V novi epizodi Reporter podkasta te in druge teme obdelata Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, in novinarski kolega Dejan Steinbuch.

Lahko lepo vreme na volilno nedeljo leve volivce odpelje na izlete in prinese zmago desnici.

Zakaj je Zoran Janković tudi v Ljubljani lahko problem za Roberta Goloba.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Ali je Janezu Janši jasno, da brez Anžeta Logarja ne bo sestavil vlade.

Mar Vladimir Prebilič res ni več v igri za vstop v parlament.

So prisluškovalno afero zakuhale ruske obveščevalne službe ali oportunistični nekdanji slovenski obveščevalci.

V kakšno luč posnetki prisluhov postavljajo Vesno Vuković.

Kako sta povezana Aleš Štrancar in Zoran Janković.

Zakaj bi aprila, maja liter bencina lahko stal že blizu dveh evrov.

Kaj je najslabši scenarij vojne na Bližnjem vzhodu.

Zakaj so lahko Slovenci, ki so ob izbruhu vojne obtičali v Perzijskem zalivu, srečni, da so volitve pred vrati.

V nadaljevanju transkript podkasta za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Nekdo je očitno nekomu prisluškoval. Glede na količino teh posnetkov je to moral početi dlje časa, vsaj nekaj mesecev. Ti posnetki so se potem znašli na mizi in nekdo je dobil idejo: »Dajmo mi s tem nekaj zaslužiti.«

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Smo praktično v volilnem finalu, do volitev nas loči samo še deset dni. Priča smo televizijskim soočenjem, številnim aferam, hkrati pa je v svetu izbruhnila še ena nova vojna. O vsem tem ozadju volilne kampanje in o vsem tem turbulentnem mednarodnem dogajanju sem danes s kolegom Dejanom Steinbuchom.

Dejan, lepo pozdravljen.

Lep pozdrav.

Pa bova najprej začela pri volitvah, ker nas do tistega dneva D, 22. marca, loči zelo malo dni. V ponedeljek pride pa ponedeljek, ampak najprej morajo biti volitve. Kaj pričakuješ, kaj se bo še dogajalo v zadnjem fotofinišu? Vemo, zadnje ankete so bile predstavljene in kažejo, da se največji stranki z levega in desnega pola med seboj približujeta.

Kaj se utegne zgoditi na volitvah?

Ta trend naraščanja podpore vladnim strankam, predvsem vladajoči stranki, v razmerju do SDS-a, ki je bila zadnji dve leti praktično z naskokom prva, kaže, da lahko pride celo do obrata tik pred volitvami. Če bodo to ankete izmerile v naslednjem tednu, v naslednjih desetih dneh, bi to lahko seveda pomenilo tudi dodatno mobilizacijo desnih volivcev in bi se potem na dan volitev ta razmerja ponovno nekoliko obrnila, tako da bi recimo SDS z manjšo prednostjo zmagala.

Problem z mobilizacijo pa ima bolj leva stran, torej stran, ki trenutno vlada, vladajoča koalicija.

Vemo, štiri leta nazaj je bila rekordna volilna udeležba v zadnjih dvajsetih letih, preko sedemdeset odstotkov. Pa vendar lahko to približevanje in izenačenost med obema največjima strankama na obeh polih vodi hkrati tudi v mobilizacijo. Ti si rekel desnica, jaz pa pravim tudi leve strani.

Leva stran se lahko na neki način čuti že toliko močna oziroma ima občutek, da je toliko nadoknadila zaostanek, da jih bo to malo uspavalo in bodo imeli občutek, da so pravzaprav že na neki način obranili prvo mesto oziroma zmago na prejšnjih volitvah.

Če pri tem upoštevamo še vremensko napoved, velja nekako tako, da če je zelo lepo vreme, potem gre manj levičarjev na volitve, ker recimo hodijo na izlete, imajo vendarle nekoliko bolj premožen življenjski slog in, če gledava v grobem, si lahko več privoščijo, ne hodijo v cerkev, večinoma ne, disciplina je manjša in v primeru lepšega vremena je nižja volilna udeležba.

Kaj, se zapeljejo v marcu že na morje?

Seveda, sploh recimo iz osrednje Slovenije, iz Ljubljane in okolice, kjer je tradicionalno levi blok močnejši. Vemo, da je največja volilna udeležba bila na kar nekaj volitvah v Ljubljani Center, medtem ko pa imajo probleme stranke desne sredine v osmih volilnih enotah, torej na severovzhodu Slovenije, na Štajerskem in v Prekmurju.

Ali Janševa stranka, SDS, in ostale desne stranke močno delajo na tem, da bi ta del Slovenije množično odšel na volitve?

Jaz mislim, da načeloma ni toliko problem podpora v ostalih delih, sploh v severovzhodnem delu Slovenije, kot je za desni blok, sploh za SDS, problem recimo širša ljubljanska okolica. Če pogledamo lokalne volitve, SDS v Ljubljani nikoli ni bila posebej močna. Letos pa je prišlo do enega zanimivega pojava, za katerega je pravzaprav zaslužen ljubljanski župan sam.

V zadnjem letu je naredil toliko napak, da si je nakopal zamero dela levo liberalnega volilnega bazena. Najprej s tistim pismom v podporo Vučiću, potem je zelo razjezil prebivalce Štepanjskega naselja z zmanjševanjem parkirnih mest. Z vsemi temi potezami, ki jih ne moremo pojasniti oziroma jih niti ne moremo razložiti z neko politično smotrnostjo, je naredil veliko škodo premierju. Premier pa kljub opozorilom, ta opozorila so stara že približno eno leto, pravzaprav ni v ničemer pokazal, da se od župana distancira.

Problem ljubljanskega župana je dvojen. On sicer v Ljubljani verjetno še vedno uživa relativno visoko podporo, dvomim sicer, da še vedno tako močno kot pred štirimi leti in v preteklosti, medtem ko zunaj Ljubljane Jankovićev politični kapital ni vreden nič.

