O teh in drugih aktualnih temah sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinarski kolega Primož Cirman iz spletnega portala Necenzurirano.

Komu so bili v resnici namenjeni ukrepi vlade za obvladovanje cen naftnih derivatov.

Kako se je razblinila apokaliptična retorika Janševe in zaveznikov o gospodarski situaciji Slovenije.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Zakaj si podjetniki, ki podpirajo desnico, v resnici ne želijo zaposliti delavcev, ki bi jih iz javne uprave rad nagnal Janez Janša. 

Kakšen je resnični namen revolucije v osnovnem šolstvu, ki jo napoveduje šolski minister Borut Rončević.

Kaj je dejansko razlog za upad bralne pismenosti in splošno slabe rezultate slovenskih šolarjev.

So vplivni Srbi obrnili hrbet Zoranu Jankoviću?

Zakaj je povezovanje z Izraelom dejansko povezovanje z izraelskimi ekstremisti in ne z državo Izrael.

Kako so Izraelci postali zmagovalci afere Black Cube, ki je Janši že in bo še škodila.

Kakšna bo prihodnost Roberta Goloba in zakaj je leva sredina sama sebi največji sovražnik.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes ponovno Primož Cirman s portala Necenzurirano.

Primož, danes je torek in na bencinskih črpalkah imamo nove rekordne cene goriv. To je najnovejše darilo slovenske vlade ob njenem stotem dnevu.

Ironično je, kot opozarjajo tudi na forumih, da je cena bencina 1,991 evra – torej 1991 – prav na dan, ko govorimo o rekordih. Bojim se, da bo to tema, ki bo zaznamovala jesen. Po mojem smo že vstopili v obdobje energetske krize, vendar zavedanja o tem v naši državi žal še ni.

Po družbenih omrežjih je zaokrožil tudi posnetek predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića iz predvolilne kampanje, ko je na tabli risal izračune in obljubljal ceno bencina okoli 1,10 evra. Predsednik Demokratov je prejšnji teden na nacionalni televiziji izjavil, da bi bile cene goriv bistveno nižje, če bi bil sprejet omnibus oziroma razvojni zakon, ki bo po vsej verjetnosti novembra šel na referendum. Vlada naj bi imela zdaj zvezane roke in čakala na odobritev Evropske komisije, da bi lahko znižala trošarine.

Visoke cene energentov so brez dvoma v pomembni meri posledica zunanjih okoliščin. Imamo dve vojni. V Ukrajini ukrajinske sile povzročajo resno škodo ruskim rafinerijam, na Bližnjem vzhodu pa so napadi na tankerje tako rekoč vsakodnevni. Hutijevci v Jemnu so zaprli oziroma so zelo blizu zaprtju ožine Bab el Mandeb, prekinjen je tudi ključni savdski naftovod.

Ti dve vojni se med seboj prepletata. Ukrajinski inštruktorji so že na Bližnjem vzhodu, kjer pomagajo v boju proti iranskim dronom, Rusija pa Iranu pomaga z raketami. Vse to sestavlja geostrateški zaplet, katerega posledice bo najbolj občutila Evropa, ker je od teh virov odvisna.

Ko gospod Logar govori, da vlada nima vzvodov in ne more ničesar storiti, se je treba spomniti, da je tretja Janševa vlada pred volitvami leta 2022 regulirala ceno bencina pri približno 1,50 evra za liter. Ukrep je bil zasnovan tako, da bi morala država razliko povrniti Petrolu, česar nato ni storila. Danes o tem nihče več ne govori in lahko le ugibamo, zakaj.

Dejstvo je, da so bili dosedanji vladni ukrepi namenjeni predvsem prevoznikom in nekaterim lastnikom podjetij, ne pa običajnemu državljanu, ki gre na bencinsko črpalko. Zanj ti ukrepi niso vidni.

Prihaja jesen, ki je za gospodinjstva že sicer težko obdobje z dodatnimi stroški. Zelo verjetna je podražitev hrane, vse skupaj pa bo vplivalo na inflacijo in obrestne mere. Energetska kriza bo po moji oceni trajala vsaj do ameriških vmesnih volitev v začetku novembra. Iran bo dogajanje skušal časovno prilagoditi temu datumu, konec oktobra pa bodo volitve tudi v Izraelu. Čaka nas še zelo težak mesec.

Vrniva se k stotim dnem četrte Janševe vlade. Janez Janša je imel prejšnji teden odmevno tiskovno konferenco, objavljeni pa so bili tudi najnovejši podatki o gospodarski rasti v prvem polletju. Rast je dosegla približno štiri odstotke, poganjali pa so jo predvsem izvoz, investicije ter poraba gospodinjstev in države.

