Kakšne posledice ima lahko nepredvidljiva državna regulacija za konkurenco, naložbe in oskrbo ter kakšna bi morala biti vloga države? O tem smo se pogovarjali z Markom Jakličem, profesorjem z ljubljanske ekonomske fakultete, ki zagovarja predvidljiva pravila in ciljno usmerjene ukrepe namesto administrativnega določanja poslovnih izidov.

Pri energetski infrastrukturi gre praviloma za dolgoročne naložbe. Kako pomembno je za investitorja, da lahko vsaj okvirno predvidi razmere, v katerih bo dejavnost poslovala čez pet ali deset let?

To je eden ključnih pogojev za naložbo. Investitor ne potrebuje zagotovljene cene ali dobička, potrebuje pa razumno predvidljiva pravila: kako se bo priznaval nabavni strošek, kako se bodo obravnavale logistične premije, kakšna bo davčna politika in po katerih merilih bo država posegla v maržo. Pri terminalih, skladiščih, prodajni mreži, polnilnicah in digitalizaciji se donos ustvarja desetletje ali dlje. Če se pravila spreminjajo brez vnaprej znanih sprožilcev, se zahtevana donosnost poveča, projekt se zmanjša ali odloži, kapital pa gre na bolj predvidljiv trg. Zato ni odločilno, ali je regulacija stroga ali liberalna, temveč ali je verodostojna, pregledna in stabilna. Avstrijski model je na primer za investitorje zanimivejši od slovenskega zato, ker je osnovno pravilo tržno oblikovanje cen, država pa omejuje način in pogostost podražitev ter nadzoruje ravnanje podjetij. Tudi ko je Avstrija letos uvedla krizne ukrepe, so bili predstavljeni kot začasni odziv, ne kot nova stalna ureditev.

Pravila oblikovanja cen goriv so se v Sloveniji v zadnjih letih večkrat spreminjala. Kako takšna regulatorna nepredvidljivost vpliva na poslovne in investicijske odločitve?

Vpliva na tri ravni. Prvič, poveča strošek kapitala, ker podjetje v finančni model vgradi regulatorno tveganje. Drugič, spodbuja kratkoročne odločitve: manj skladiščenja, manj rezervnih logističnih poti in manj naložb v manj donosne lokacije. Tretjič, odvrača nove ponudnike, saj mora nov ponudnik šele zgraditi mrežo, kupiti zaloge in si zagotoviti dobavne pogodbe. Slovenija je med letoma 2020 in 2022 prešla od popolne liberalizacije nazaj k administrativni regulaciji, leta 2026 pa ponovno spremenila obdobje in višino marž. Vsaka sprememba je lahko vsebinsko utemeljena, problem pa nastane, če trg ne pozna dolgoročne smeri in meril. Najnovejši predlog Svobode bi sedanjo maržo trgovcev za šest mesecev približno prepolovil. Če bi šlo za enkraten, podatkovno utemeljen krizni ukrep, je učinek na zaupanje omejen. Če bi postal začetek novega cikla političnega določanja marž, bi regulatorno tveganje občutno povečal.

Primož Lavre

Sami ste v preteklosti govorili o pametni regulaciji. Kaj z vidika poslovnega in institucionalnega okolja pomeni dobra oziroma pametna regulacija?

Pametna regulacija ne nadomešča trga, temveč popravi njegove preverjene slabosti. Pri gorivih to pomeni štiri stvari: popolno in sprotno objavo cen, učinkovit nadzor konkurence in vertikalnih povezav, strateške zaloge ter vnaprej določene krizne sprožilce. Nabavni del cene bi se moral dovolj hitro prilagajati objektivnim kotacijam in tečaju, marža pa bi morala biti stabilna, stroškovno preverjena in dovolj visoka za učinkovito logistiko ter normalne naložbe. Država začne trg nadomeščati, ko brez jasnega dokaza o zlorabi določa komercialni rezultat podjetij, pri tem pa ne prevzame odgovornosti za dobavo. Kot primer je zanimiva neodvisna sektorska analiza, ki so jo opravili v Avstriji. Ta je za leto 2022 ugotovila velike rafinerijske marže, vendar le kratkotrajno povečanje maloprodajnih marž, in ni našla dokazov za kartel na črpalkah. To kaže, zakaj je treba ločiti rafinerijo, veleprodajo, logistiko in maloprodajo, ne pa vsega imenovati marža trgovca.

