Janše in Stevanovića.

Kaj to pomeni? Da je Urška Klakočar Zupančič udarila po Nataši Pirc Musar?

Mislim, da že drugič. Če gremo po vrsti: Nataša Pirc Musar se je s tem povolilnim kupčkanjem dejansko znašla v položaju, v katerem je želela biti. Tega ne smemo pozabiti. Ta položaj ji ustreza. Če bo četrta Janševa vlada brez zadržkov posegala po institucijah, si jih podrejala in jih ukinjala, bo Nataša Pirc Musar nastopala kot zadnji branik ustavnosti slovenske demokracije in bo s to zgodbo šla na volitve. Ta zgodba ji omogoča izvolitev. Postala bo nekakšen Milanović slovenske politike, verjetno z manj radikalnimi izjavami in brez takšnega smisla za humor.

Težava pa je, da pri Nataši Pirc Musar očitno še niso povsem prepričani, ali ni vendarle bolj zanesljivo iti na volitve z nekoliko bolj pahorjanskim pristopom, kar predpostavlja tudi nekoliko boljše sobivanje z Janšo vsaj za nekaj časa. Druga težava pa je, da je na levosredinskem polu po aferi Black Cube in vseh teh povolilnih kupčijah precej jeze. In to jezo je treba nekam usmeriti. Mislim, da je tu na sceno stopila Urška Klakočar Zupančič, ki želi to jezo posrkati in jo uporabiti za svoj politični kapital.

Govorilo se je, da bo kandidatka za županjo Ljubljane, vendar v to močno dvomim. Zdaj smo maja, lokalne volitve pa bodo novembra. Ona ne objavlja fotografij smeti, parkirnih ur, stavb v mestu ali težav mladih družin. Govori o najvišjih državotvornih temah. Hkrati pravi, da je politika ne zanima, s čimer si pušča odprta vrata, da morda v to sploh ne bo šla. Če pa bo treba, bo lahko rekla: »Začutila sem klic domovine, čeprav nisem tukaj zaradi funkcij.«

Vprašanje pa je, kam bo šla Urška Klakočar Zupančič. Bo prevzela Gibanje Svoboda?

Ona je iz Gibanja Svoboda izstopila.

Ja, vendar imajo predsedniki levosredinskih strank, ki po volitvah ne uspejo sestaviti vlade, običajno veliko izzivalcev, ki pravijo: »Ti si kriv za poraz.«

Čeprav je Golob zmagal volitve, bo očitek usmerjen proti njemu.

Dajva špekulirati. Če Golob oktobra po šestih mesecih res odide iz politike, čeprav zdaj pravi, da ne bo, ali se lahko Urška Klakočar Zupančič vrne v Svobodo?

Ničesar ni mogoče izključiti. Vprašanje pa je, kaj se zgodi, če Golob odide in Svoboda ostane enotna stranka. Čeprav na desnici govorijo, da gre za ideološki beton, je Svoboda nazorsko zelo pisana stranka. V njej imate vse od klasičnih liberalcev do ljudi, ki bi jih brez težav videli v poslanski skupini Levice. Vprašanje je, kakšna je struktura te stranke in ali bi sploh lahko obstala.

Zanimivo pa je tudi to, da se je Urška Klakočar Zupančič obregnila ob Natašo Pirc Musar. Kaj pa, če je njen cilj kandidatura na predsedniških volitvah? Nataša Pirc Musar ima namreč težavo, ker sem prepričan, da ji precej ukrepov te vlade, predvsem na davčnem področju, tudi osebno ustreza.

Ja, saj govori, da podpira podjetništvo. Prijateljuje z Jocom Pečečnikom, odprla mu je prenovljeni arboretum oziroma golf igrišče. Pečečnik ji je tudi kupil oziroma dal na lizing mizo v predsedniški pisarni.

Mislim, da ima Urška Klakočar Zupančič že okoli sebe krog ljudi, ki ji pomagajo usmerjati nastope. Za nekoga, ki je izpadel iz parlamenta, se zelo veliko pojavlja v javnosti. Zdi se mi, da se nam obeta spopad za predsedniško funkcijo. Veliko pa bo odvisno od tega, kakšnega kandidata bo ponudila desnica, saj Anže Logar te vloge očitno ne bo več mogel igrati.