Sedanja vlada, ki je mandat nastopila 4. junija, si je takoj pripisala zasluge. Pred štirimi leti, ko je Janez Janša oblast predajal Robertu Golobu, je bila gospodarska rast prav tako visoka. Takrat se je nova opozicija sklicevala na to, da je zanjo zaslužna prejšnja vlada, ne pa Robert Golob.

Desnica ima prakso, da si pripiše vse, kar je dobro, tudi če ni posledica njenega dela. Tisto, kar je slabo in na kar bi lahko sama vplivala, pa ignorira. To je običajen politični prijem, ki smo mu priča že več let.

Pred volitvami je ustvarjala sliko Slovenije kot zavožene in propadle države, iz katere podjetja odhajajo na Hrvaško, davki pa ljudi dušijo do te mere, da se jim ne splača več delati. Podatki o gospodarski aktivnosti zdaj kažejo, da je izvozno usmerjena slovenska gospodarska lokomotiva delovala in še vedno deluje zelo dobro.

Ko je bila desnica v opoziciji, je vsako podražitev energentov pripisovala tedanji vladi. Zdaj, ko je sama na oblasti, pravi, da ne more storiti ničesar in da ima zvezane roke. Ujela se je v lastno past. Dve leti je nastopala, kot da je vlada v nastajanju: da ima pripravljene ukrepe, zakone na ključkih in kadre ter da bo po prevzemu oblasti vse uredila. V prvih stotih dneh je ta impulz izginil. Pojavljajo se problemi, na katere nima odgovorov.

Janez Janša je v predvolilni kampanji na konvenciji SDS govoril o praznih kaščah in glodalcih. Z distance je zdaj jasno, da stvari niso tako črno-bele.

Tudi finančni minister Andrej Šircelj, ki verjetno velja za najbolj kredibilnega govorca v tej vladi, je po sprejetju rebalansa dejal, da bodo stvari do konca leta tekle nemoteno. Po začetnem impulzu, ko so ministrstva iskala možnosti za varčevanje in jih najprej našla pri medijih, zdaj torej pravi, da je stanje normalno.

Andrej Šircelj je že pred časom izrazil zadržke do tako imenovanega omnibus zakona, o referendumu glede katerega sindikati zdaj zbirajo podpise. Po mnenju fiskalnega sveta bi zakon lahko v državni blagajni ustvaril med 800 milijoni in milijardo evrov finančne vrzeli.

Janez Janša je sprejetje tega zakona pred sestavo koalicije postavil kot pogoj. Koalicijski partnerji so ga morali spraviti skozi parlament. Miha Brejc je v nedeljo na nacionalni televiziji dejal, da utegne biti sprejetje omnibus zakona največja notranjepolitična napaka Janševe vlade. Če bi posamezne ukrepe razdelili med več zakonov in jih obravnavali čez poletje, te težave ne bi bilo. Če zakon na referendumu pade, mora vlada eno leto upoštevati voljo volivcev in teh ukrepov ne sme spreminjati.

S to oceno se strinjam. Če referendum pade, se bo vladi zgodilo prav to, o čemer govori Logar: zvezala si bo roke. Izgubila bo prvo leto mandata in morda še več. V koalicijskih vladah je treba najbolj odmevne in radikalne ukrepe običajno sprejeti prav v prvem obdobju, pozneje pa ne več, če želiš preživeti politično.

Interventni zakon je imel dva namena. Prvi je bil pokazati: prišli smo, da z enim zamahom rešimo vse probleme v Sloveniji. Zakon je bil pripravljen, še preden se je vlada sploh sestavila. Drugi namen je bil nekakšna kvalifikacija bodočih koalicijskih partnerjev: če ste zraven pri tem zakonu, ste lahko tudi drugje. To je veljalo tako za Resni.ca kot za Logarjeve Demokrate.

Na tiskovni konferenci ob stotih dneh vlade je Janša razburil predvsem javne uslužbence z napovedjo, da bi bilo treba v javnem sektorju zmanjšati število zaposlenih za deset tisoč. Hkrati v gospodarstvu primanjkuje veliko delavcev, zato bi se javni uslužbenci lahko preusmerili tja. Slovenija zdaj delovno silo uvaža ne le iz držav nekdanje Jugoslavije, ampak tudi iz Nepala in s Filipinov.

V nekdanjem režimu so uslužbence iz tako imenovane režije že pošiljali v proizvodnjo, vendar se ukrep ni obnesel. Kaj je v ozadju Janševe napovedi o krčenju javne uprave?