Tako da premierjeva podpora in pretirano rokovanje z Zoranom Jankovićem v tem primeru ne prinaša koristi. Prej mu lahko prinaša škodo. Recimo kandidat Svobodnjakov v volilnem kraju, ki zajema Štepanjsko naselje in Fužine, bo imel velike probleme, ker je zelo znan po dobrih odnosih z županom.

In bo moral pač dokazati, da te poteze, ki jih je župan v preteklih tednih naredil, niso bile uperjene proti ljudem. In v bistvu je s tem, ko je dobil ta volilni kraj, na neki način dobil tudi velik izziv, ker ne bo enostavno biti izvoljen v takem okolju. Na koncu, vedno pod vsakimi volitvami v zadnjih dneh, torej v zadnjih štirinajstih dneh, se ti glasovi koncentrirajo ob največji stranki na vsakem polu.

Imamo pa proporcionalni volilni sistem, kjer pride v parlament več strank in potem se oblikuje koalicija tudi z več strankami. In poleg Gibanja Svoboda in SDS-a so potem še ostale stranke, torej še štiri, pet oziroma šest takih, ki visijo tam pri desetih odstotkih oziroma med štirimi in tremi odstotki. In še vedno se ne ve, ker je v teh raziskavah javnega mnenja, če jih že vzamemo za merodajne, kolikor pač niso samo raziskave, ki ustvarjajo javno mnenje, je interval zaupanja tak, da lahko gre zelo gor ali dol, nad štiri odstotke ali podnje.

In par strank še vedno visi v zraku in od tega je seveda odvisna bodoča oblast, koliko strank in katere bodo prišle v parlament.

Kako pa ti ocenjuješ to polje teh drugorazrednih strank, če jim tako rečem? Kako jim kaže?

Očitno nobena od njih ne bo presegla desetih odstotkov. Niti Logarju, vidimo, ne kaže tako.

Težko, težko. Tudi ta zadnja soočenja, pa vprašanje, kaj še bo v teh novih soočenjih do volitev, mislim, da zanj niso bila posebej prepričljiva v smislu, da bi osvojil ta neopredeljeni volilni korpus. On je vendarle deloval bolj desno kot levo.

Tisti del volivcev, ki pa je največja skušnjava, ker se odloča v zadnjem hipu, in teh je dvajset, morda celo več odstotkov, je zelo občutljiv. In pravzaprav mu preveliko zagovarjanje desnih vrednot, kar mislim, da smo pri Logarju opazili, ne bo pomagalo osvojiti teh volivcev.

Ali gre za to, da se Logar zavestno pomika na desno, torej na varno stran, da bi dobil vsaj nekaj odstotkov, ker že ve, da je relativna zmaga zanj neosvojljiva, kljub temu da govori o neki politični širini, pa da bo on sestavljal vlado, pa da bodo dobili dvajset in več odstotkov?

Ja, dobro, to je seveda, če tako rečem, propaganda in neka vera, ki jo verjetno morajo imeti. Sami sebe prepričujejo, koliko so uspešni oziroma koliko so močni in koliko bodo dobili odstotkov. Ampak realnost je ta, da ta prostor, ki ga nagovarjajo z današnjo retoriko, ni prav širok. Imajo morda celo nekaj sreče, ker se je Nova Slovenija pod novim predsednikom Vrtovcem pomaknila precej bolj desno, kot je bila pod prejšnjim predsednikom, kaj šele pod predsednico, in ima v bistvu tukaj Logar nekoliko širši prostor.

Da bi pa zajel recimo tisti morda malo liberalnejši, levosredinski del volivcev, ki se še vedno opredeljuje kot sredinski, pa mislim, da je tukaj prej premier Golob z nekaterimi potezami pravzaprav postal privlačen za ta del volilnega bazena. Kajti, kot se boš verjetno strinjal, Vladimir Prebilič nekako ni več v igri. Ta njegov meteorski vzpon, ki se je začel lansko jesen, se je končal. Sicer v določenih nastopih še vedno uspe občasno imeti dobro retoriko, je prepričljiv, ampak na splošno daje vtis, da se je pravzaprav že vdal v usodo in se sprijaznil s tem, da mu ne bo uspelo priti v parlament.

Pa vendar tri sedanje leve stranke koalicije potrebujejo četrtega partnerja. Tako kažejo ankete, da same tri ne dosežejo šestinštiridesetih poslanskih glasov.

Kako se bo tukaj igrala igra? Hkrati pa na drugi strani tudi Janez Janša govori, da je glas za Anžeta Logarja glas za Roberta Goloba oziroma da je to Golobov prinašalec. Vemo pa, in še to bi dodal, pri Logarju je po celi Sloveniji polepljeno zelo veliko plakatov. V nekem obdobju jih je bilo celo največ. Še v zadnjih dneh se pojavljajo plakati z Robertom Golobom in z napisom »Za eno besedo: naprej« oziroma z njegovim portretom.

Tudi LDS po Drnovšku je imela pred mnogimi leti nekaj podobnega: ne levo, ne desno, naprej. Logar bo moral, njegova stranka pa bo po volitvah, ko bo treba oddati poročilo računskemu sodišču, seveda morala pojasniti, koliko so zapravili za kampanjo, in nenazadnje tudi, od kod so dobili denar. Vtis pa je, da s tem nimajo problemov, da imajo dovolj denarja za financiranje kampanje.

Ampak če se vrnem k temu razmerju: Janša seveda v tej konstelaciji sil avtomatično lahko računa samo na Novo Slovenijo kot desnosredinsko stranko in po nobeni računici se mu ne izide, da bi samo ti dve stranki dosegli šestinštirideset glasov. To on tudi sam ve, to je nemogoče. Hkrati pa Logar pravi, da tudi če bi NSi, SDS in Demokrati dobili šestinštirideset glasov, bi zahteval, da gre v to koalicijo širine tudi največja stranka z leve.

