Teptanje človekovih pravic in zločini proti človeštvu, kar so povojni poboji bili, niso notranja zadeva kake države, je prepričan dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit. Zmotila ga je pomanjkljiva informacija glede predloga predsednika države o razmisleku za možnost primernega javnega dejanja letos, ko mineva dvajset let od prve spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. »Dober mesec po umestitvi je bilo med nama domenjeno srečanje, predsednik me je že povabil, a je nato srečanje odložil na poznejši datum. To sem sprejel z razumevanjem, saj mu ne manjka neodložljivih obveznosti. Pozneje povabila ni ponovil. Razumel sem, da si srečanja ne želi. Zato me je toliko bolj presenetilo, ko se je v javnosti pojavil predsednikov predlog izpred leta dni o skupnem razmisleku o organizaciji slovesnosti, kakor da jaz zavračam predsednikove pobude,« je med drugim v intervjuju pojasnil dr. Anton Stres.
Evharistični kongres je bil, kot ste pred dnevi dejali na Ptujski Gori, velik dogodek. Ni vam treba čakati na preizkus zgodovine?
Kljub poudarjeni verski razsežnosti je pritegnil zelo veliko ljudi. Tudi v tem vidim pomembno opozorilo, saj se je pokazalo, da je za mnoge ljudi vera v Božjo ljubezen velika življenjska vrednota.
Zborovanje je pozitivno odmevalo v javnosti. Začele pa so se nizati pripombe, češ da razglasitev mučenca Alojzija Grozdeta razdvaja.
Prav temu smo se izognili, nekaterim pa to ni uspelo. Ob razglasitvi Grozdeta za blaženega mučenca nismo kazali s prstom na njegove morilce. Nobenih zamer in maščevalnosti, češ, glejte, kaj so počeli, ni bilo. To ni naš namen. Pa bi lahko govorili tudi o tem. Glede na vsa pričevanja so se nad njim grdo izživljali. Želeli smo pokazati, da je bil zvest, pokončen, velikodušen človek in da je bil vse to tudi zaradi evharistije, ker je globoko pobožen hodil k maši s pravim namenom. Drugi pa so začeli pogrevati stare zgodbe.
Kdo? Borci?
Da. Pa bi bilo za njih same bolje, če bi bili tiho. Nedavno je Milanka Dragar v arhivu našla dokument, ki ga je objavila v svoji zadnji knjigi Zvest Križanemu. Gre za poročilo prve udarne brigade Centralnemu Komiteju KPS z dne 19. januarja 1943. Tam je rečeno, da je bila smrtna obsodba »nekoliko prenagljena in izvršena iz preventivnih vzrokov«. Iz tega dokaj samokritičnega poročila se jasno vidi, da so partizani sprevideli, da so ubili nedolžnega človeka, saj zoper Grozdeta niso imeli nobenih dokazov. Zato so začeli širili lažno obtožbo, kar dokument sam priznava: »Štab je bil pozneje prisiljen, da potom posebnega razglasa opraviči prebivalstvu, zlasti v Št. Rupertu, potrebo smrtne obsodbe.« Oni sami torej vedo, da je bil ubit po nedolžnem. Zato pa zdaj toliko bolj vsiljujejo svojo propagandno laž. A to je njihov problem.
Prav pred letom dni mi je takrat še veleposlanik v Rimu Andrej Capuder v intervjuju o vas dejal: »V njem se intelektualec bije s škofom, a ta bitka mu je v čast. On bi moral biti slovenski metropolit.« Je vedel kaj več kot mi?
Ne, absolutno ne. Z Andrejem sva že dolgo dobra prijatelja. Leta 1981 sva se srečala v Dragi in hitro ugotovila, da sva si – povezuje naju zanimanje za filozofijo – intelektualno blizu. Visoko je cenil Bergsona, jaz sem ga takrat nekoliko manj, in tako sva se lahko tudi o njem živahno prepirala. Pa me je prepričal.
Kako vi vidite bitko med škofom in intelektualcem?
Ne občutim je prav posebej. Na čelu škofije moraš razumeti svoj čas, to je kulturo svojega okolja, in to upoštevati pri vodenju pastorale. Nisem intelektualec zaradi intelektualizma, ne gre mi zato, da bi se šel znanost zaradi znanosti. V svoje geslo, ki mi je ob branju Svetega pisma prišlo res iz srca, sem zapisal Vse delam zaradi evangelija. S filozofskimi raziskovanji sem se ukvarjal, ker so povezani z vero in krščanstvom. Ko sem postal škof, je ta oznanjevalna namembnost mojega delovanja postala še bolj neposredna.
Čemu je znanstvenik zavezan? Znanosti ali kot pravite namembnosti?
Ne vidim nasprotja med angažiranostjo za vrednote in intelektualnim delom. Ni nujno, da bi bil zaradi angažiranosti za krščanstvo v intelektualnem delu zaradi tega nepošten in ga prikrojeval neintelektualnim potrebam in namenom. Nasprotno. Svojemu poslanstvu bom najbolje koristil, če bom intelektualno pošten. Resnica in Bog si ne moreta nasprotovati. Po drugi strani pa bom tudi v intelektualnem delu uspešen, če se bom ukvarjal z vprašanji, ki mi jih nalaga krščanska vera.
Heidegger pravi, da je krščanska filozofija leseno železo.
To raven razprave z začetka 20. stoletja o »krščanski filozofiji«, ki smo jo že presegli. Z ene strani je res, da je filozofija najprej filozofija ali pa to ni. Mogoče je Heideggerjeva trditev tudi odmev na klasični rek, da je filozofija »dekla teologije«. Proti temu filozofi upravičeno protestirajo. To pa ne pomeni, da ne moreta imeti nobene stične točke. Hegel bi celo rekel, da imata religija (krščanstvo) in filozofija isto vsebino, pa različno formo ali lik, različno metodologijo. Njuno razmerje se lahko razume kot medsebojno izključevanje, lahko pa je tudi zelo konstruktivni medsebojni izziv. Čiste znanosti ali racionalnosti namreč ni. Znanstvenika vedno priganjajo želje, cilji, ima hipoteze, podmene in vrednote, ki jih želi utemeljiti, dokazati. Zgodovina dokazuje, da je krščanska vera spodbujala mišljenje. Mnoge misli in intelektualna spoznanja (pojem človeške osebe, človekovega dostojanstva, svobode in moralne odgovornosti) je spodbudilo krščansko sporočilo, krščansko verovanje, ki ga je bilo treba domisliti. Zato med angažiranostjo za vrednote in intelektualno doslednostjo in poštenostjo ne vidim nobenega nasprotja.
VEČ V TISKANI IZDAJI
{jomcomment_lock}