Presenetilo je, da je bila koalicijska pogodba podpisana za zaprtimi vrati. Kaj to pomeni za odnos nove vlade do medijev?

Vemo, da ima vladajoča stranka konstantne težave z mediji in jih javno praktično ne legitimira, celo prezira. V prejšnjem mandatu se je vedla, kot da mediji skoraj ne obstajajo. Vemo tudi, kaj se je dogajalo z RTV Slovenija in STA. Glede na odnos do medijev in glede na to, da je bila koalicijska pogodba podpisana za zaprtimi vrati, imamo dovolj dokazov, da teh, kot jim pravijo, mainstream medijev ne skrivajo, da ne marajo.

V proceduri je tudi predlog Resnice za ukinitev RTV-prispevka.

Ja, in tu so našli še eno stično točko. RTV-prispevek je bil uveden z namenom zagotavljanja avtonomnosti javnega zavoda. Če bo financiranje zgolj proračunsko, bomo dobili isto situacijo, kot smo jo videli pri STA, ko se je nekdo odločil, da agencije ne bo več financiral, in je bila praktično pred ukinitvijo.

Si prebral koalicijsko pogodbo?

Sem

Petintrideset strani ima. Te je kaj presenetilo?

Koalicijske pogodbe so običajno precej pro forma. Presenetila me je ukinitev uradniškega sveta, ki jo je SDS sicer napovedovala. Zdel se mi je nekakšen korektiv oziroma filter za imenovanje kadrov, da ni mogel vsak priti na položaj, ki je zahteval določene sposobnosti. Očitno tega ne bo več in videli bomo, kako se bo to poznalo. Tu vidim poskus politizacije uradništva.

Do zdaj smo imeli nekakšen Virantov sistem, kjer so bili politični funkcionarji ministri in državni sekretarji, nižje ravni pa so predstavljali profesionalni uradniki. Zdaj vidim tendenco, da gre politična linija odločanja globlje v uradništvo.

Vsaka vlada je za seboj pustila svoje kadre in jim uredila službe v uradništvu.

To drži, vendar tukaj vseeno vidim vprašanje dolgoročnih posledic za državni aparat.

V koalicijski pogodbi sicer ni kadrovskega razreza. Neformalno pa se govori, da naj bi od petnajstih članov vlade sedem pripadlo SDS, pet Novi Sloveniji oziroma trojčku in trije Demokratom. SDS bi tako imela večino v vladi.

Za zdaj imena ministrov še niso znana. Janez Janša mora listo poslati v štirinajstih dneh. Nekatera imena že krožijo. Zakaj Anže Logar najbrž ne bo minister za notranje zadeve? Zakaj želi Janša pod svojo roko obdržati vse ključne resorje, kot sta MNZ in MZZ?

Zato, ker jih je vedno imel. Ne spomnim se, da bi imel notranjega ministra iz druge stranke. V prvi vladi je bil to Dragutin Mate, nato Vinko Gorenak, v tretji Aleš Hojs.

Ne zaupa Anžetu Logarju?

Ne gre toliko za Logarja. Janša oblast razume tako, da je ključni vzvod tudi ministrstvo za notranje zadeve, ki pokriva policijo. Tega kot obramboslovec ne bo izpustil iz rok. Enako velja za finančno ministrstvo. Vedno si želi zagotoviti temeljne vzvode oblasti. Nekatera finančno močna ministrstva pa je moral prepustiti NSi.

Če bo Anže Logar minister za gospodarstvo, kaj bo potem Zdravko Počivalšek?

Počivalšek je bil že pred volitvami predstavljen kot kandidat. Prihaja iz gospodarstva in to je zanj naravna izbira. Gre za zelo pomembno ministrstvo, ki omogoča razdeljevanje več stomilijonskih subvencij.

Po mojem mnenju v SDS Logarju niso želeli prepustiti zunanjega ministrstva, ker bi mu to omogočilo dodatno gradnjo politične priljubljenosti, kar je na gospodarskem ministrstvu precej težje. Verjamem pa, da s tem razpletom ni najbolj zadovoljen.

O drugih kandidatih za ministre ne bova špekulirala. Slej ko prej bo Janša predstavil listo kandidatov.

Zanimivo bo videti tudi, koliko ljudi bo iz SLS. Ta je prispevala pomemben del glasov k rezultatu NSi.