In potem, če tega ne doseže, ker nobena stranka z leve noče iti v takšno koalicijo, potem je logično, da pride do oblikovanja leve koalicije z Logarjem. Ali pa, če se ne uspe oblikovati vlade v treh poskusih, pridejo nove volitve, kar bi bilo seveda nekaj novega. Take situacije še nismo imeli in vprašanje je, kako bi se volivci odzvali na takšen razplet. Koga bi pravzaprav identificirali kot glavnega krivca za to?

Morda ravno Logarja. Tako da ne, pravzaprav je Logar, glede na to, da njegov vstop v parlament ni pod vprašajem, zato je tudi tako samozavesten. Brez njega Janša vlade ne more sestaviti.

Golob pa ga bo najverjetneje, če želi imeti vsaj približno stabilno koalicijo, tudi potreboval. Ker druge stranke, kot kaže, ne bo. Jaz dvomim, da bo Resnica presegla parlamentarni prag, pa tudi če ga bo, dvomim, da bo katerakoli, leva ali desna koalicija, želela imeti formalno v vladi.

Seveda pa ni izključeno, da bodo trgovali z glasovi, tako kot je to že počel Jelinčič .

Ni pa izključeno niti to, da bi šla morda v levosredinsko koalicijo tudi Nova Slovenija oziroma ta skupna lista teh treh strank.

 Skupaj z Logarjem bi se morda počutili močnejše. To bi recimo v nekem, poudarjam, teoretičnem smislu predstavljajo neko veliko koalicijo brez Janše, seveda morda tudi brez Levice. Taka koalicija bi lahko imela nekje petdeset do petinpetdeset poslanskih mandatov, kar bi dajalo neko stabilnost. Vprašanje pa je, če je to sploh izvedljivo.

Kje pa so tukaj socialni demokrati? Gre za naslednico nekdanje Zveze komunistov, ki ji zadnji dve leti predseduje pragmatični Matjaž Han, ki je na lestvicah priljubljenosti politikov zelo visoko, mislim, da na tretjem mestu. Pri njem je podobno kot prej pri Ljudmili Novak, ker ga v visoki meri podpirajo tudi volivci desnice, ki potem ne volijo SD.

Seveda.

Za socialne demokrate kljub aferam, ki so jih spremljale v tem mandatu, od Litijske do zadnje zadeve, Janija Prednika, najbrž zaradi te razvejane mreže po Sloveniji, najbrž se jim ni treba bati za vstop v parlament. Me pa zanima, ali lahko Matjaž Han s tem svojim pragmatizmom in ljudskostjo dvigne stranko na šest odstotkov ali ne?

Mislim, da bo za SD in tudi za njihovega predsednika velik uspeh, če ne poslabšajo rezultata s prejšnjih volitev. Kot kaže, bodo ostali nekje na istem, morda celo pridobili kak mandat.

V čem je pravzaprav skrivnost tega, na nek način, uspeha? V tem, da je Matjaž Han ena neka poosebljena melanholija, žalost, vedno deluje tako nesrečno, uporablja ljudski jezik, ni populist, tega mu dejansko ne moremo očitati, vodi resor, ki recimo vzbuja neko zaupanje med ljudmi, ima tudi nekaj izkušenj iz zasebnega sektorja, torej razume, kako deluje gospodarstvo na tej bazični ravni. In za socialne demokrate se je po tistem nesrečnem fiasku s Tanjo Fajon, afero Litijska 51, pravzaprav izkazalo, da je bil Han dobra izbira. Če primerjamo njega in edinega protikandidata, to je bil razvpit predsedniški kandidat Milan Brglez, potem se je Matjaž Han izkazal kot dobra izbira. Torej pragmatično, ja, ampak na nek način tudi vnaša neko stabilnost.

Se bo Novi Sloveniji obrestovala povezava s Slovensko ljudsko stranko in Fokusom? Bo dosegla večji rezultat na volitvah kot pred štirimi leti? Vemo, da ima Nova Slovenija novega predsednika, to je Jernej Vrtovec. Kako ti deluje v svojih nastopih?

Če ga primerjam s predhodnikom, ki je seveda imel daljšo kilometrino, mislim, da je sedem let vodil stranko, potem bi rekel, da je bil Matej Tonin z bolj umirjeno retoriko po mojem boljši v nastopih. Mislim, da ga Vrtovec v smislu volilnega rezultata ne bo mogel preseči.

Morda se mu bo zelo približal, tudi po zaslugi te predvolilne koalicije. Jaz mislim, da Nova Slovenija s to predvolilno koalicijo pravzaprav samo ohranja obstoječi položaj in si ga ne poslabšuje. Da bi zaradi povezave s Slovensko ljudsko stranko in Fokusom pridobila več kot pol odstotka, maksimalno en odstotek, ne verjamem, bo pa zaradi tega njen padec manjši. Tako da mislim, da bodo rahlo slabši, kot so bili na zadnjih volitvah, presegli pa tistega rezultata po mojem ne bodo.

Vemo, da so štirinajst dni pred volitvami odločilni in da v zadnjih štirinajstih dneh pogosto izbruhnejo kakšne afere, tudi tokrat je tako. V javnost so prišli oziroma so bili na družbenih omrežjih objavljeni domnevni prisluhi nekdanji generalni sekretarki Gibanja Svoboda. Kaj je tukaj v ozadju? Zakaj ravno zdaj? Prisluhi so namreč stari že od leta 2024.

Ja, zato, ker smo tik pred volitvami. Gre za vse nezakonito pridobljeno gradivo, in tisti, ki so to nezakonito posneli, očitno ocenjujejo, da lahko zdaj iz tega vendarle nekaj iztržijo. Ali pa so morda že iztržili, mogoče jim je to celo uspelo prodati. Na spletnih oziroma družbenih omrežjih se pojavljajo posnetki, ki jih je očitno nekdo odkupil in jih objavlja, ali pa so jih na splet dali kar tisti, ki so to posneli, ker tega niso uspeli prodati, in jih zdaj objavljajo v določenih časovnih intervalih.

