Ob smrti Josipa Murna je Oton Župančič spisal žalostinko Grobovi tulijo. V njej je opisal paradoksalno resnico, da so prezgodaj umrli bolj živi od nas samih. Prezgodaj umrli so kategorija, na katero še posebej sliši slovenska družba: odvzemanje življenja, premoženj, karier, svobode, osebne identitete se je namreč vgradilo v njen temelj, ki ga v celoti ni razkril še nihče.
Nekaj k temu dodaja zadnji zaplet predsednika ZZB Janeza Stanovnika, ki govori, da bi se morala družba vrniti pod okrilje prvotne »pravičnosti«, kakršno je zagotavljal zadnji generalni sekretar slovenske partije Milan Kučan. Stanovnik se je tu nepovratno zapletel: kakšno prvotno pravičnost pa naj ponuja družbena kasta, ki je na oblast prišla z zločinom, se kasneje utemeljevala kot kleptokracija, obdržala v vsebinskem smislu vse atribute do današnjega dne, po svoji medijski moči pa jih je želela prikazati v luči tako rekoč izgorevajoče plemenitosti za slovenski narod?
Kleptokracija je ustrezen izraz: ko opazujemo, na kakšen način so si sekretarji Osvobodilne fronte (Viktor Stopar, konkretno 21. 4. 1946), pa predstavniki CK KPS lastili povojne umetnine; ko uvidimo, da so baročni tabernaklji pri dedičih predstavnika partije za stike z verujočo javnostjo, Borisa Kocijančiča, šele lahko razumemo, kako razuzdana je bila oblast, ki bi se morala posloviti leta 1990. Na sodišču, ki mi bo na zahtevo njegovega sina, Janeza Kocijančiča, sodilo, bodo priče povedale tudi, koliko predmetov nabožne obrti (kipci, razpela, slike) je v »vikendu« predsednika slovenskega OK v Lipnici na Gorenjskem.
V isti smeri razsvetljuje še eden od mnogih reverzov: dne 29. 10. 1946 je pisarna agitpropa CK KPS prevzela eno baročno vitrino, dva empirska fotelja, eno bidermajersko mizo in šest holandskih stolov: vse najbrž v »svrho« boja proti kapitalizmu in imperializmu. Pa je to le eden od pet tisoč dokazov, ki leže razdrobljeni po arhivih v domovini, in so dostopni vsakomur, ki ima nekaj minut časa.
Degenerirana partijska oblast teh impulzov ne razume: imajo pač medije, ki se – slaboumni, kot večinoma so – trudijo za njihovo podporo. Ne razume tudi temeljnega dejstva, da so grobovi zadnja stvar, ki jo lahko utišaš: kot je to primer z resnico. Pa si reformkomunisti vseeno prizadevajo v tej smeri. Za splošni vtis morda ne čisto neuspešno.
8. 12. bosta v oddaji na RTV SLO z naslovom Sveto in svet nastopila predsednik stranke reformkomunistov Borut Pahor in predsedujoči ljubljanski nadškofiji Anton Stres. To srečanje je glede na vsebino pravkaršnjih vrstic nenavadno, ni pa prvo, nikakor tudi ne zadnje. K odprtim grobovom Jame pod Krenom je bil Pahor povabljen že junija letos. Z ljubljanskim nadškofom sta si izmenjala sporočilo »miru in sprave«. To se je zgodilo v istem mesecu, ko je Cerkev podprla arbitražni sporazum. Ljubljanski cerkveni knez se sicer z vlado ni uglasil ob martinovem, je pa – kot neke vrste novo odkritje – stal v dnevih leta 2010 Borutu Pahorju ob strani, kot tega ni mogel predvideti nihče.
Boruta Pahorja so prav takrat namreč zapustili mnogi. Prvi osip je doživel med člani koalicije, izdali so ga v lastni stranki, zapustila ga je celo tajnica kabineta, Simona Dimic. Odrekli so se mu negovalci borčevskih »vrednot« (Kučan in Stanovnik), na cedilu so ga pustili v ZDA; v Evropski zvezi so ga zamrznili (glede na usodo arbitražnega sporazuma), doma se mu je odrekel celo Desus.
Ni pa ga pozabil najbolj paradoksalni partner, Rimskokatoliška cerkev (RKC), ki mu je vse leto, enako kot bo to storil ob adventu, hitel na pomoč. RKC je zadnja trdnjava, na katero lahko računa reformkomunist Borut Pahor, to dejstvo pa je skrajno nenavadno, to je najmanj, kar lahko rečemo. Zakaj pa RKC podpira Boruta Pahorja?
Stvar je elementarno preprosta. RKC računa, da ji bo Pahorjeva vlada pomagala prebroditi drugi bankrot v tranziciji, tistega, ki sliši na ime financ. To je mariborska nadškofija, v kateri je do nedavnega deloval Anton Stres. Njegovi pomočniki so bili specialist za bogatenje na način Foruma 21 (Mirko Kraševec) ali pač mojstri za distribucijo internetne pornografije po kablih steklene generacije (direktor T 2 Miran Kramberger). Ti so Cerkev obremenili čez vsako možno mero; finančni bankrot sedaj srbi RKC bolj kot moralni. Ta se je sicer zgodil že pred leti; danes pa se dogaja vsak dan bolj. Ampak to ni problem. Cerkev lahko bankrotira moralno, ne sme pa finančno. Gospodje pri tem sicer pozabljajo na Kristusa Evangelijev; recimo na njegovo besedo: »moje kraljestvo ni od tega sveta«. Tudi ne razumejo, da se jim je božji sin prvi izneveril: v vrhovih slovenske cerkve ga danes ni. Je pa tam njegov peklenski brat v pohlepnosti, ki od Brižinskih spomenikov naprej sliši na ime »starega zlodeja«. Že prvotni slovanski dokumenti iz devetega stoletja so govorili o »pohlepu« in »hudičevi zavisti«. Primerjajte za to Brižinske spomenike ali Metodijevo žitje.
Grobovi tulijo! Cerkev bo sicer bankrotirala na oba načina, vendar »verujoči« nismo brez upanja. Ob vseh norostih prejšnjih dni se je le našel nekdo, ki je poiskal pravi izraz in – tudi v imenu molčeče večine – začel vleči voz iz blata. To je bila generacija »svobode«, Rado Pezdir, Matej Lahovnik, Žiga Turk, Janez Šušteršič in Marko Pavliha. V naslednji epizodi se jim bodo še v tem tednu pridružili Igor Grdina, Branko Senegačnik in Maja Sunčič.
Ob vseh izkušnjah pretekle zgodovine ponovno razmišljamo o Winstonu Churchillu. Ob bitki za Britanijo julija 1940 je namreč dejal: »Never in the field of human conflict has so much been owed by so many to so few.« Mislil je britanske pilote, mi pa to prevedemo takole: »Nikoli v zgodovini ni bilo toliko usod zaupano tako malo ljudem v tako kratkem času.«
Kučanu in RKC navkljub lahko zaključimo adventni komentar.
