Današnja zgodba je bistveno bolj zlovešča kot tista o Petrolu, ki smo jo objavili prejšnji teden, njene korenine segajo zelo globoko, njene dimenzije pa imajo naravnost neverjetne razsežnosti. Spoznali boste, kako je kriminalno podzemlje z davčnimi oazami povezano s slovenskimi pardržavnimi podjetji in kakšno vlogo so pri tem imele različne inkarnacije varnostnoobveščevalnih služb. Govor bo o tem, kar se danes imenuje Casino Portorož in Hit, d. d.
Leta 1990 je stekla kriminalistična preiskava v zvezi z delovanjem igralnic Portorož in Nova Gorica, eden izmed ključnih ljudi v tej preiskavi je bil višji kriminalistični inšpektor Bojan Podbevšek, verjetno eden najbolj poštenih in resnicoljubih kriminalistov, ki nam je v svoji knjigi Ali je to mogoče razkril marsikaj, česar nam časnik Delo s svojimi panamskimi dokumenti noče. Na Reporterju smo prekrižali informacije iz Podbevškove knjige s tistimi, ki so ali javno dostopne ali pa v domeni finančne ulice, in rekonstruirali pravo pošast, ki se je zaredila v karibskih davčnih oazah.
Pred ničto točko tranzicije in v tranzicijo
Nekje na začetku osemdesetih let preteklega stoletja sta obe igralnici organizirali posojilni družbi, ki sta omogočali, da so potrošniki iger na srečo neovirano kockali, četudi so ostali brez sredstev. Povedano na kratko, igralnici sta posojali denar. To dejansko ni bilo nič izjemnega v igralniškem poslovanju. Unikum je bil tisto, kar je sledilo. Posojilnici sta bili sicer v neki konsenzualni lasti igralnic, toda upravljala so ju tuja podjetja, ki so imela z obema igralnicama sklenjene slamnate pogodbe. Sistem je deloval tako, da sta igralnici vsak dan preusmerjali del dnevnega izkupička v posojilnico (tudi do 30 odstotkov dnevnega zaslužka), od tam pa se je 20 odstotkov vseh sredstev odlivalo v tujino in se končno vračalo v Slovenijo v sveži in oprani preobleki. Poglejmo malo natančneje.
Portoroško posojilnico so ves čas, do začetka tranzicije (in še nekaj čez), vodili italijanski državljani, ki so bili združeni pod okriljem podjetja International pleasure investment s.a., z domicilom v panamski davčni oazi. Denar je tekel iz Portoroža prek tržaškega bančnega sistema (s posebno vlogo Tržaške kreditne banke in Saftija) v davčno oazo v Panami in se od tam vračal prek švicarskega podjetja Pan Nautic s.a. (Lugano) v Slovenijo. Podobno pot je naredil denar iz posojilnice, ki so jo italijanski državljani vodili v novogoriški igralnici. Do leta 1987 je novogoriško posojilnico upravljalo panamsko podjetje Sati s.a., po letu 1987 in še nekaj let v čas naše tranzicije pa podjetje Linkade s.a., prav tako z domicilom v Panami. Denar je iz novogoriške igralnice potoval v eno izmed obeh podjetij v Panami in se potem spet prek švicarskega Pan Nautica vračal v Slovenijo. In na tej točki se začne razkrivati mreža epskih razsežnosti. Sati in Linkade sta bila, čeprav dve podjetji, del istega sistema, saj je bil vodja novogoriške posojilnice pod obema offshore panamskima podjetjema isti, to je bil italijan Bruno Sacco. Iz obeh panamskih krakov se je denar zlival v isto švicarsko podjetje in končno, celotno operacijo, ki je povezovala obe igralnici in offshore kanale, ki so prek Švice prelivali denar nazaj v Slovenijo, je povezovala ena sama oseba: Eugenio Chiesa. Kdo je bil on? Znotraj konteksta naše zgodbe je bil človek, ki je v imenu italijanskih poslovnežev v popolnosti obvladoval obe posojilnici in relacije z obema igralnicama.
