Parkiranje je v Ljubljani vse hujši problem. Parkirnih mest na ulicah je manj kot nekoč, garažnih in ostalih parkirnih hiš pa premalo. Pozivi k večji uporabi javnega prevoza se končajo ob pogledu na vozni red Ljubljanskega potniškega prometa. Ko sem nazadnje v centru želel na avtobus, sem z grozo spoznal, da ga bom čakal 45 minut. Bil je petek, ura sedem zvečer.

Za kakšno drugo evropsko prestolnico nič posebnega, za Ljubljano že tako rekoč konec tedna. Avtobusa številka 5 nisem dočakal, ker sem prej obupal in si naročil Uber. Prišel je v petih minutah.

Vsi dobronamerni pozivi ljudem, ki se v mesto v vozimo z avtomobili, naj začnemo uporabljati javni prevoz, imajo torej eno samo, usodno napako: v Ljubljani je kolikor toliko uporaben le v določenih urah. Zjutraj, ko gredo ljudje v službo, šolo ali na faks, in zgodaj popoldne, ko se vračajo domov. V ostalih urah pa je skoraj tako, kot da ga ne bi bilo.

Zgodba o javnem prevozu v prestolnici spominja na filozofiranje o železnici. Namreč, zakaj z enega konca Slovenije potujete na drugega z avtom po preobremenjenih avtocestah, ko pa si lahko privoščite vlak. Saj res, zakaj pa ne?

Odgovor vas bo hitro streznil: iz Ljubljane do Kopra boste po železnici potovali 2 uri in 44 minut. Za dobrih 100 kilometrov. Lahko si izračunate povprečno hitrost, ki je na ravni električnega skuterja. V tem času bi iz Ljubljane v Koper prišli tudi čez Rakitno in Nanos, da bi se izognili avtocestnim zastojem.

Skratka, v tej državi tisti, ki pametujejo o zeleni energiji, ekologiji, trajnosti in uporabi javnih prevoznih sredstev, pozabljajo, da nismo vsi v penzionu in da za pot, ki bi v normalnih razmerah trajala uro ali uro in pol, pač ne moremo porabiti pol dneva. In dokler bo Slovenija prometno tako nerazvita, se ljudje ne bodo odpovedali uporabi avtomobilov, pa čeprav to prinaša, kot smo ugotovili v prvem stavku, vsak dan hujše probleme.

Ljubljanska oblast se je odpravljanja zagate s parkiranjem rešila na genialen način: najprej so zmanjšali število parkirnih mest praktično po vsem mestu, potem pa pošteno podražili parkirnino.

Toda s tem niso odgnali nikogar. Sledili so drakonski ukrepi, ki so jih že lansko leto na svoji koži občutili prebivalci Štepanjskega naselja, kjer je zaradi uvedbe plačljivega parkiranja izbruhnila manjša vstaja, v zrak sta letela tudi dva parkomata. V Štepanjskem naselju, kjer je bil Zoran Janković doslej vedno priljubljen, so se uprli mestni oblasti.

Tudi zato je demokratično, da Ljubljančanke in Ljubljančani do 28. maja podpišemo zahtevo za razpis tega referenduma. Kajti nekdo mora stehtati to Jankovićevo samoljubje.

Ki sploh ni dojela, da problem ni v tem, da ljudje ne bi hoteli plačevati parkirnine oziroma dovolilnice za parkiranje. Problem je v tem, da niti s tem niso dobili pravice do parkirnega mesta. Kaj ti pomeni dovolilnica, če nimaš kje parkirati.

Ker so se bližale parlamentarne volitve, na katerih je ljubljanski župan navijal za vladajoče svobodnjake, si seveda ni mogel privoščiti, da bi se upor v Štepanjskem naselju razširil, zato je čez noč iz klobuka potegnil genialno rešitev, s katero je zagotovil prek 100 novih parkirišč. Rešitev? No ja, del Parmske ulice so enostavno »prekvalificirali« v parkirišče, na preostanku cestišča pa se odtlej komaj srečujejo avtomobili, saj je promet dvosmeren.

O tem, ali je takšen rokohitrski poseg v prometno ureditev v Štepanjskem naselju sploh v skladu z zakonodajo, raje ne bi. Kajti ko gre za višje interese, je dovoljeno tudi improvizirati.

Janković je v Štepanjskem naselju vseeno preveč improviziral, kajti ljudje niso kupili njegove čudežne rešitve tik pred volitvami, ampak še vedno zahtevajo, da se odlok o urejanju prometa v Ljubljani spremeni. Ker ne gre drugače, na referendumu, za katerega morajo zbrati 11.500 overjenih podpisov.

Menda so že na polovici in računajo, da jim bo do 28. maja uspelo. Referendum kot najvišja oblika neposredne demokracije je na lokalni ravni neprimerno konkretnejši in uporabnejši kot na nacionalni. Odločati o parkiranju in prometu niti slučajno ni tako abstraktno kot o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo, uporabi konoplje v medicinske namene, večinskem volilnem sistemu, pomoči pri prostovoljnem končanju življenja itd.

Toda ne glede na to, da civilna iniciativa v Štepanjskem naselju, katere predstavnik je upokojeni novinarski kolega Borut Hočevar, nima nobenih političnih ozadij, kaj šele ambicij, se je ljubljanski župan na zbiranje podpisov odzval živčno. Da gre za referendum proti njemu, je potožil. Njegova reakcija je zanimiva. Pove precej več, kot bi lahko to razbrali iz teh nekaj besed.

Dejstvo je, da utegnejo pobudniki, če jim uspe zbrati preostanek podpisov, na koncu le doseči naknadni občinski referendum, ki obravnava parkirno stisko in prometne težave v Ljubljani. In zelo možno je, da bodo z argumenti prepričali dovolj prebivalcev Ljubljane, da bo referendum uspel. Kar bi bila za Jankovića klofuta, kakršne že dolgo ni dobil.

Verjetno je zato sklenil, da je najboljša obramba napad – in razglasil, da gre za referendum proti njemu. Taktika, ki jo je uporabil, je sicer logična: ker želi preprečiti zmago civilne iniciative, je referendum razglasil za odločanje o sebi.

Če bi namreč ljudje mislili, da glasujejo o ureditvi parkiranja v mestu, bi hitro glasovali za spremembo nevzdržnega režima – in s tem proti županu. Ker pa je Janković zdaj razglasil, da je glas za spremembo v resnici glas proti njemu, potihoma upa, da bo »grožnja« zalegla in prepričala dovolj ljudi, naj ne podprejo zahtev civilne iniciative.

Toda igra s čustvenim izsiljevanjem je tvegana. Če se župan ne bi tako opredelil, bi poraz na referendumu ostal na ravni nezadovoljstva meščanov nad prometnim kaosom v prestolnici.

Zdaj, ko je Janković referendum povezal s svojo funkcijo in posledično tudi jesenskimi volitvami, pa je na kocko postavil bistveno več od parkirišč in prometa. In če bo referendum izgubil, bo to medvedja usluga njegovi kandidaturi za sedmi županski mandat.

Tudi zato je demokratično, da Ljubljančanke in Ljubljančani do 28. maja podpišemo zahtevo za razpis tega referenduma. Kajti nekdo mora stehtati to Jankovićevo samoljubje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.