Razglašena za mrtvo, a še na seznamu pogrešanih

Na vprašanje, zakaj je gospa Zalokar še vedno v njihovi javno objavljeni evidenci pogrešanih, na policiji pravijo, da pogrešane osebe ostanejo pogrešane, dokler niso najdene žive ali mrtve. V tem primeru je bila oseba samo proglašena za mrtvo, ni pa bila najdena mrtva. Dodali so, da postopek razglasitve osebe za mrtvo steče običajno na željo družine oziroma svojcev, da se lažje ureja druge pravne zadeve (dedovanje, odjava osebnih dokumentov ...).

In kdaj sodišče določeno pogrešano osebo sploh razglasi za mrtvo? V skladu z zakonom o nepravdnem postopku lahko postopek za to sprožijo svojci pogrešanega (običajno zaradi zapuščine) oziroma vsak, ki ima pravni interes ali državni tožilec. Posameznika sodišče razglasi za mrtvega, če o njem v zadnjih petih letih ni nobenega poročila in je od njegovega rojstva preteklo 70 let. Prav tako, če o njem v zadnjih petih letih ni nobenega poročila in je verjetno, da ni več živ.

Rok se šteje od dneva, ko je bil po zadnjih poročilih pogrešanec brez dvoma še živ. Med tiste, ki jih sodišče razglasi za mrtve, so še pogrešanci pri potopu ladje, prometni ali letalski nesreči, požaru, povodnji, potresu ali v kakšni drugi smrtni nevarnosti in o njem v šestih mesecih po prenehanju nevarnosti ni nobenega poročila. Ter tiste, ki so izginili med vojno zaradi vojnih dogodkov in o njih eno leto po prenehanju bojevanja ni nobenega poročila.

Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka razglasitve pogrešanega za mrtvega, izda oklic. V njem navede bistvene okoliščine zadeve, pozove pogrešanca, da se oglasi, in vse, ki kaj vedo o njegovem življenju, da to sporočijo sodišču v treh mesecih po objavi oklica v uradnem listu. Z opozorilom, da bo sodišče po preteku roka pogrešanca razglasilo za mrtvega.