Toda dokumenti, ki smo jih imeli na voljo, za nastanek tega članka pričajo še več. Eugenio Chiesa je bilo fiktivno ime človeka, ki je pobegnil iz Italije in v Jugoslaviji dobil državljanstvo. Preden je postal Eugenio Chiesa, je bil znan kot Aldo Fanelli, njegovo pravo ime pa je bilo v resnici Luigi Ciccarelli. Chiesa je bil pripadnik italijanske mafije, natančneje beneške podružnice sicilijanske mafije, in je v njenem imenu in za njen račun vodil obe omenjeni posojilnici, torej zgoraj omenjeni italijanski državljani so bili v resnici pripadniki italijanskega organiziranega kriminala. Chiesova kariera se je končala okoli leta 1993, ko je Italija zahtevala njegovo izročitev, njegov šef Felice Maniero pa je bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Beneška mafija pa nikakor ni bila zgolj benigna ekstenzija sicilijanske mafije, saj je opravljala precej resne posle z narkotiki in cigaretami. Starejši kriminalistični inšpektorji vam znajo povedati, da se je prek obeh slovenskih igralniških posojilnic dejansko pral denar, ki je prihajal iz trgovanja s heroinom.
Chiesova zgodba pa se ne konča na relaciji italijanska mafija–slovenski igralnici. Chiesa je med junijem in decembrom 1971 po nalogu Silva Gorenca, tedanjega visokorangiranega pripadnika SDV, s pomočjo Maria Subana (še enega poslovnega sopotnika SDV, ki je bil v Trstu zaprt zaradi trgovanja z narkotiki) tihotapil cigarete v Italijo in jih tam predajal neugotovljeni kriminalni združbi, zaslužek od šverca cigaret pa se je vračal v SDV (več o Chiesovi vlogi v Gorenčevi akciji tihotapljenja cigaret si lahko preberete v Arhivu Slovenije; fond 1931, tehnični enoti 2136–2137). Chiesa je bil v imenu SDV tudi operativec v znameniti akciji premeščanja vatikanskega bančnika Calvija, ki so ga kmalu po tem, ko mu je SDV omogočila prehod čez Slovenijo, našli obešenega pod londonskim mostom.
Vse to je bilo treba napisati, zato da lahko končno povemo, kje je končal denar iz obeh igralnic: od Paname je prek luganskega podjetja potoval do svoje končne destinacije, slovenskega SDV. Obstajata vsaj še dve destinaciji, ki sta bili preiskovani, a ostali nedokazani: izbrane slovenske politične stranke, ki so pretendirale na sestavo vlade, in financiranje prve predsedniške kampanije Milana Kučana.
Torej? Samo pomislite, kakšno sprenevedanje je mogoče brati na straneh Dela, ki poroča, da so v panamskih dokumentih zasledili poslovne aktivnosti obveščevalnih služb iz Ruande, Savdske Arabije in Kolumbije. V panamskih dokumentih je zelo očitno tudi slovenska SDV v navezavi z italijansko mafijo in slovenskimi igralnicami. Torej? Je lahko Delovo poročanje še bolj pristransko? Je zamolčana slovenska zgodovina lahko še bolj umazana?
Italijanski del naše zgodbe je končal svoje poslovne aktivnosti z zapornimi kaznimi, slovenski del pa je ali pred tem, da pride na sodišče (Gorenc in Eržen), ali je potopljen v čisto posebno podzemno hobotnico (Casino Portorož) ali pa še kar nadaljuje svoje karibske eskapade (Hit, d. d.). V nadaljevanju bomo rekonstruirali še eno bolj znano zgodbo, povezano s Hitom. Zakaj? Zato ker bo danes lahko rekonstrukcija bistveno bolj natančna kot v času, ko se je zgodba odvijala v slovenskem javnem prostoru, in zato, da boste lahko povprašali Delovo superherojino Delićevo, kaj je v resnici skrito v panamski dokumentaciji. Zavec ali kriminalni posli gigantov slovenske tranzicije?
