V tem članku vam bomo razkrili nekatere osebe, ki danes v slovenski ekonomiji zasedajo pomembne položaje, veljajo za tranzicijske zmagovalce ali pa so enostavno bili regulatorji, ko so potekale najbolj notorične prakse slovenske privatizacije. Vse te osebe imajo skupni imenovalec: bile so ali sodelavci SDV (Službe državne varnosti) ali pa, kot jih je najbolj ustrezno poimenoval moj arhivski sodelavec Igor Omerza, njihovi konfidenti (v jeziku SDV). Toda preden razkrijemo prikrito, moramo narediti zelo kratek skok v zgodovino.
Predzgodba in kraljestvo GZS
Leta 1950 je UDV kot predhodnica SDV želela rešiti problem upravljanja podjetij, ki jih je imela skrite pod slamnatimi lastniki v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Švici. S tem je v UDV nastal referat za gospodarstvo, ki je spadal pod prvi odsek UDV. Ta referat je kmalu prevzel Niko Kavčič, človek, ki je zaslužen za nastanek vzporedne ekonomije in je kariero sklenil po razkritju sheme s fiktivnimi krediti, ki jih je sprožil kot direktor Ljubljanske banke, predhodnice NLB, ki jo je, kako zanimivo, zaznamoval prav mehanizem nenavadnih kreditov v času tranzicije. V to staro gardo nekdanjih pripadnikov UDV, kasneje direktorjev večjih slovenskih podjetij sta spadala še Marjan Kranjc, direktor Elektrotehne, popolnoma oplenjenega podjetja z začetka tranzicije, in nekdanji vodja ilegalne trgovine za Jugoslavijo Vidko Hlaj, nekdanji direktor reškega logističnega podjetja Transjug, sicer glavnega instrumenta za prevoz tihotapske robe.
Toda to je prazgodovina, za nekoliko bolj nedavno zgodovino je treba pogledati seznam nagrajencev GZS. Na njej so se pregovorno bili tajkuni, toda podrobnejši pregled razkriva tudi množico esdevejevcev. Na tem seznamu boste našli Danila Petrinjo (Luka Koper), Egona Conradija (Kompas), Antona Stipaniča (Iskra, Iret) in teflonskega udbovca Silva Gorenca (Videm Krško). Da je GZS tako zelo rad nagrajeval podjetnike iz vrst SDV, ni nenavadno, če vemo, da je pod svoje okrilje v zgodnji tranziciji vzel tržaško podjetje ADIT, glavni kanal za prečrpavanje denarja iz slovenske ekonomije v tako imenovane črne fonde (bančne račune ali podjetja v davčnih oazah). Nagrajevanje udbovcev tudi ni presenetljivo, če povprašate po zgodovini prvega predsednika GZS v času tranzicije, Dagmarja Šusterja.
Antona Stipanič in Silva Gorenca pa ne druži samo nagrada GZS za življenjsko delo v gospodarstvu, ampak tudi ilegalni posli tihotapljenja cigaret z začetka sedemdesetih let preteklega stoletja. Pri tem naj dodamo, da je bil Stipanič precej več kot pastir ali pa direktor (Stipanič je avtor avtobiografije od Pastirja do direktorja), saj je bil, kakšna ironija usode, tudi sam nadziran s strani italijanske policije in obveščevalne službe zaradi suma, da se podjetje, ki ga je soupravljal (tržaški Iret, del sistema Safti) ukvarja s tihotapstvom orožja in podpiranjem teroristične skupine Rdeče brigade. Kako to vemo? Po dokumentu iz Arhiva Slovenije (AS 1931, škatla 2336, mikrofiši), ki ga je, spet po čudni ironiji usode, sestavil Igor Dolanc.
Bistveno manjši pastir kot Stipanič je bil še en sodelavec notoričnega Gorenca, ki se je preselil iz SDV v gospodarstvo, to je bil Egon Conradi. Conradijev Kompas je tranzicijo prešel z izjemno veliko prask in bitk, toda v zgodovini bo ostal kot eno prvih podjetij, ki je izkoristilo ciprsko davčno oazo (Kompas Trading Cyprus), in ena izmed prvih epizod, v kateri sta se srečala kasnejša pomembna igralca slovenske tranzicije: Bojan Petan in Bogdan Pušnik.