Kolikor se spomnim, je bila takšna praksa v osemdesetih letih tudi v Gorenju, ko je bil direktor Herman Rigelnik. Delavce so za nekaj časa pošiljali v proizvodnjo, nato pa so se vrnili v pisarne.

Težava desnice je, da svojo retoriko ves čas gradi na zapiranju meja in trditvah, da je migrantov preveč. Njeni posamezni člani na ulicah fotografirajo ljudi drugačne polti in to predstavljajo kot dokaz, da je Ljubljana preplavljena z Afričani in Azijci ter da je treba Slovenijo vrniti v leto 1991.

Hkrati te delavce uvažajo podjetniki, ki podpirajo desnico, ta pa bo storila vse, da bodo zadovoljni. Delavce bodo uvažali še naprej, z njihovo integracijo pa naj se ukvarjajo šolski sistem in vsi drugi. To je temeljno protislovje, ki ga desnica ne bo mogla rešiti. Prevozniki, lastniki podjetij in gostinci nočejo ostati brez delovne sile, te pa preprosto ni. To je problem vse Evrope.

Na Hrvaškem, zlasti v turizmu, že leta dela veliko Filipincev. Slovenija ima precej ugodnejšo demografsko sliko. Hrvaško prebivalstvo se je v zadnjih letih zmanjševalo, v Slavoniji so prazne vasi, ljudje so odšli v Nemčijo, na Irsko in drugam. Slovenija te izkušnje nima; število prebivalcev se povečuje, kar je med državami srednje in vzhodne Evrope redkost.

Kljub temu imamo polno zaposlenost. Po moji oceni še nikoli ni bil zaposlen tako velik delež Slovencev. Zaradi staranja prebivalstva je vedno več upokojencev, med delovno aktivnimi pa dela praktično vsak, ki lahko. Na zavodu za zaposlovanje oziroma med prejemniki socialne pomoči je še nekaj deset tisoč ljudi, vendar so tam iz različnih razlogov. Veliko jih ne more delati ali ima druge težave.

Ali lastniku zdravilišča bolj koristi receptor iz Nepala ali nezadovoljen človek, ki so ga po več letih brezposelnosti prisilili sprejeti delo? Iluzija je, da lahko presežek vzgojiteljic ali pisarniških delavcev iz javnega sektorja preprosto premestimo na delovna mesta, ki jih je prav tako treba znati opravljati. To ne bo dobra rešitev za nikogar.

Janša je na tiskovni konferenci kazal grafe o povečanju števila učiteljev v javnem šolstvu in hkratnem upadu števila učencev. Novi minister za izobraževanje Borut Rončević je napovedal pravo revolucijo: ukinitev devetletke in vrnitev osemletke.

Iz opozicije je bilo slišati, da želi vlada tako znova uvesti dodatno, plačljivo leto vrtca, posledično pa zmanjšati potrebno število osnovnošolskih učiteljev. Rončević je dejal, da pričakuje upor pedagoškega establišmenta in da ni časa za akademske razprave. Reforma naj bi se torej izpeljala na horuk. Kaj je v njenem ozadju?

Moja špekulacija je, da gre za željo po ustvarjanju novega konflikta. Ko ustvarjaš konflikte, posamezne skupine prisiliš, da se ukvarjajo s parcialnim problemom in ne vidijo širše slike. Če se bo učiteljski sindikat v prihodnjih tednih ukvarjal z vprašanjem osemletke ali devetletke ter s tem, ali bo sploh lahko sedel za mizo z ministrom, mu bo zmanjkalo energije za zbiranje podpisov glede interventnega zakona.

Sam sem obiskoval osemletno osnovno šolo, devetletka pa je zdaj z nami že približno 23 let. Nastala je tudi zaradi ugotovitve, da je imela Slovenija eno najkrajših obdobij obveznega šolanja v Evropi. Vsako takšno spremembo je treba izvesti premišljeno, soočiti mnenja in ugotoviti, kaj je dobro. Trditev, da bo krajša obvezna šola izboljšala pismenost, je po mojem iluzija.

Pri rezultatih bralne pismenosti se krivulja v številnih državah začne spuščati približno v letih 2014, 2015 in 2016. Takrat so v naša življenja vdrli pametni telefoni. Danes v šole prihajajo generacije otrok, ki so telefone uporabljale že v vozičkih, in to se mora nekje poznati.

Podobno kot tobak pred stotimi leti nova tehnologija sprva ni bila razumljena kot nevarnost za javno zdravje. Še preden smo razumeli njene posledice, smo jo spustili v svoja življenja. V prihodnjih letih in desetletjih se bo to reguliralo. Pričakujem vrsto prepovedi uporabe telefonov za določene starostne skupine. Študije že kažejo močan vpliv na pozornost otrok in pojav tako imenovane digitalne demence.