Ko davčne oaze postanejo pravilo v poslovanju
Hit, d. d., po epizodi s panamsko davčno oazo in sodelovanjem z SDV in italijansko mafijo nikakor ni prenehal pogledovati proti Karibom. V minulem desetletju je namreč kar dvakrat ustanavljal hčerinska podjetja v teh davčnih oazah in jih tudi ugašal. Najprej na Bonairu, in sicer Hit Netherland Antilles N.V., potem pa še na Curaçau Hit Interactive N.V. Od nobenega podjetja v poslovnem smislu ni bilo nič, zato je logično vprašanje, ki si ga lahko danes postavi kriminalistična policija, zakaj so ustanovili zaporedoma dve mrtvi podjetji. Glede na zgodovino, ki jo ima Hit s karibskimi davčnimi oazami, takšno vprašanje ne bi bilo nesmiselno, ker je očitno, da Hitovi motivi niso bili izključno vezani na širjenje osnovne poslovne dejavnosti, torej igralništva, ampak je bila agenda vedno širša. Hit in njegove upravljavce pa je vleklo na Karibe bolj, kot si utegnete misliti. Iz sklepa senata ustavnega sodišča Up-274/05 in Up-416/05 (z dne 28. 2. 2008) je mogoče prebrati, da je Hit plačeval družbi CLS s.a. iz Paname žetone, s katerimi se je igralo v igralnici. Kdo je bil identificiran s panamskim offshore podjetjem CLS? Danilo Kordič. Kako se je primer razpletel, si lahko preberete v dokumentaciji, ki je dosegljiva na internetu, za nas je pomembno dejstvo, da je poslovanje med Hitom in karibskimi davčnimi oazami očitno stalnica in ne zgolj serija nepovezanih naključnih dogodkov in da Delo kljub temu o Hitovih karibskih poslih ne ve ničesar. Zdaj pa v večjo zgodbo, v kateri bo glavni igralec podjetje Daimond, nekakšen bastardni potomec ekstremnega procesa privatizacije Hita.
Decembra 2005 je bilo na Nizozemskem ustanovljeno podjetje Hiko Investment Amsterdam, katerega 49-odstotni lastnik je bilo Daimond, večinski 51-odstotni delež pa je posedovalo Delovi novinarki Anuški Delić zelo znano slovensko podjetje. Medtem ko se je slednje podjetja Hiko Investment nekako sramoval, saj ga ne najdemo v njegovih konsolidiranih bilancah, je Daimond iskreno priznaval obstoj celotnega projekta. To niti ni nova zgodba, a na tej točki sta vseeno v zraku obviseli dve neodgovorjeni vprašanji. Prvič, kje je bil smisel zanikanja obstoja investicije enega lastnika, in drugič, kakšna točno je bila investicijska logika Daimonda v navezavi s Hitom, podjetjem, ki je ves čas predatorsko pogledovalo proti karibskim davčnim oazam in Južni Ameriki? Povedano drugače: zakaj v investicijo ni vstopil kar Hit, zakaj je moral v zgodbo vstopiti njihov menedžerski podjetniški bastard Daimond? Seveda lahko le ugibate, toda ena izmed najbolj realnih tez je seveda, da se je obetal donosen posel, zato je bila logika združbe okoli lastniško povezanih Daimonda in Hita enostavna: donosen projekt naj gre namesto na paradržavni na zasebni račun.