Bogdan Pušnik pa ni znan samo po neskončnih shemah, temveč tudi po bratu, nekdanjem visokem operativcu SDV Ivanu Pušniku. Človeku, ki je tranzicijo dočakal kot šef protokola Lojzeta Peterleta in človek iz ozadja, ko je gospodarski svet Peterletove SKD ustanavljal svoj PID S-Hram. Ta S-Hram je bil prva javna manifestacija dolgoletnega finančnega sodelovanja med SDV in Slovensko cerkvijo, ki pa se je, kot vemo, končala v ultraškem imperiju. Ivan Pušnik je danes podjetnik z zlato moneto v svojem žepu, ki se ji pravi dobava premoga za slovenske termoelektrarne. Pušnikov instrument za poslovne sheme je ciprsko podjetje Gaznafta Investments, po pričevanju finančne ulice ni ravno v slabih odnosih s podjetji tipa Petrol in Gorenje. Ivan Pušnik je še zelo tukaj in močen.
Najbolj notorični imeni esdevejevskih podjetnikov sta zagotovo Zemljarič in Isajlović. Ker so njune podjetniške zgodbe na veliko popisane, posebno v reviji, ki jo berete, bomo dodali samo še eno doslej malo znano podrobnost. Preko Klemena Ferjančiča (Petrol, Plinovodi, do nedavnega Isajlovićev SGP Tehnik) je nastala skorajda fantastična povezava med dvema sodelavcema SDV, Silvom Komarjem in Dragom Isajlovićem, ki se je manifestirala v zdaj že pokojnem podjetju Fagot. Če k temu dodamo slavnega stečajnega upravitelja Elana, Francija Perčiča je idila starih fantov skorajda popolna. In že smo v sedanjosti, kjer vas čaka nekaj, česar niste vedeli in kar lahko postavi nekaj razlag o slovenski tranziciji ali o podjetniških zgodbah o uspehu povsem na glavo.
SDV, prebujena v sedanjosti
Napačno je misliti, da je, kot smo pisali v prejšnjih številkah, ko smo opisali tranzicijo tržaškega Saftija v goriško KB1909, preživela samo institucionalizirana hobotnica SDV. Preživeli so tudi konfidenti SDV, nekateri so postali tranzicijske zvezde ali celo preurejali podobo slovenske države.
21. marca 1989 se je sodelavec SDV sestal s svojim konfidentom iz Iskre in se zanimal za razmere v enem izmed podsistemov atrofičnega socialističnega velikana. Konfidentu je bilo ime Anton Rakovec. Ta Anton Rakovec se leta kasneje pojavi v nekdanji Iskri Železniki, ki se spremeni v Domel, in podjetje uspešno sanira. Tako uspešno, da ga mainstream mediji skorajda nikoli ne pozabijo omeniti, ko je govor o modelu delavskega lastništva in uspešnega boja proti razprodaji gospodarske srebrnine. Kakšno mrežno pomoč je uporabil nekdanji konfident SDV, ko je saniral podjetje, v katerem je nekoč zbiral informacije, pa ne bomo nikoli izvedeli.
18. februarja 1988 je SDV zanimalo stanje v Gorenju, obrnili so se na vir, ki mu je bilo ime Stanko Pušnik. Pušnika tranzicija ni zmotila, njegova vloga konfidenta v podjetju Gorenje se je pozabila in v tranzicijo je vstopil kot zmagovalec. V demokratični in kapitalistični Sloveniji je dočakal položaj v podjetju Gorenje Zagreb, hrvaški podružnici velenjskega podjetja. Z Gorenjem pa je povezano še eno zelo veliko ime slovenske paradržavne ekonomije in ekonomske politike. Gre za človeka pod kodnim imenom Napoleon, ki je bil veliko več kot z odhodom v Zagreb blagoslovljeni Pušnik. Ker gre za nekoč zelo pomembnega člana SDS, prepuščam tej stranki, da sama opravi katarzo.
Aprila leta 1989 se je SDV večkrat oglasila pri svojemu viru v podjetju Elrad, nekakšni podružnici Gorenja, ki se je ukvarjala z računalniki in računalniško tehnologijo. Konfidenta so spraševali o tihotapljenju računalnikov za tedaj še češkoslovaško podjetje Kova. SDV je posel odobrila, vendar jih je skrbelo, ali se morda za podjetjem Kova ne skriva češkoslovaška komunistična obveščevalna služba. V seriji pogovorov jim je podrobnosti o poslu sporočal Jože Caf, danes direktor in večinski lastnik (80 %) podjetja Elti. Kaj je podjetje Elti? Podjetje, ki je nastalo po privatizaciji podjetja Elrad. Tranzicijski zmagovalec.