Če je nekdo od tretjega leta izpostavljen kratkim dražljajem, videom in le nekajsekundnim obdobjem pozornosti, težko pričakujemo, da bo pozneje lahko prebral Iliado. Že prej veliko otrok ni maralo dolgih knjig, zdaj pa jih je verjetno še manj. Dopamin, ki ga sprožajo te naprave, jih spremeni.

Pričakoval bi razpravo o teh temah, ne pa obtoževanja učiteljev, češ da jih je vedno več, rezultati pa so vedno slabši. Učitelji v šolo pri šestih ali sedmih letih dobijo otroke, ki so v tem pogledu že deloma oblikovani. Velik del odgovornosti je na starših. Naša generacija je to dovolila in zdaj se mora s posledicami soočiti. Upam, da bodo prihodnje generacije pametnejše.

Celo razvijalci umetne inteligence države pozivajo k regulaciji, saj bi lahko umetna inteligenca ušla izpod človeškega nadzora, kot v znanstvenofantastičnih filmih.

Vrniva se k prvim stotim dnem četrte Janševe vlade. Glavna zvezda prvih treh mesecev je bil vsekakor predsednik državnega zbora in prvak Resni.ce Zoran Stevanović. Je res nekakšen strelovod za koalicijo, da se mediji ukvarjamo z njim, premier Janez Janša in vlada pa imata mir za vladanje?

Do neke mere to drži, vendar je Stevanović hkrati rezultat in ogledalo dogajanja. Razgalja, da pri njem padejo vsi kriteriji in merila, ki jih je desnica pred volitvami postavljala drugim. S tem izgublja kredibilnost, ko političnim nasprotnikom ali kritikom očita določena ravnanja.

Prihod Resni.ce v državni zbor je z retoriko in prtljago njenih poslancev znižal standarde na raven, kakršne doslej nismo poznali. Vsi vidijo, da stranka ni tam zaradi svojih načel, temveč zaradi političnega dogovora z desnico. Gre za zgodovinski pakt slovenske desnice in populistov.

Stevanović bo z vsakim mesecem tesneje navezan na Janeza Janšo. Tisti, ki Resni.co razumejo kot šibki člen koalicije, se motijo. Na koncu se utegne izkazati za njen najmočnejši člen, kar Stevanoviću v zameno omogoča določen vpliv.

V zadnjih tednih smo v Sloveniji videli veliko obiskov predstavnikov srbskega prostora. Prišel je predsednik narodne skupščine Republike Srbske, pred dnevi tudi patriarh Porfirij.

Janša je obisk srbskega patriarha zamolčal, zato smo zanj izvedeli šele iz srbskih medijev. Prejšnji teden je Srbska pravoslavna cerkev pokopala pravnomočno obsojenega vojnega zločinca Ratka Mladića.

Patriarh, ki je bil na obisku, je vodil pogreb. Oslobođenje je Zorana Stevanovića vprašalo, ali je bil v Srebrenici storjen genocid in ali je Ratko Mladić vojni zločinec, vendar ni odgovoril.

Mislim, da gre kompromis s Stevanovićem tudi v smer, ki ji Srbi pravijo »srbski svet« – srbska oziroma Vučićeva interesna sfera postopoma pronica tudi v Slovenijo. Špekuliram, da tudi zato, da bi pomagala v boju proti Zoranu Jankoviću na županskih volitvah v Ljubljani.

Janković ni več kandidat tako imenovanega srbskega sveta v Sloveniji. Ideologi tega koncepta, v katerem ima ključno vlogo Srbska pravoslavna cerkev kot tradicionalni generator nestabilnosti na Balkanu od konca osemdesetih let, imajo zdaj novega človeka – Stevanovića. Ironično je, da oseba, ki je leta 1991 vodila odpor proti sili, izhajajoči iz te ideologije, danes koalira z njenim eksponentom.

Ne izgubljajva besed o štirih pravnomočnih sodbah niti o aferah poslanca Borisa Mijića, ki je še vedno poslanec. Po zadnjih informacijah, ki ste jih odkrili na portalu Necenzurirano, si ob dolgovih do podizvajalcev in zaposlenih gradi hišo.

V Resni.ci ni edini, ki si gradi hišo, kot smo lahko brali v Reporterju.

V zadnji kolumni si zapisal tezo, da živimo trumpizem v podalpski obliki. Govoriš o trumpovski utrujenosti v ZDA, zaradi katere se ljudje odvračajo od politike in je ne spremljajo več. Se ta proces dogaja tudi v Sloveniji?