Povejva nekaj dejstev. Objavljeno je bilo na Facebook strani Maske padajo, ki je bila ustanovljena pred štirimi leti v Severni Makedoniji. V začetku marca je bila ta Facebook stran preimenovana in potem so se začeli nalagati posnetki. Bilo naj bi jih prek štiristo, kar pomeni, da je šlo za zelo obsežno akcijo prisluškovanja, da so za tem gotovo stali neki, tako se govori, bivši obveščevalci, bivši policisti, ki so bili usposobljeni za takšno delo. Vprašanje pa je, kdo je naročnik.

Tukaj se pojavljajo različne teorije. Od tega, da naj bi si v Gibanju Svoboda zaradi frakcijskih spopadov naročili prisluškovanje sami, v kar sicer dvomim, ker zakaj bi potem to objavili prav zdaj pred volitvami. Druga zadeva je, da Gibanje Svoboda s prstom kaže na SDS. Tudi to se meni ne zdi verjetno. Ne vem, mogoče sem naiven, ampak ne zdi se mi ne zdi verjetno, da bi se sama stranka SDS v to zadevo operativno vpletla.

Tretja možnost so res razne kriminalne združbe. Lahko pa je tukaj glede na Makedonijo vpeta tudi kakšna druga država, ker vemo, da je bilo v volitve različnih evropskih držav, predvsem iz Rusije, že kar nekaj vpletanja. Samo tukaj dvomim, da bi se ruski predsednik Vladimir Putin vpletal v korist Janeza Janše, ker poznamo stališče Janeza Janše glede vojne v Ukrajini, ne glede na to, da je njegov politični prijatelj Viktor Orbán hkrati največji zaveznik Vladimirja Putina.

Kaj praviš ti? Kdo je tukaj operativno zraven, katera teorija bi bila najbolj verjetna?

Lahko je tudi nekdo iz Slovenije odpotoval za pet dni v Severno Makedonijo, se tam prijavil na Facebook in odprl to stran. To je možno. V preteklosti so ravno Rusi oziroma pokojni Prigožin odpirali tovarne trolov in seveda je bila Makedonija ena izmed njihovih priljubljenih tarč oziroma destinacij, v kateri so delovali.

Seveda je možno, da bi Rusi poskušali ustvariti čim več zmede in kaosa pred volitvami. Za njih je popolnoma nepomembno, katera stranka s tem pridobi in katera ne, ker jaz mislim, da tukaj iščejo samo zmedo, iščejo kaos, ustvarjajo čim več notranjih trenj pred volitvami in izkoristijo tisto, kar je na razpolago.

 Je pa dejstvo, če se vrnemo kakšen teden nazaj, da je SDS z veseljem zagrabila konflikt med Gibanjem Svoboda in tistim spletnim vplivnežem Aleksandrom Repičem, ki je prišel iz Dubaja in ga vključila v svojo propagandno mašinerijo, ravno tako kot zdaj te prisluhe, ki so se pojavili.

Ja, ker jim to pride prav oziroma ker ocenjujejo, da lahko s tem vplivajo na javno mnenje in pokažejo, pravzaprav prodajajo tezo, kolikor sem jaz razumel, da je premier naročil nadzor nekaterih svojih najbližjih sodelavcev, torej prisluškovanje, potem pa so ti posnetki nekako prišli v napačne roke in so jih poskušali unovčiti. Lastniki teh posnetkov naj bi jih poskušali unovčiti že pred meseci in meseci, morda celo lansko leto, zahtevali naj bi zelo veliko denarja.

Oba pa veva, da so se že kar nekaj časa pojavljale govorice v političnem zakulisju, da obstajajo nekakšni posnetki in da se z njimi trguje. O tem sva se po mojem pogovarjala že lansko leto.

Omenil si milijon evrov. Tudi na Reporterju smo o tem pisali. Na to je prvi opozoril porta N1l, ki je pisal o Blažu Strancarju, torej gospodu, ki ima veliko hitro pridobljenih milijonov in tudi svoje medije. Ravno eden od njegovih medijev je prvi začel objavljati in širiti to spletno stran, na kateri so objavljeni ti prisluhi.

Vemo pa, da gospod Štrancar oziroma njegov krog, oziroma ta medijski krog, v tej volilni kampanji nekako podpira Logarjevo stranko. In da so tam nekateri ljudje v ozadju Logarjeve stranke, ki smo jih videli tudi pri pripravi Virantove državljanske liste, v mislih imam Lea Oblaka.

Ja, zelo različna imena se tukaj pojavljajo, ampak jaz si ne znam predstavljati, pa pravzaprav poznam vse vpletene, da bi bil v tej državi kdorkoli bil pripravljen dati toliko denarja za neke posnetke. Jaz mislim, da gredo tukaj številke v nekaj deset tisoč evrov.

No, če imamo do tristo milijonov, potem pa tudi milijon ni taka stvar, a ne?

Vprašanje če je to res.

Ne, jaz mislim, da je tukaj preveč nekega romantiziranja. To ni hollywoodski film. Slovenske volitve niso ameriške volitve. Tukaj se vrti zelo malo denarja, če tako rečemo in tudi zneski, ki so namenjeni kampanjam, so nizki.

Vendar je ta gospod Aleš Krancer je v zadnjih letih zmetal kar nekaj denarja za te svoje grafitarske plakate, ki jih proti vladi lepi po celi Sloveniji.

Ja, in te plakate objavlja podjetje, ki je tesno povezano z Zoranom Jankovićem.

Torej podjetje, ki ima v lasti plakatna mesta, praviš.

Gre za javno-zasebno partnerstvo in vsi manjši, če tako rečem, igralci so diskriminirani. Ne, jaz hočem reči to, da je tukaj v tem prostoru taka prepletenost, da pravzaprav na koncu ne vemo, kdo igra s kom in kdo igra proti komu. Morda včasih še sami ne vedo, da nekdo gospodarsko oziroma ekonomsko podpira nekoga, ki je proti njegovemu partnerju ali političnemu zavezniku.