Kakšna je pri tem vloga neposrednega omejevanja cen oziroma marž? Kdaj je takšen ukrep lahko upravičen in kakšni so lahko njegovi dolgoročni učinki?

Neposredna omejitev je lahko upravičena ob izrednem zunanjem šoku, izraziti tržni moči ali dokazano počasnem prenosu pocenitev na kupce. Biti mora začasna, sorazmerna in spremljana z nadzorom oskrbe. Ni pa primerna kot avtomatičen nadomestek za konkurenco. Pri tem je zanimiva madžarska izkušnja. Študija Berezvaija in Helfricha ugotavlja, da je kapica (določitev najvišje cene) med veljavnostjo neto ceno bencina sicer znižala za približno 21,5 odstotka, toda v desetih mesecih po odpravi je bila dejanska cena povprečno 11,6 odstotka višja. Avtorja del razlike povezujeta z izkrivljeno konkurenco in oslabitvijo neodvisnih ponudnikov. Letos se je Madžarska ob novem pomanjkanju dizla zato odločila za ciljno pomoč lastnikom določenih dizelskih vozil, ne za novo splošno kapico, prav zaradi tveganja pomanjkanja.

Ali lahko način regulacije cen in marž vpliva tudi na odločitev novih ponudnikov, ali bodo vstopili na določen trg, ter na pripravljenost obstoječih ponudnikov za nadaljnje investicije?

Pomembna je tudi asimetrija med ponudniki. Petrol je glavni slovenski uvoznik, veletrgovec, ki ima tudi najbolj razširjeno maloprodajno mrežo. Nima pa lastne rafinerije ali proizvodnje nafte. MOL in Shell sta del mednarodno integriranih skupin, ki lahko pritisk na maloprodajo deloma izravnata z dobički v drugih členih verige, kjer so razmere trenutno zelo ugodne. Enotna kapica lahko zato bolj prizadene Petrol, manjše servise in morebitnega novega uvoznika kot veliko integrirano skupino. Marža bi morala temeljiti na stroških učinkovitega ponudnika in vključevati varovalko za izredne dobavne poti.

Kako pomembno je pri presoji slovenskega trga upoštevati čezmejni promet, tranzit, cenovne razlike in možnost nakupa goriva v sosednjih državah?

Zelo pomembno. Slovenija je majhna tranzitna država med Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. Že nekaj centov razlike pri tovornjaku ali več vozilih pomeni pomemben prihranek, zato cena vpliva na to, kje se tovornjak ustavi. To spreminja prodane količine, davčne prihodke in lokalno razpoložljivost. Marca 2026 je Slovenija zaradi čezmejnega točenja in kopičenja začasno omejila nakupe na 50 litrov za zasebna vozila, čeprav so bila osrednja skladišča po zagotovilih vlade polna. To je zelo konkreten dokaz, da nacionalna cena in fizična oskrba nista ločeni vprašanji. Tedenska primerjava 10. septembra je kazala, da sta bila bencin in dizel v Sloveniji cenejša kot v Avstriji in Italiji ter blizu Hrvaški in Madžarski. Toda že 15. septembra je slovenski dizel dosegel 1,991 evra. Razlike se hitro obračajo, zato mora regulacija upoštevati regionalni promet in ne samo slovenske specifike.