Da, dogaja se po vsej Evropi in tudi v Sloveniji. Desnica z načinom vladanja in komuniciranja ubira trumpistično pot. Cilj je prostor zasuti z različnimi informacijami in lastno agendo. To je vidno v ogromnem številu videovsebin, ki jih producira.

Političnim nasprotnikom, ki takšnega tempa niso vajeni, s tem skoraj onemogoča hitro odzivanje, hkrati pa jim zamegli strateški fokus. Opozicija se mora nenehno le odzivati in ne more vzpostaviti koherentne igre na svojem igrišču. To se je zgodilo demokratom v ZDA in nekaj časa tudi v Veliki Britaniji, kjer so tempo narekovali Farageevi reformisti. Zaradi afere z donacijami se tam zdaj to nekoliko umirja.

Doktrina je povsod ista. Ne izumlja je vsaka stranka zase, ampak jo uvaža. Desni možganski trusti jo tudi prek Izraela pomagajo izvažati v Slovenijo.

V ozadju pa se dogajajo pomembne zadeve, med drugim prevzem ljubljanskega kliničnega centra. Predsednik sveta UKC je postal Matjaž Trontelj, ki je bil dolga leta izvršni direktor Vzajemne, danes pa je predsednik lobističnega združenja zasebnih klinik. Dobili smo tudi novega vršilca dolžnosti, razmeroma neznanega Tomaža Erjavca iz sveta informacijske tehnologije.

V UKC in na Onkološkem inštitutu so bile v preteklosti afere pri nabavi informacijskih sistemov, s katerimi so nekateri veliko zaslužili. Za Erjavcem naj bi stali Demokrati, Trontelj pa prihaja iz vrst Nove Slovenije.

Smo spet priča prelomljenim obljubam, da se v najpomembnejše javne institucije ne bo kadrovalo po politični liniji? UKC je glede na količino javnega denarja, ki se tam obrne, nedvomno ena takšnih institucij. Se Demokrati tako oddolžujejo za predvolilno kampanjo in skrivnim donatorjem, za katere še danes ne vemo, kdo so?

Ta teza se bo v prihodnjih tednih in mesecih potrdila ali ovrgla z dejanji. Razumem, da želi minister na čelu UKC, ki ima 8.600 zaposlenih in je daleč največja zdravstvena institucija v državi, človeka, ki ga pozna. Zdravstvena politika in UKC Ljubljana bi morala delovati usklajeno.

Toda pri Erjavcu je težava nasprotna. Poznam ga kot pisca člankov in človeka iz kulture zagonskih podjetij. Nikoli ni vodil velikega sistema, kaj šele sistema v zdravstvu. Prepričan sem, da ne pozna 99,9 odstotka delovanja UKC. Tako ogromen sistem bo spoznaval vsaj leto dni. Kot novinec v tem okolju in pri vodenju velikega sistema bo potreboval leto ali dve, da bo sploh razumel, kam je prišel.

To je idealno okolje za različne prišepetovalce, ki se okoli njega že zbirajo in se še bodo, tako znotraj kot zunaj ustanove. Lahko se zgodi, da bo kot nov obraz le paravan za rabote teh ljudi v strukturah UKC in njegovem razmerju do zdravstvene politike.

Pri rebalansu proračuna je bilo zdravstveni blagajni odvzetih sto milijonov evrov, kar se bo nedvomno najbolj poznalo v UKC. Tendenca ministra Ostrca še iz časov, ko je bil državni sekretar pri Danijelu Bešiču Loredanu, je večja liberalizacija in prenos dela na zasebne klinike. Upam, da Erjavec ne bo postal koristni idiot tega načrta.

Prejšnji teden je odmevalo odprtje izraelskega veleposlaništva. V Slovenijo je prišel celo izraelski zunanji minister, ob tem pa so potekale doslej najmnožičnejše demonstracije. Po oceni organizatorjev je na ljubljanskih ulicah proti odprtju veleposlaništva protestiralo pet tisoč ljudi.

Če velja omnibus zakon za največjo notranjepolitično napako prvih treh mesecev četrte Janševe vlade, je njena največja zunanjepolitična napaka spremenjena politika do Izraela?

S to oceno bi se strinjal. Takšna politika je v javnosti zelo nepriljubljena. Slovenija je skoraj pristala v vlogi izraelskega protektorata znotraj Evropske unije, ki skrbi za interese Benjamina Netanjahuja. Odnos do tega vprašanja ne poteka strogo po delitvi na leve in desne. Tudi znotraj desne volilne baze so ljudje, ki jih to skrbi in tega ne odobravajo.