In da je v tej zgodbi s temi prisluhi najbolj verjetna razlaga tista, ki je najbolj preprosta.

Nekdo je očitno nekomu prisluškoval. Glede na količino teh posnetkov je to moralo trajati dlje časa, vsaj nekaj mesecev. Ti posnetki so se potem znašli na mizi in nekdo je dobil idejo: »Dajmo mi s tem nekaj zaslužiti.«

 In ne vedoč, kako je pravzaprav ta slovenska politična scena na neki način tudi revna v tem finančnem smislu, tukaj se ne vrtijo milijoni, to so pravljice, tukaj tudi neke korupcije ni, vsaj ne v tej politiki v smislu poslancev, ministrov in tako naprej, so po mojem naivno mislili, da bodo to prodali za ne vem koliko denarja.

In ker se to ni zgodilo, so dali na splet. Zdaj pa seveda, ker je tukaj Severna Makedonija, je to dobilo nekoliko širše dimenzije. Ne nazadnje je bila Slovenska obveščevalno-varnostna agencija SOVA je bila opozorjena, da obstaja nevarnost različnih načinov vpletanja tujih faktorjev v slovenske volitve. Slovenija je članica Evropske unije, članica Nata in kdor tukaj dela probleme, jih posredno dela tudi Evropski uniji ali pa Natu.

Tako da se v tem smislu ni potrebe preveč podcenjevati. Smo vendarle država, ki je članica Evropske unije in zveze Nato, in nismo tako nepomembni.

Jaz sem podrobno poslušal že objavljene posnetke. Razen te vulgarne govorice, ki me je, moram priznati, precej presenetila, tam vsebinsko za zdaj ni veliko.

Tudi glavno akterko, ki so ji prisluškovali, Vesno Vuković, poznam že od leta 1997, ko sem začel novinarsko kariero. Pa ne da bi bil njen odvetnik ali jo poskušal braniti, vendar je v teh posnetkih vendarle zaznati, da na neki način poskuša opozarjati predsednika vlade pred nekaterimi kadrovanji. Vem, da je v enem od posnetkov omenjeno, da naj bi hotela Tina Gaber na položaj nastaviti tisto veterinarsko inšpektorico, ki je nekim kmetom na Dolenjskem zaplenila krave, za direktorico veterinarske uprave in to Vesna Vuković poskuša preprečiti.

Ne vem, neke strašne drame vsebinsko zaenkrat tam ni bilo. Običajno pa je tako, da ko te stvari daješ v javnost, na začetku vržeš največje orožje.

Jaz pravim, da je v smislu vsebinske vrednosti je za zdaj to zelo malo - bolj za rumeni tisk. To je še vedno nezakonito pridobljeno. Na sodišču to nima nobene vrednosti.

Saj midva, kako bi se počutila, če bi nama nekdo prisluškoval, imel neko napravo pod to mizo in bi potem te posnetke najinega neformalnega pogovora uporabil čez nekaj let, mogoče še za izsiljevanje? Najbrž ni prijetno. Mislim, je pa res, kot ti praviš, to je nezakonito prisluškovanje.

Problem je ta, da lahko iz nekega pet minutnega pogovora potem izrežejo toliko stavkov, kot jim ustreza in jih interpretirajo tako, da izpade popolnoma drugače.

Zanimivo je bilo včeraj, ko je POP TV objavila, prvič pa tudi nacionalna televizi, in ko so jim očitali: »Vi ste pred štirimi leti objavili prisluhe nekdanjemu gospodarskemu ministru Andreju Vizjaku.« Oni pa so rekli, da je to vendarle bila drugačna zgodba, ker so tam na POP TV imeli integralni posnetek, torej ne tistega, ki je bil zrezan in mogoče zlepljen in poznali so vir.

Tukaj pa ni ne integralnega posnetka ne vira, kdo za tem stoji, nihče ne ve.

Vir iščejo, vsi iščejo ta vir. Glede na to, kar smo povedali, pa je vprašanje, kako bi sploh ta vir opredelili. Ker očitno to ni klasičen vir.

In ta zadeva se ne bo razčistila do volitev. Tudi namen ni ta.

Ampak vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice.

Ali se lahko ta zadeva vrne tudi kot bumerang? Recimo, da je SDS zajahala to afero tako, kot je tisto z Aleksandrom Repićem. Ali lahko ta afera na koncu škodi SDS-u?

Američani imajo lep rek: When shit hits the fan, everyone gets dirty. Zdaj ne vem, kako bi to prevedel, ampak če vržeš drek v ventilator, smo potem vsi umazani. Tako da jaz mislim, da tukaj glede na vse skupaj nihče ne bo izpadel boljše ali lepše. Mislim, da to ne bo imelo posebnega vpliva na volilni rezultat. Kvečjemu bo znižalo volilno udeležbo. Ker so ljudje na koncu dneva tega siti.

Ne marajo tega. Rečejo, da so vsi isti. Poglejte, kako med seboj obračunavajo. In lahko zaradi tega volilna udeležba pade za odstotek ali dva.

Mogoče je pa to ravno glavni cilj. Vemo, kako je SDS prvič zmagala leta 2004. Takrat je doma ostal kar zajeten del volivcev LDS-a. Mogoče je pa to taktika, da doma ostane tudi del razočaranih volivcev Gibanja Svoboda.

Seveda, pred štirimi leti je bila volilna udeležba zelo visoka. Zato je bil tudi rezultat tako izrazit. Zdaj bo neprimerno nižja, tako da bo tudi rezultat tesnejši, morda celo v korist desnice. Tako da, ja, seveda, vse te stvari imajo lahko tudi nek širši kontekst, ampak na žalost bo treba počakati do 22. marca, da bomo vedeli, kaj od tega drži in kaj ne.

V primeru Roberta Goloba je tokrat bistveno težje kot pred štirimi leti. Takrat je doma sedel s covidom na kavču.

Ja, seveda. Zdaj je v poziciji, ko mora braniti svoj položaj.