SDV je bila angažiran vedno, ko je šlo ali za mednarodne posle ali predstavništva slovenskih podjetij v tujini. 29. februarja 1989 je SDV obiskala svojo informatorko in se zanimala za delovanje Lekovih podružnic v tujini. Leta 1993, torej štiri leta po tem, ko so se informacije iz Leka prenašale na SDV, je konfidentka SDV Ksenija Šandor odprla podružnico Leka v Bratislavi. Z njo je bil tedanji direktor Leka, konfident SLS, minister LDS, del parabančne mreže NLB in kralj privatizacije zadnjih nekaj let.
SDV je skrbela tudi podružnica Ljubljanske banke na Dunaju, zato so se 8. junija 1989 za informacije obrnili na svoj vir v tej banki. Poročal jim je konfident Rudi Vrečko, v tranziciji direktor uprave NKBM, bastardne podružnice paradržavne NLB. Še en tranzicijski zmagovalec.
Zdaj pa je čas za največjo zgodbo.
SDV iz soda
11. januarja 1989 je operativec SDV po sestanku s svojim konfidentom sestavil poročilo o Iskri, konfident je zanj zbral dovolj informacij, da si je SDV lahko ustvarila ustrezno predstavo. Temu konfidentu je bilo ime Anton Končnik. Končnik pa je drugače od omenjenih tranzicijskih zmagovalcev oseba, ki je izjemno pomembna za slovensko tranzicijo. Med letoma 1998 in 2001 je bil šef paradržavnega sklada SOD, s tega položaja pa je odšel, ker je bil osumljen, da je v goljufivemu dogovoru prodal za 4,7 milijarde tolarjev vreden paket delnic Pivovarne Union njenemu tekmecu Pivovarni Laško. To je bila zadnja poteza v znameniti bitki Pivovarna Laško proti Interbrewu. To je bila hkrati prva priložnost, da se je oblikovala sintagma nacionalni interes, sintagma, pod katero se je dejansko začela zadnja faza poskusa tajkunskega prevzema Slovenije.
Zgodba, ki se je začela na Končnikovem Sodu, se je končala klavrno, skorajda z zlomom celotnega tajkunskega imperija okoli Pivovarne Laško, Končnik pa je iz Soda prestopil v Zavarovalnico Slovenico, del imperija Skupine KD, kjer je zamenjal Zvoneta Ivanušiča. Končnik, konfident SDV, je bil svoj čas, kako primerno, tudi nadzornik v družbi Casino Portorož, igralnici, ki jo je na začetku tranzicije obvladovala zveza italijanske mafije in SDV, in v Kompasu MTS. Ta je nastal iz Conradijevega Kompasa in Intereurope, ki je bilo eno ključnih podjetij za tihotapske posle SDV, kasneje pa samo predmet tajkunskega pohoda slovenske desnice. Končnik je na Sod prišel v času koalicije SLS in LDS in iz njega odšel v paraeselesovsko KD. Toliko o SLS. Tudi o tem, s kakšnim deležem slovenskega premoženja je lahko razpolagal konfident SDV.
S tem pa se vprašanja o zadnji etapi tajkunske privatizacije, ki se je začela s prevzemom Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, znova odprejo. Je pod krinko nacionalnega interesa dejansko potekala vzporedna ekonomija? Moramo na tajkune gledati kot na regeneracijo podjetnikov iz vrst SDV? Je slovenska desnica na strani SDV, vse drugo pa je igra za rajo? Kaj mislite, kako dober konfident SDV ste morali biti, da ste postali zgodba o tranzicijskem uspehu?
Če vam povem, da je zgornja zbirka imen zajeta le iz enega dela ene škatle, ki je ohranjena v Arhivu Slovenije, koliko je po vašem še neodkritih imen nekdanjih sodelavcev in konfidentov SDV, ki danes definirajo podjetniški zemljevid in ekonomsko politiko te države? Na slednje verjetno pozna odgovor zelo zanesljivi sodelavec SDV pod kodnim imenom Žiga, profesor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in pomemben svetovalec večine slovenskih vlad.