Oktobra bodo v Izraelu volitve in po sedanjih raziskavah obstaja možnost, da Netanjahu izgubi oblast. Janša se je na demonstracije odzval s tvitom, v katerem jih je označil za izraz levičarskega antisemitizma, ki naj bi v Sloveniji naraščal. Antisemitizem pa smo tako danes kot v preteklosti opažali tudi v propagandnih glasilih Janeza Janše oziroma SDS.

Še nedolgo nazaj je bilo mogoče na Novi24TV ali v Demokraciji občasno najti antisemitska besedila in navedbe. Objavljali so intervjuje z belimi supremacisti, ki so za težave v svetu krivili judovske elite. Takšnih signalov po Hamasovem napadu in pokolu v kibucih oktobra 2023 nenadoma ni bilo več. Desnica je postala največja zaveznica Izraela, predvsem Netanjahuja in njegovih koalicijskih partnerjev iz vrst skrajne desnice.

Politike ne ustvarja le Izrael kot država, temveč tudi strukture znotraj njega. Mislim predvsem na močan lobi naseljencev na Zahodnem bregu, ki nezakonito jemljejo ozemlje Palestincem, gradijo naselbine in s tem izvajajo etnično čiščenje. Ti ljudje zdaj politiko krojijo še bolj kot uradni Jeruzalem.

V izraelski vladi jih zastopata finančni minister Bezalel Smotrič in minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir, predstavnika dveh skrajno desnih opcij. Eni od njiju grozi izpad iz parlamenta, drugi pa bo verjetno ostal. Od tod izvirata radikalnost in pompoznost odločitev v Sloveniji.

Predstavniki naseljencev, ki obiskujejo Slovenijo, svetu kažejo, da imajo tukaj zaveznika. Snemajo in se ponašajo s temi povezavami. Janša daje intervjuje proizraelskim medijem v ZDA, ministri NSi pa morajo pred kamero povedati, da podpirajo suverenost ne Zahodnega brega, ampak Judeje in Samarije, ter da delimo iste vrednote.

Največji paradoks je, da so judovski naseljenci izrazito nasilni tudi do kristjanov. Tonin je govoril o genocidu nad kristjani v Nigeriji, kjer sicer potekajo plemenski spopadi za zemljo med nomadi in poljedelci, prezre pa, da so med Palestinci tudi kristjani in da krščanske skupnosti na Zahodnem bregu niso varne pred vdori agresivnih naseljencev.

To se zdaj spregleda, ker je slovenska oblast z Izraelom v izrazito podrejenem odnosu. Vprašanje je, kako dolgo lahko to še traja. Izraelskim volitvam bo verjetno sledila notranjepolitična blokada in še večji pritisk mednarodne skupnosti. Izrael in predvsem naseljenski lobi bosta potrebovala vse zaveznike, ki jih še imata. Slovenija je zdaj med glavnimi.

Po nekaterih interpretacijah je Slovenija v tej vlogi nadomestila Viktorja Orbána, medtem ko države, kot sta Velika Britanija in Francija, spreminjajo odnos do Izraela.

Zanimiva je tudi sprememba retorike. Ne govorimo več o Zahodnem bregu, izrazu, ki ga je Jordanija uvedla za ta del Bližnjega vzhoda in ga mednarodna skupnost pozna kot West Bank. Govorimo o Judeji in Samariji, antičnih imenih dveh dežel, ki ju uporabljajo naseljenci.

Etnično čiščenje se vedno začne pri imenih. Srbi so govorili o Kosovu in Metohiji, ne le o Kosovu; Kitajci govorijo o Tajpeju, ne o Tajvanu. Slovenija je zdaj na uradni ravni prevzela izraelska poimenovanja teh pokrajin.

Je radikalna sprememba zunanje politike do Izraela in služenje interesom Netanjahujevega režima posledica afere Black Cube? Po nekaterih razlagah je Janša dolžnik te predvolilne afere, zato z ukrepi in prijateljevanjem zdaj vrača usluge, ki naj bi mu pomagale do oblasti.

Ta interpretacija v Sloveniji prevladuje. Vemo, da je afera Black Cube imela predhodnico v obisku Izraela, kjer je Janša spoznal Josija Dagana. Ta zdaj redno prihaja v Slovenijo in po svojih kanalih širi novice o stikih s slovenskimi državniki. Gre za glavnega predstavnika naseljenskega lobija.

Če razlaga, da gre za vračanje usluge za Black Cube, drži, se zastavlja vprašanje: ali bi SDS leta 2026 volitve dobila tudi brez te afere? Mislim, da so ankete kazale, da bi bila relativna zmagovalka. Afera ji je v finišu celo škodovala. Pozneje si je SDS nekoliko opomogla, ko je na bencinskih črpalkah zmanjkalo goriva.