Nikomur doslej še ni uspelo obdržati oblasti iz te pozicije. Na vsakih volitvah je prišla nova vlada. Razen pri Drnovšku.

Razen pri Drnovšku, tako je, razen pri Drnovšku. Tako da bi bilo seveda zanimivo, če bi …

Pa še Drnovšek je imel probleme. Spomnimo se let 1996 in 1997, ko je dobil večino za mandatarstvo šele s prestopom nekdanjega krščanskega demokrata Cirila Pucka. Takrat se je koalicija sestavljala kar nekaj mesecev.

Takrat je bila politika precej bolj osebna, precej bolj tudi na neki način čustvena kot danes, se mi zdi. Družina Pucko, družina poslanca, ki se je odločil za prestop, je bila pod izjemnim pritiskom. Tako da so njega zmerjali z Judežem in tako naprej.

Mislim, da smo se vseeno v teh tridesetih letih kot država, kot demokracija toliko stabilizirali, da tudi če zdaj ne bo prišlo do jasnega rezultata in se volitve ponovijo čez tri mesece, ne bo konec sveta.

In tudi če pride do prestopov poslancev, ker je tudi v zadnjih mandatih kar nekaj poslancev tako z leve kot z desne prestopalo v druge stranke, so ljudje tega nekako vendarle že navajeni, čeprav se tistim, ki so prestopili, običajno ni obrestovalo.

In tudi strankam, ki so jih sprejele, ne. Tako da morajo oni sami vedno oceniti, ali se jim to sploh splača ali ne. Na koncu imajo tukaj zadnjo besedo volivci.

In potem smo priča novi vojni. Kako pa lahko ta zapletena nova geopolitična situacija, novo krizno žarišče, nova vojna vpliva na slovenske volitve? Vemo, da je štiri leta nazaj, ravno pred volitvami, izbruhnila vojna v Ukrajini, zdaj pa sta Izrael in Združene države napadli Iran.

Ja, konkretna posledica se je zgodila ta teden in vlada je reagirala z znižanjem trošarin. Zaradi vojne v Perzijskem zalivu se je zelo podražila nafta na svetovnem trgu, v enem tednu za dvajset odstotkov oziroma še več, petindvajset odstotkov, tako da se tem posledicam slej ko prej ne bomo mogli izogniti. Ni izključeno, da bo aprila ali maja liter bencina ali pa nafte blizu dveh evrov. Ni izključeno, razen seveda če se bo ta vojna zelo kmalu zaključila.

Ne vemo pa, kdaj se bo zaključila. Tudi za vojno v Ukrajini so napovedovali, da se bo hitro zaključila. Po štirih letih je še vedno ni konec. Sicer Donald Trump napoveduje, da se bo vojna končala kmalu, govoril je tudi o treh, štirih tednih, hkrati pa je iranska revolucionarna garda zatrdila, da bo ona določila, kdaj bo konec vojne.

Ti si bil ravno pred izbruhom vojne v Omanu z družino na počitnicah in si se s predzadnjim letalom vrnil v Slovenijo. Si imel kakšne notranje informacije ali je bilo to splet naključij?

Ne, ni bil splet naključij. Meni je bilo jasno, da bo prišlo do spopada med Združenimi državami in Iranom. Samo datum ni bil jasen, vendar se je že vsaj štirinajst dni, če ne celo tri tedne pred začetkom vedelo, da se bo to zgodilo bodisi konec februarja bodisi v začetku marca.

Tudi država Oman, to je sultanat na Arabskem polotoku, je igrala pogajalsko vlogo med sprtimi stranmi.

Ja, Oman je že desetletja neke vrste posrednik in pogajanja med iranskim režimom in Združenimi državami so se letos pravzaprav obnovila ravno ob pomoči Omana. Potekala so v Maskatu, prestolnici, potem so se preselila v Ženevo in tik preden je prišlo do napadov, je omanski zunanji minister sporočil, da so dosegli določen napredek in da se bodo prihodnji teden, se pravi v prvem tednu marca, ponovno srečale pogajalske skupine na Dunaju in se dogovorile o morebitni rešitvi problema. Kajti Iran naj bi bil pripravljen pogajati se tudi o prenehanju bogatitve urana, kar je bil glavni argument Izraela in ZDA za napade.

Torej teza, ki jo Američani in Izraelci ponavljajo, je, da ima Iran dovolj obogatenega urana za deset atomskih bomb. Teh trditev niso dokazali. Napad se je zgodil 28. februarja, ker se je takrat v centru Teherana pri zdaj že pokojnem vrhovnem voditelju Hameneiju zbrala večja skupina vodilnih funkcionarjev režima in so Izraelci s tridesetimi vodenimi raketami v bistvu obglavili politično in tudi versko vodstvo Irana.

Ampak zdaj je bil že imenovan Hameneijev sin za naslednika, torej naslednji ajatola je že imenovan. Torej Američanom v tem času ni uspelo zrušiti režima.

Ne.

Pozvali so opozicijo. Vemo, da so bili protesti, ki so bili nasilno zatrti. Lansko leto je bilo kar nekaj tisoč mrtvih. Ta teokratski režim v Iranu je zelo brutalen do svojih lastnih državljanov. Nekateri zato pravijo, tudi profesor Bogomil Ferfila, da opravičuje to ameriško, Trumpovo vojaško intervencijo v Iranu iz humanitarnih razlogov. Ker pravi, da režim pobija lastne ljudi, tako kot je režim pobijal lastne ljudi v Venezueli.

Ja, problem, na katerega ne Izrael ne Američani ne dajejo zadovoljivega odgovora, je seveda ta, da to bombardiranje ni tako natančno, kot sami zatrjujejo. Na jugu Irana so zadeli dekliško šolo in umrlo je sto šestdeset deklic. Oni trdijo, da je bila stavba dobesedno zraven sedeža revolucionarne garde.