Tina Bregant v teh dneh ni ravno srečna.

Ja

Vprašanje je, ali bo sploh dobila ministrski položaj. Najraje bi prevzela ministrstvo za zdravje, v rezervi pa je še kmetijstvo. Na sceno se vrača tudi Aleksandra Pivec. Bo ona nova ministrica za kmetijstvo?

Imam občutek, da Tina Bregant ne bo ministrica, vendar je to zgolj občutek.

Pri Janezu Janši pa so predsedniki koalicijskih strank praviloma vedno ministri.

Drži, vendar imamo tukaj koalicijski blok. Tudi Marko Lotrič verjetno ne bo minister. Je pa v posebni situaciji, ker je podpisnik koalicijske pogodbe in hkrati predsednik državnega sveta.

Zanimivo vprašanje bo tudi zdravstvo, ki se ga vsi otepajo. Logarjeva stranka ga bo verjetno zagrabila z obema rokama. Eden od razlogov za nastanek te stranke je bil tudi ta, da se zdravstvena reforma, ki jo je Golobova vlada pripravljala več let, zdaj obrne nazaj. Iz programa nove koalicije vidim vračanje v obdobje 2018–2020. Omejitve, ki jih je uvedla Golobova vlada, bodo odpravljene.

Vračamo se v isti cikel, kot ga je zagovarjal Danijel Bešič Loredan, prvi zdravstveni minister v Golobovi vladi. Pričakujem ogromne količine denarja v zdravstvenem sistemu, kar se je že izkazalo za slabo, saj so se čakalne vrste samo podaljševale.

Janša je pred volitvami dejal, da Ostrc zaradi vloge državnega sekretarja ni primeren kandidat za ministra.

Jaz pa mislim, da bo ravno Ostrc novi zdravstveni minister.

Predsednik Kluba slovenskih podjetnikov je postal Marko Bitenc.

Ja

Torej eden glavnih ljudi iz ozadja, ki pravi, da mora biti zdravstvo gospodarska dejavnost.

Tako je.

Meni se zdi to precej škandalozno. Da kirurg, zasebnik in predsednik lobistične organizacije zagovarja takšno stališče.

To bi lahko imenovali večja transparentnost, saj je to počel že prej, zdaj pa je samo bolj viden. A če je zdravstvo gospodarska dejavnost, ali je potem tudi šolstvo gospodarska dejavnost? Kaj sploh ni gospodarska dejavnost?

Nekateri zasebniki gredo tudi v šolstvo.

Ja, in živijo od državnih koncesij.

Na tej strani veliko govorimo o trgu, vendar gre za trg, kjer je denar v zasebnem in javnem delu isti — javni denar, denar vseh nas. Lahko je poslovati na trgu z zagotovljenimi donosi iz javne blagajne. Imamo veliko gospodarskih panog, ki morajo dejansko preživeti na trgu in se boriti s konkurenco. V zdravstvu pa tega ni, ker se izbira le donosne dejavnosti — temu v angleščini pravijo cherry picking. Za vse ostalo naj poskrbi država.

Ne vidim zasebne iniciative za ustanavljanje zasebnega onkološkega inštituta, ker so tam donosi manjši, stroški zdravljenja pa precej višji. Dejstvo, da je Logar moral prevzeti ta resor, je olajšalo delo tudi SDS, saj je ministrstvo za zdravje tradicionalno minsko polje. Kdor vodi ta resor, politično običajno ne zraste, ampak se bori za preživetje. Tega se zaveda tudi Janez Janša, ki je v času svoje tretje vlade za kratek čas vodil zdravstveno ministrstvo.

Še zadnje vprašanje. Prihodnji teden oziroma v prvi polovici junija bo prišlo do zamenjave oblasti in primopredaje poslov. Se bo glede na odnos med Robertom Golobom in Janezom Janšo primopredaja sploh zgodila? Bomo temu prizoru priča?

Ne vem. O prihodnosti nikoli ne ugibam. Lahko pa sem pameten za nazaj.

Primož Cirman, najlepša hvala za zanimiv pogovor. Lahko bi govorila še pol ure ali eno uro, saj se dogaja res veliko stvari, vendar bo za to še čas v prihodnjih epizodah Reporterjevega podkasta. Spoštovani poslušalci in gledalci, hvala za pozornost. Slišimo in vidimo se prihodnji teden.