Vemo, da so potekali sestanki na Trstenjakovi in da je bil tam tudi eden od vpletenih. Toda če sedanja oblast res odplačuje dolgove za afero, ki ji je na koncu bolj škodila kot koristila, je bil dogovor za izraelsko stran izvrsten. Če je obstajal, so Izraelci njegovi zmagovalci.

Gibanje Svoboda in Levica sta prav zaradi spremenjene politike do Izraela proti premierju Janši napovedala ustavno obtožbo. Zanimivo je, da se jima SD ni pridružila, je pa napovedala interpelacijo proti zunanjemu ministru Kajzerju.

Janša je že spomladi vložil tožbo proti Robertu Golobu, novica pa je v javnost prišla šele poleti. Tožil ga je zaradi izjav v predvolilni kampanji, da je Janša Slovenijo prodal Izraelu in da je šlo za veleizdajo. Nenavadno je, da predsednik vlade vlaga takšne tožbe.

Janša je to že storil proti Tonetu Ropu pred dvajsetimi leti zaradi afere o dogovarjanju incidentov. Drugega podobnega primera se ne spomnim. Takšne zadeve se običajno končajo s poravnavo. Gre za gesto, s katero politik pokaže, da določenih trditev ne bo dopuščal in jih bo preganjal na sodišču.

Za ustavno obtožbo je potrebnih 46 glasov, ki jih opozicija nima. Z njo pa pokaže, da je aktivna in da se odziva na aktualne probleme, hkrati pa poskuša politično izkoristiti temo Izraela. Že dolgo ni bilo vprašanja, pri katerem bi bilo širše javno mnenje tako izrazito nenaklonjeno vladni politiki.

Janša ni bil le na Zahodnem bregu in v Izraelu, ampak je tam v času svoje tretje vlade opravljal tudi poslovne obiske. Srečal se je z več tehnološkimi podjetji, ki se ukvarjajo z nadzorom in programsko opremo.

Obiskal ga je tudi nekdanji avstrijski premier Sebastian Kurz, soustanovitelj izraelskega podjetja Dream Security, ki prodaja rešitve za kibernetsko varnost. Janša je napovedal, da bo slovenska država vlagala v te posle in nabavo opreme. Gremo torej spet na roko nekaterim interesom?

To kaže na pogostost teh stikov. Če pogledamo prerez zunanjepolitičnih dejavnosti in obiskov v Sloveniji v zadnjih mesecih, vidimo predvsem dve liniji: Izrael in ideologe tako imenovanega srbskega sveta.

Po stotem dnevu vlade se je rodila tudi vlada v senci. Prvo sejo je imela v nedeljo ob 12.30 v hotelu Mons, predstavilo pa jo je Gibanje Svoboda. Vanjo je želelo vključiti tudi predstavnike drugih dveh opozicijskih strank.

Vlade v senci poznajo v anglosaksonskem političnem sistemu, predvsem v Združenem kraljestvu, vendar tudi v Sloveniji niso novost. Prvo je leta 1990 ustanovil Emil Milan Pintar, takratni poslanec Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove, delovala pa je do osamosvojitvene vojne. Naslednjo, ki se je uradno imenovala vlada v senci, je leta 2004 po volilnem porazu proti Janši vzpostavil Anton Rop. Delovala je le približno pol leta.

Kako dolgo bo živela šestčlanska vlada v senci Roberta Goloba?

Gledati je treba širšo sliko. Tudi v opoziciji se bo prej ali slej začel boj za to, kdo bo njena prva izbira. Za zdaj je v prednosti Robert Golob, saj je bil zmagovalec volitev, čeprav ni sestavil koalicije, in vodi stranko z daleč največ poslanci.

Vlado v senci razumem kot del dejavnosti, s katerimi želi Svoboda pokazati, da dela, spremlja delo vlade in lahko ponudi alternativo oziroma program. Vidim jo predvsem kot del notranjega boja. Že na ljubljanskih volitvah se kažejo prvi poskusi spreminjanja razmerij na levi sredini.

Odločitev SD, da ne vstopi v ta projekt in ne podpre ustavne obtožbe, razumem kot iskanje lastnega prostora. Socialni demokrati so spet v položaju, ko ne vedo, kako naprej. Mislim, da vedo le, da čez štiri leta na volitve ne bodo šli z Matjažem Hanom, s čimer bi se verjetno strinjal tudi sam. Najprej morajo opraviti notranjo razpravo in se odločiti, kam sodijo.