Problem, ki se zdaj pojavlja, je ta, da se vsi ti protestniki, ki so se zadnje mesece, celo leta, v Iranu izpostavljali s protesti proti režimu, poleg represije lastne države dnevno soočajo še z bombardiranjem Izraela in Združenih držav. In jaz si ne morem predstavljati, kako zelo ti ljudje trpijo. In vprašanje je, koliko imajo razumevanja še za to, bi rekel, humanitarno vojno, kot ji pravijo. Ker si tukaj dobesedno med kladivom in nakovalom.

In Iran ima petinosemdeset milijonov ljudi. To je velika država. Jaz si ne znam predstavljati, kako grozno mora biti za vse te ljudi, tudi zaradi zdravstvenih vidikov. Praktično vse naftne kapacitete okoli Teherana gorijo, so zadete, pada črn dež, zrak je strupen.

In ob vsem tem seveda ne moremo spregledati dejstva, da Rusi, podobno kot Američani Ukrajincem v Ukrajini, dajejo Irancem obveščevalne oziroma satelitske podatke o lokacijah ameriških in izraelskih sistemov, predvsem radarskih sistemov. Tako da je to pravzaprav zdaj nek pingpong, ki ga igrajo.

Tako da imamo trenutno dve vojni žarišči, ki vsako na svoj način vplivata tudi na Evropo.

Tako kot je Putin mislil, da bo na hitro spravil na kolena Ukrajino v treh dneh, se zdaj podobno dogaja s Trumpom. Trump je tudi predvideval, da se bo zgodilo podobno, kot se je zgodilo v Venezueli, ko so aretirali in odpeljali na sojenje v Ameriko Madura. Da bodo torej našli svoje sodelavce v sedanjem režimu. Ampak režim v Iranu je precej bolj trden, kot se je zdelo.

Še posebej ker predsednik Irana, Masud Pezeškijan, govori bolj spravljiv jezik do Zahoda, vendarle pa ima tam glavno vlogo ajatola in revolucionarna garda.

Novoizvoljeni ajatola, najstarejši sin pokojnega ajatola, morda sploh ni živ. Morda je bil hudo ranjen med tistim napadom, o katerem sem govoril 28. februarja. Ampak to je nepomembno, ker ima Iran Modžtaba Hameneija.

Iran ima fascinantno strukturo oblasti, ki so jo razvili ravno za take primere. Zdaj ne vem točne številke, ampak morda je enajst regionalnih poveljstev revolucionarne garde, ki je pravzaprav vojska znotraj vojske, popolnoma ločena in podrejena vrhovnemu poveljniku. Ampak v takih vojnih razmerah vsako deluje popolnoma avtonomno.

In zdaj sem bral eno zanimivo analizo. Možno je, da so imenovali novega ajatolo, čeprav je operativno nesposoben, ker je bodisi hudo ranjen bodisi celo mrtev, ampak ustvarili so privid novega voditelja. Tranzicija je izpeljana, ampak dejansko vojno vodi enajst regionalnih poveljnikov revolucionarne garde.

Zdaj pa se zastavlja vprašanje: ker Trump govori o kapitulaciji, s kom se bodo pravzaprav sploh pogajali? Kajti predsednik Irana Pezeškijan je izgubil precej avtoritete, velja za premehkega, pre liberalnega, in zna se zgoditi, da bo nekdo drug tisti, ki bo dejansko odločal ali pa že odloča.

Najslabši scenarij je seveda, da pride do notranjega razpada, do državljanske vojne. Iran je država mnogih narodov, tam so tudi Kurdi in še kakšni drugi. In lahko seveda pride do državljanske vojne. To so pač enostavno nepredstavljive posledice, tudi zaradi morebitnega begunskega vala, ki bi šel proti Evropi.

In Iran je načrtno sprožil konflikt tudi s srednjimi zalivskimi državami, napada z raketami Dubaj, Katar in Bahrajn, celo proti Cipru in Turčiji letijo rakete oziroma droni.

Pa vendar, kdaj lahko poidejo te balistične rakete?

V nekaj mesecih. S tem tempom naj bi imel Iran trinajst tisoč raket različnih dosegov. In že najkrajši doseg je dovolj za zalivske države, od Kuvajta do Emiratov. Vprašanje je, komu bo prej zmanjkalo. Jaz se bojim, da bo prej tem zalivskim državam zmanjkalo protiraketne zaščite kot Iranu raket.

In potem so še potencialni zavezniki Irana. To so hutiji v Jemnu, ki ovirajo plovbo proti Sueškemu prekopu. Potem je tukaj Hezbolah, za katerega so Izraelci lani trdili, da so ga uničili, pa ga niso.

In Hamas v Gazi.

Tudi Hamas. Dva proksija iranskega režima, financirana dolga leta.

Tako da na koncu dneva ugotovimo, da stvari v resnici niso takšne, kot so nam jih slikali. Drona, ki sta poletela nad britansko bazo Akrotiri na Cipru, sta poletela najverjetneje iz Libanona. Tako da Ciper sicer ni članica zveze Nato, je pa članica Evropske unije, in v bistvu je zdaj prvič napadeno ozemlje Evropske unije. Celo Rusija med vojno v Ukrajini ves čas pazi, da ne bi slučajno napadla kakšne članice Evropske unije. Tukaj pa imamo opravka s precej drugačnim sistemom, torej režimom.

V zalivskih državah so bile šolske počitnice, obtičalo je kar nekaj Slovencev. Slovenska vlada se je lotila reševanja. Prvo evakuacijsko letalo je poletelo iz Maskata, kasneje tudi iz Dubaja. Vemo, da je bil tam kar nekaj časa zaprt zračni prostor. Zaradi teh raket, ki letajo, so tudi globalni prevozniki, od Katarja do Emiratov, ustavili lete.

Kako pa ti ocenjuješ to, da je v zadnjem tednu kar nekaj letal s Slovenci priletelo na stroške davkoplačevalcev? Takšne sreče v nekaterih drugih državah niso imeli. Recimo na Finskem je bilo treba za evakuacijski let plačati celo dva tisoč evrov ali več.

