Našteli bomo nekaj argumentov za trenutno nerazumno zavlačevanje s privatizacijo. Opozarjam pa vas, da ti argumenti niso del uradnih interpretacij slovenske ekonomske realnosti. Za kaj takega morate prebrati tiste, ki imajo v tej državi koncesijo za tolmačenje realnosti, torej odpreti blog JPD ali vsaj Mladino. Nadaljevanja branja vam, če ste obsedeni z nacionalnim interesom ali izganjanjem neoliberalizma iz podalpskega raja, tudi sicer ne priporočam, ker obstaja možnost, da se tako zelo razburite, da boste morali za vrnitev v normalno stanje duha nekaj ur, klečeč pod Kidričevo sliko, brati Kardeljeve teze o samoupravljanju.
Delaj, Colarič, delaj, potrebujemo tvoj denar!
Dobički državnih, paradržavnih podjetij in podjetij, kjer je država solastnik, so odličen vir za polnjenje proračuna. Ste sestavili vlado in potrebujete nekaj evrov, da pomirite sindikaliste v javnem sektorju? Ni problema, ko Krka deli dobiček, jo prisilite, da poveča dividende, in že imate v proračunu, denimo, sredstva za financiranje slavnih standardov slovenskega šolstva. Bi pesniki potrebovali »feder« za nove pesniške zbirke? Bi kakšen slovenski režiser rad posnel film o grozotah kapitalizma? Ni panike, ko se v Luki Koper deli dobiček, izvlecite dividende in jih vknjižite na proračunsko postavko »pesniški in filmski prispevki v boju proti kapitalizmu«, in stvar je rešena. So ugledni slovenski ekonomisti izrazili željo, da morajo v imenu razvijanja slovenskega modela ekonomske politike obiskati kako konferenco v Transnistriji? Nič lažjega, samo prisilite Telekom Slovenije, da vplača dividende v proračun. A ni to fajn? Nič več »Japanci rade za nas«, zdaj delajo za nas v Krki, Luki Koper, Telekomu Slovenije itd.
Če menite, da je ta zapis nekoliko pretiran, samo pomislite na rešitev, ki jo je po propadlem nepremičninskem davku predlagala rajnka vlada Alenke Bratušek: proračunski izpad bodo nadomestili tudi s povečanjem izplačanih dividend, ki so pod nadzorom politike (to je neposredno in edino pravilno poimenovanje za državno (so)lastništvo v podjetjih). Odlična ideja, kajne? V balkanski Švici podjetja namreč ustvarjajo dobiček za dvojno polnjenje proračuna: najprej z davki in potem še po dividendah. Vsi razumemo, da dobiček podjetij ne gre za investiranje in zaposlovanje, ampak za polnjenje politično bankrotiranega državnega proračuna. Torej? Dlje kot bo država po dividendah črpala dobičke slovenskih podjetij, bolj bo odmaknjena privatizacija. Tako enostavno je to.
Interesne skupine
Privatizacija tudi ni dolg in zapleten proces, zato ker bi morali finančni analitiki ocenjevati vrednost podjetja in izvajati neskončne roadshowe potencialnim kupcem. Niti zaradi tega, ker bi bil Jože Mencinger tako uspešen pri prepričevanju javnosti, da bomo postali hlapci, če prodamo tisto, česar sploh nimamo v svojih domačih bilancah, torej tako imenovane nacionalne ikone. Ali pa zaradi histeričnega ponavljanja besede neoliberalizem Igorja Lukšiča, niti zaradi strahu alkoholiziranih ekonomskih analitikov, ki zasedajo po slovenskih bifejih in na podlagi analiz, ki so jih prebrali v Mladini, razvijajo tezo, da bomo nehali govoriti slovensko, če se politika umakne iz kakšne pivovarne, trgovine z bencinom ali igralnice, ampak zaradi tega, ker proces privatizacije zahteva resno koordinacijo interesnih skupin in političnih strank.
Tipičen postopek privatizacije se začne nekje v trikotniku uprava podjetja-interesna skupina-politika. Sledi politično vprašanje, katero podjetje se, čeprav je že zrelo za prodajo, tudi uvrsti na seznam za privatizacijo. Ne morete namreč vsakega podjetja kar prodati. Zakaj? Prvič, ker nekatere politične stranke tam odlagajo svoje kadre v času suhih krav. Drugič, ker neke interesne skupine od tam vlečejo sredstva, saj so kakšni pogodbeni partnerji (z delom tega denarjem tudi financirajo politične stranke). Tretjič, ker imajo nekatere uprave ciprske posle na račun podjetij in za dobrobit svojih žepov. Četrtič, ker nekateri radi nadzorujejo medije po oglaševalskem denarju državnih podjetij itd. Vse to pomeni, da bi bila privatizacija popoln samomor, saj bo po njej manj denarja za politične stranke, manj ciprskih podjetij za uprave podjetij in manjše marže za interesne skupine. Ravno zato je privatizacija resen posel iskanja samoupravne stabilnosti. Povedano drugače, marža, ki se jo lahko dobi pri privatizaciji, mora pasti v prave roke in mora biti dovolj velika, da nadomesti izpad vseh omenjenih dohodkov iz izčrpavanja podjetij.