Vse opozicijske stranke so se nekaj naučile iz projekta KUL, povezave štirih opozicijskih strank po odstopu Marjana Šarca v času tretje Janševe vlade. Zaradi nenehnih notranjih nesoglasij so imele pri opozicijskih dejavnostih pogosto zvezane roke in veliko uporabnega političnega materiala je šlo mimo njih.

Novega KUL verjetno ne bo, zlasti ker se je prejšnji končal tako, da je opozicijo pripeljal do finiša, nato pa je Robert Golob prepričljivo pobral volilno zmago, dve stranki KUL pa sta izpadli iz parlamenta.

Dejstvo je, da prihaja do spopadov za primat na levi sredini, lakmusov papir pa bodo lokalne volitve v prestolnici. Nekdanji glavni tajnik SD Uroš Jauševec je pred tedni v intervjuju za Reporter pojasnil, da ima projekt, ki ga ustanavljata Anton Rop in Urška Klakočar Zupančič, tudi nacionalne ambicije.

Stranka bo najprej nastopila na lokalnih volitvah, v prihodnjih letih pa pričakuje, da bo Gibanje Svoboda razpadlo, sama pa bi prevzela njeno volilno telo.

Pričakovanje izhaja iz izkušenj, da liberalne oziroma levosredinske stranke po padcu z oblasti razpadejo. To se je zgodilo nekdanji veliki LDS, Pozitivni Sloveniji in SMC. Ta projekt se želi pripraviti na trenutek, ko bi se enako zgodilo Svobodi. Verjamem, da bodo nekatere procese znotraj nje spodbujali tudi od zunaj; poslanci so navsezadnje pragmatični ljudje.

Kljub temu menim, da bo na srednji in dolgi rok prva izbira opozicije tisti, ki bo znal najbolje artikulirati naraščajoče nezadovoljstvo in jezo ljudi. Ankete kažejo le 28-odstotno podporo vladi, kar je po treh mesecih mandata izredno malo, še posebej ker je bilo vmes poletje.

Ljudje so se z dopustov in najdaljšega vročinskega vala v zgodovini vrnili že jezni. Jesen bo to jezo še krepila, vladajoči pa jo včasih tudi namerno podžigajo. Opozicija bo morala ogorčenje in razočaranje ustrezno zajeti ter artikulirati. Kdor bo to nalogo opravil najbolje, bo njen voditelj.

Toda medtem ko bodo na levi sredini potekali notranji boji za prevlado, bo vlada izvajala ukrepe, ki prihajajo na dnevni red jeseni. Se lahko Janša ob tem le smeji?

V njegovem interesu je, da se opozicija čim bolj drobi in da največja opozicijska stranka razpade na več manjših. Prav tako želi streti Roberta Goloba, ki je zmagal na dveh volitvah in v njem vidi daleč največjo nevarnost.

Leva sredina je bila vedno razdrobljena in do neke mere samodestruktivna. Procesom in notranjim sporom je včasih pripisovala večji pomen kot svoji temeljni nalogi: nadzoru desne oblasti. Ljudje notranjih prerivanj in političnih iger ne bodo nagrajevali. Opozicijski volivci bodo od svojih predstavnikov zahtevali določeno stopnjo usklajenosti in enotnosti.

Če tega ne bo, utegne prevladati občutek, da nima več smisla: ljudje se bodo umaknili iz politike in prenehali spremljati novice. Volivci drobnjakarstva ne bodo nagradili.

Omenil si 28-odstotno podporo vladi po treh mesecih. Pred nami so lokalne volitve in referendum o interventnem zakonu, ki naj bi bil v začetku oktobra. Imeli bomo štirikratni referendum: prvega proti tako imenovani politični policiji je sprožila civilna družba, trije pa prihajajo iz vladnih vrst.

Ena stran poziva k štirikratnemu »za«, druga k štirikratnemu »proti«. Prvič po volitvah se bodo merila politična razmerja med levico in desnico.

Lokalne volitve so popolnoma v senci tega političnega spopada, vendar so izrazito pomembne predvsem za SDS. Po volilnem porazu mora pokazati, da so to volitve, na katerih vedno suvereno zmaga, in da bo tako tudi tokrat. SDS je trenutno daleč najbolje pripravljena stranka na lokalne volitve.

Pred nami sta dva meseca, v katerih nas čakajo pet referendumov, lokalne volitve in še trije dogodki, ki bodo močno vplivali na razmere pri nas: volitve v Izraelu, vmesne volitve v ZDA in volitve v Srbiji.

Materiala za podkaste bo torej veliko.

Primož Cirman, najlepša hvala za današnjo razpravo. Vidiva se čez štirinajst dni. Vam, spoštovane gledalke in gledalci ter poslušalke in poslušalci, pa hvala za pozornost.