Predvsem so imele večje evropske države neprimerno več državljanov, ki so tam obtičali. Naših je bilo okrog tisoč, nekateri pa so se odločili, da bodo ostali. Na srečo so volitve pred vrati in bržkone je tudi to vplivalo na hitrost evakuacij, čeprav sem tudi sam na to opozoril v Reporterju.

Opozorilo, ki ga je zunanja ministrica prejela približno en dan pred začetkom vojne, ni bilo na ustrezen način posredovano in alarm je bil sprožen šele na dan, ko se je vojna začela. Prvi dan se mi zdi, da je bila precejšnja zmeda. Nenazadnje sta petek in sobota dela prosta dneva v arabskih državah in nekaj časa se je dejansko zdelo, da so ti ljudje prepuščeni sami sebi.

Prva pojasnila in prve reakcije zunanjega ministrstva so bila nekoliko naivna. Pričakovati, da ljudje, ki potujejo po svetu bodisi organizirano bodisi v lastni režiji, vsak dan prebirajo spletno stran zunanjega ministrstva, je vendarle naivno. Tega ljudje ne počnejo. In verjetno bi morali na glasnejši, jasnejši in ustreznejši način ljudi opozarjati že februarja, da se potovanje v Perzijski zaliv odsvetuje.

Ampak na koncu se je v postopke evakuacije vključil sam kabinet predsednika vlade in stvari so se relativno dobro izšle ter pospešile.

V bistvu je kabinet stvari vzel iz rok zunanji ministrici in jih vodil sam.

Tudi zaradi volitev, kot si jih omenil.

Našli so jordanskega prevoznika, s katerim je država že sodelovala v preteklosti, ko je šlo za zdravljenje palestinskih otrok.

Ampak to je bilo samo prvo letalo, kasneje sta letela Fly Dubai iz Dubaja.

To so pa pravzaprav čisto regularne linije. Ampak ta čarterska družba Jordan Aviation, ki jo je vlada najela, mislim, da za dve letali, vzbuja vprašanja. Zaprosili smo tudi za podatke o stroških in tudi o tem, kako to, da so se odločili ravno za to družbo, glede na to, da jo je Evropska komisija pred leti razglasila za nevarno in ji prepovedala lete v Evropsko unijo. To vseeno vzbuja čudne občutke.

Olajševalna okoliščina je seveda ta, da so vojne razmere, izredne razmere.

In da se je na koncu na srečo vse dobro končalo.

Ampak glede stroškov pa na vladi še vedno niso na jasnem. Pravijo, vsaj tako sem slišal ministrico, da pričakujejo, da bodo del stroškov dobili od Evropske unije, ker so z zadnjimi leti prišli tudi nekateri državljani drugih evropskih držav.

Ja, saj bo verjetno na koncu res prišlo do tega. Če bi bile razmere res dramatične, bi verjetno angažirali tudi vojaško letalo, ki ga menda imamo ravno za take primere.

S katerim sem se jaz dve leti nazaj peljal na Kosovo. Moram ti povedati, da to ni nič kaj udoben let. Tam ni nekih sedežev. To je v bistvu vojaško transportno letalo. Kaj šele toplih obrokov.

Ampak za konec bi te vprašal še to: bil si v Omanu, kar nekaj mojih kolegov je obiskalo to državo na koncu Arabskega polotoka. Kakšen vtis si dobil? Je to varna država, urejena država? Kako ste se imeli na počitnicah v Omanu?

Komaj čakamo, da se vrnemo.

Je to sama puščava ali kako?

Večinoma je, ampak je res izjemna država in komaj čakamo, da se vrnemo. Velika vrednost in bogastvo je, da lahko otroci spoznavajo tuje kulture, da so odprti in da nimajo predsodkov, da bodo potem, ko bodo stari osemnajst let, šli na volitve tako, da bodo znali ločiti med strankami, ki zagovarjajo odprtost in strankami, ki gradijo na strahu pred tujci in tako naprej.

Sva se že prej pogovarjala o Omanu in si me presenetil, da tam ni samo puščava, da si šel skoraj čisto na jug in da je tam kar nekaj zelenja. Voda, zelenjava …

Tropsko sadje, ja, tropsko sadje.

So padavine iz Indijskega oceana in vse to.

Tisti del ima drugačno podnebje in recimo poleti, ko je severnejši del izpostavljen izjemni vročini, štirideset plus, je ta južni del pravzaprav celo primerljiv z našim Jadranom ali pa je morda še nekoliko hladnejši. Tako da je v bistvu celo leto to zanimiv kraj za počitnice. In bil sem neverjetno presenečen, da je na tem skrajnem jugu Omana toliko čeških in poljskih turistov. To pa zato, ker imajo svoje letalske družbe in čarterske lete, ker pač hodijo tja na zimske počitnice.

Je poleg tega, da je varna država, tudi urejena država? Kaj pa cenovno?

Ceste so boljše kot v Ljubljani. To lahko rečem. Cenovno pa je po mojem …

Koliko stane liter bencina?

Slabih petdeset centov.

Najbrž se bo to zdaj tudi tam podražilo glede na … Ali ne?

Vprašanje. Mislim, da v Omanu živi tri milijone Omancev in približno dva milijona in pol tujih delavcev.

To je podobno kot v zalivskih državah.

In njim je v zadnjih letih, ko je bila nafta cenejša na svetovnem trgu, celo BDP nekoliko padel. Zdaj pa mislim, da jim bo, če se bodo cene dvignile, spet narasel. Ampak cene za njihove državljane bodo nekako zabetonirane. Oni dobiček ustvarjajo z izvozom, s prodajo tujim partnerjem.

Dejan Steinbuch, hvala, ker si delil to osebno izkušnjo iz Omana z našimi gledalci in poslušalci. Do volitev bosta še dva Reporterjeva podkasta. V naslednji epizodi pride v goste celo sam predsednik vlade Robert Golob. Dejan, hvala za obisk. Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost in se vidimo prihodnjič.