Primož Lavre

Ali lahko sistem, v katerem se cene prosto prilagajajo nabavnim in logističnim razmeram, v obdobjih večjih motenj prispeva k stabilnejši oskrbi kot sistem administrativno omejenih cen?

Lahko, ker višja trenutna cena pošlje signal za dodatni uvoz, dražjo alternativno transportno pot in sprostitev komercialnih zalog. Če je prodajna cena zamrznjena pod stroškom nadomestne dobave, se ponudniku dodatnega tovora ne splača pripeljati. V sedanji krizi, ko so fizične pošiljke v Evropi občutno dražje od terminske kotacije in so rafinerijske marže za dizel rekordne, je ta razlika posebej pomembna. Pri mednarodnih skupinah podjetij (MOL, Shell) obstaja dodatno vprašanje razporejanja omejenih količin. Takšna vertikalno integrirana podjetja lahko Sloveniji omogočijo dostop do širše mreže rafinerij in trgovanja, toda ob fizičnem pomanjkanju bo takšno podjetje upoštevalo pogodbe, logistiko, ceno in strateški pomen posameznega trga. Majhen trg z regulirano ceno, ki ne pokriva dodatne dobave in ima nizke veleprodajne in maloprodajne marže, je pri tem ranljivejši. Zato potrebujemo dnevno prilagajanje nabavne komponente po javni formuli, stabilno maržo, strateške rezerve in vnaprej določene obveznosti oskrbe. V sedanji krizi bi prosto prilagajanje cen zagotovo povečalo zanesljivost oskrbe.

Kakšna bi morala biti dolgoročna vloga države?

Država mora postaviti jasna in dolgoročno veljavna pravila, ne pa vsak teden določati poslovnega izida. Njene stalne naloge so varovanje konkurence, realnočasovni cenovni portal, nadzor kakovosti in zalog, minimalni standardi oskrbe, strateške rezerve, hitro ukrepanje proti zlorabam ter stabilen davčni in okoljski okvir. Za ranljiva gospodinjstva in najbolj izpostavljene gospodarsko in javnodružbene dejavnosti je primernejša ciljna pomoč kot splošno subvencioniranje vsakega litra, saj splošni ukrep največ koristi največjim porabnikom. To je tudi temeljno priporočilo IMF za energetske šoke.

Kaj menite o zadnjem predlogu stranke Svoboda, ki predlaga šestmesečno znižanje marže oziroma njeno razpolovitev?

Tudi v sedanjih izrednih razmerah predloga Svobode ne ocenjujem kot primernega. Slovenija se ne sooča predvsem s problemom previsokih maloprodajnih marž, temveč z resno mednarodno motnjo v ponudbi, visokimi rafinerijskimi maržami in dražjimi fizičnimi dobavami, zlasti dizla. Prepolovitev dovoljene marže zato posega v napačen del cenovne verige in lahko zmanjša pripravljenost dobaviteljev, da za slovenski trg zagotovijo dodatne količine po dražjih dobavnih poteh. Ukrep tudi ne bi enako prizadel vseh ponudnikov. Petrol in manjši uvozniki nimajo lastnih rafinerij ali proizvodnje nafte, s katerimi bi lahko nadomestili izgubo v maloprodaji, medtem ko sta MOL in Shell del velikih vertikalno integriranih skupin. Predlog bi zato lahko oslabil domačega in druge neintegrirane ponudnike ter dolgoročno še povečal koncentracijo trga. Razumem namen predloga, torej hitro ublažitev cen za prebivalstvo in gospodarstvo, vendar mora država v sedanji krizi najprej zagotoviti zanesljivo oskrbo. Cenovne pritiske lahko učinkoviteje in pravičneje blaži z začasnim prilagajanjem trošarin, okoljskih dajatev in drugih fiskalnih bremen ter s ciljno pomočjo najbolj prizadetim. Administrativno nižja cena je za potrošnika koristna samo, če je gorivo po tej ceni tudi dejansko na voljo.