Interesne skupine se morajo nagarati, politiki privatizacijo odobriti in potem še prepričati slovenske medije, da je to sicer res nekaj zlobnega, ampak da je tokrat upravičena, seveda morajo Slovenci to argumentacijo kupiti. Potem mora priti do spopada med interesnimi skupinami, kdo bo dejansko in komu prodajal (kaj hočemo, vmes je marža, ta pa gotovina, od katerega živijo politiki, rentniki in interesne skupine). Ta spopad je naporen in zoprn, treba se je zavarovati, da sprememba vlade morda ne naplavi novih konkurentov pri prodaji (običajno ne pri kupcih, ampak pri novih prodajalch). In vse to traja in traja.
Fenomen: država z največ najboljših podjetij na prebivalca na svetu!
Slovenska podjetja, ki jih upravlja politika in naj bi jih prodali, so z vidika svetovne ekonomije ali minorna ali pa navadne poslovne smeti. Kdo razen kakšnih lokalnih posebnežev bi sploh kupoval Žito, Gospodarsko razstavišče, Elan, Cinkarno Celje itd.? Da ne govorimo o drugih še bolj obskurnih in bizarnih lastniških deležih, s katerim razpolagata KAD in SOD. Mogoče se res mnogim Slovencem, ki so obsedeni z lastno mitomanijo, zdi, da je Žito gigant svetovne prehrambne industrije (in posledično mokre sanje družbe Nestlé), Gospodarsko razstavišče največje sejemsko podjetje v Srednji Evropi (ne pozabite, da je na idealni lokaciji, samo 500 km od Münchna, Beograda in Milana!), da so zadnjih 25 let oči svetovnih investitorjev ekskluzivno uprte v slovenska podjetja. Del Slovencev celo meni, da gre za podjetja, ki 25 let niso uspevala samo zaradi tega, ker ni bilo pravega menedžerja na spregled, ampak realnost je malo drugačna in se je bo treba navaditi: ta podjetja so ne samo s svetovnega, ampak tudi v regionalnem smislu nepomembna, morda kvečjemu sposobna za kako izpostavo za poceni »šraufanje« rezervnih delov.
Še več, giganti slovenske ekonomije so popolnoma nesmiselne in premajhne investicije za podjetja in sklade, ki obračajo po nekaj sto milijard evrov letno. Ali kdo resno meni, da bi JP Morgan kupil NKBM? Stroški vključitve te banke v večji sistem in stroški njenega nadzora bi bili verjetno višji, kot je smiselnost vključitve v večje portfelje. Tisto, kar se lahko v Sloveniji spodobno proda, so tradicionalno Petrol, Telekom Slovenije in morda Luka Koper (pa še ta je zanimiva samo, če se proda skupaj s Slovenskimi železnicami), verjetno Zavarovalnica Triglav, tu pa se zgodba bolj ali manj konča. Zato se umirite, privatizacije ne bo, ker za ta mikro in na pol razpadla podjetja enostavno ni povpraševanja. Razen mogoče pri kakšnem balkanskem tajkunu, ki gradi imperij iz blata na prostorih bivše Jugoslavije. Če ne verjamete, se spomnite klasičnega goljufije s trditvami, da bo posledica sprostitve trga nepremičnin za tujce nakup Krasa in Obale. In kaj so kupili? Ravno toliko, da lahko vsako drugo leto, ko ni morilskih čebel, strupene španske paprike ali kaj podobnega kakšen slovenski medij sproži moralno paniko, če kakšen nič hudega sluteči Italijan kupi katero štalo na Primorskem. Resnica? Italijane in »tujce« briga za naše nepremičnine ravno toliko kot za naša podjetja. Zato privatizacije ni.
Sklep? Privatizacija se ne vleče zato, ker naj bi obstajal arhetipski boj med borci za slovensko salamo in neoliberalci, ki hočejo privatizirati celo svoje lastne matere, da bi jo predelali v tujo salamo. Privatizacija traja dolgo, ker so domača podjetja krasen instrument za fiskalno izžemanje dobičkov po dividendah, ker zelo dolgo traja plenilska koordinacija med interesnimi skupinami in politiko, ki podjetja prodajajo. Seveda tudi zato, ker v nasprotju s splošnim prepričanjem v tej od racionalnosti odmaknjeni državi, slovenska podjetja v svetovnem pogledu niso prav nič posebnega, še več, so celo zanič naložbe.