To iskanje poti do »duše« volivcev odraža slabitev refleksa protijanšizma. Lahko, da bo deloval tik pred zdajci, a nanj se ni mogoče zanašati.

Za pretekle volitve je veljalo, na to so opozarjali »pomladni« intelektualci, da se desnici ne splača udeleževati (ne)izzvanega kulturnega boja. Ne le ne splača, ujame se na limanice. Na portalu Nove24TV je to dovolj neposredno, povod je bila odrezana in brž navarjena Titova glava, odsvetoval desnemu polu tudi zgodovinar dr. Stane Granda.

V tem kontekstu je zanimiva ocena sociologa dr. Gorazda Kovačiča (v oddaji Marcel), da je vlada v zadnjem času pokazala kar nekaj rezultatov, zoper katere naj bi opozicija »iz obupa« ne imela drugega orožja kot kulturni boj in negativne teme. Ne tako davno je Kovačič kot značilno dejstvo omenjal, da vlada še vedno ni izvedla davčne reforme, ki bi razbremenila delo in bolj obdavčila premoženje. Zakaj? »Ker bi se morala spopasti z elito, katere del je tudi sama,« si je odgovoril.

No, z božičnico je vlada po njegovih najnovejših spoznanjih »pokazala, da je v razrednem boju na strani dela«. In tudi »gospodarstvo cveti kot še nikoli«, je dejal. In to ob komaj 0,8-odstotni gospodarski rasti in več kot 2,5-odstotni inflaciji, da ne omenjamo pol nižje produktivnosti (dodani vrednosti), kot jo ima, denimo, Avstrija.

Sociologa z ljubljanske filozofske fakultete lahko prepoznamo – zdaj, ko se bliža trenutek odločitve – kot primer taktičnega podpornika oziroma glasovalca. A ne gre zanj. Vsi pogoji za vnovično taktično glasovanje, kot ga pri nas najbolje detektira sociolog Andraž Zorko, so že nekaj časa tu.

V raziskavah javnega mnenja vodi stranka, ki je v očeh večine volivcev že domala osovražena – in to je SDS že petnajst let in vlado je vodila trikrat. Po raziskavah je okoli polovica volivcev ne bi nikoli volila.

Obstaja alternativa tej osovraženi stranki (ta osovraženost je rezultat medsebojnega kulturnega boja); ni več dvoma, da je to edina Svoboda. V anketnih poizvedovanjih je dovolj blizu SDS (razdaljo do nje je v zadnjih mesecih zmanjšala), da jo po oceni volivcev lahko premaga.

Svoboda torej nima tekmeca na isti strani, ki bi bil prav tako blizu sovražni stranki in se volivci ne bi mogli odločiti, katera od njiju ima več možnosti, da jo premagajo.

Svoboda si zato lahko privošči več velikodušnosti – in si je tudi je ob prestopu enega stebrov Levice k sosednjim Socialnim demokratom.