Nekaj mesecev pozneje je Hiko Investment Amsterdam, torej nominalno nizozemsko podjetje, najelo kredit pri Abanki in s tem kreditom investiralo v ustanovitev hčerinskega podjetja Hickole Corporation v antilskem davčnem raju v Curaçau. Katerega dela zgodbe ne poznate? V času, ko si je Hiko izposojal denar pri Abanki, so v upravi in nadzornem svetu te banke sedeli predstavniki Hita in njegovega hčerinskega podjetje Daimond, kar je logično, saj so bili v Abanki dominantni lastniki. Farsa? Situacija je namreč takšna: nizozemsko hčerinsko podjetje si izposoja pri banki, pri čemer imata podjetje in banka istega lastnika, kredit pa dobi za ustanovitev podjetja v davčni oazi. Bi se morda moral kdorkoli izločiti pri odobravanju kredita? Bi se kdo vprašal, ali je normalno, da si lastniki banke izposodijo denar, zato da ustanovijo podjetje v davčni oazi? Je bil kredit v redu ali zgolj posledica tesnih lastniških in poslovnih povezav? Seveda nekateri zelo dobro veste, da sem iz zgodbe izpustil še enega pomembnega lastnika Abanke, ki za celotno epizodo ni nepomemben. Koga in zakaj, naj pojasnita Delićeva in Delo, ker, saj veste, oni so tisti, ki imajo panamsko dokumentacijo.
Po odprtju Hitove vnukinje na Curaçau se nadaljuje podjetniška implozija. Hitova vnukinja iz davčne oaze ustanovi tri podjetja v Peruju: Euro corporation, Euro Casino, LAAB Delfinos in ta družno kupijo dva hotela z igralnicami v Limi: Los Delfinos in Royal Palace. Na tej točki pride do problema, saj Hiko ne more več vračati kredita Abanki. Natančneje, vrača lahko glavnico, ne pa tudi obresti. Sledi reprogramiranje posojila. Ustavimo se za trenutek na tej točki. Lastniki Abanke so sami sebi posodili denar, zato da so ustanovili podjetje v karibski davčni oazi, in ko si ga niso mogli vrniti, so si ga reprogramirali. Kaj to pomeni? Prvič to, da izvorno posojilo ni bilo dano racionalno, ampak je bilo izpostavljeno visokemu tveganju, ki se je na koncu tudi uresničilo, in drugič, ali se morda temu ne reče fantastično in breskrupulozno oškodovanje? Ugrabiti banko, da se kreditira ustanovitev podjetja v davčni oazi, in kredit potem vračati z novim finančnim inženiringom ni ravno benigno, kot ni benigno, da je danes treba sanirati isto Abanko s pomočjo davkoplačevalskih sredstev. Ne pozabite, Abanka je dala kredit združbi, ki je že dvakrat pred tem ustanavljala podjetja v karibskih davčnih oazah in vsakič rodila, s poslovnega vidika, mrtvoudno podjetje.
Tisto, kar danes zagotovo vemo, je, da sta bila hotela igralnici iz Lime na koncu prodana neznanemu »ameriškemu kupcu«. Kam se je stekla kupnina? Zagotovo na prvega lastnika, Hickole Corporation na Curaçau. In od tam? Kaj je bilo z vračanjem kredita Abanki? Spet ne ve nihče, razen seveda tisti, ki imajo danes dokumentacijo o poslovanju podjetij v karibskih davčnih oazah. To je seveda Anuška Delić. Zdaj verjetno razumete našo zadrego, na Delu ta dokumentacija enostavno mora biti. Ne nazadnje, če je tam obskurna dokumentacija tipa mariborski avtomehaniki in slovenski športniki, mora biti tudi zgodba o Hitu, Daimondu, Abanki in Hickole Corporation iz Amsterdama. Tudi časovna distanca je ravno prava, da lahko sklepamo, da je vse skupaj prav tam.
To je že druga zgodba o velikih igralcih iz slovenskega paradržavnega podjetništva in panamskih oziroma karibskih davčnih oazah. Ničesar od tega niste prebrali v Delu. Čas je, da se vprašate, zakaj, in čas je tudi, da se vprašate, kaj in za koga zares delata specializirani državni tožilec Harij Furlan in direktor NPU Darko Majhenič. Mi pa z davčnimi oazami in resnimi zgodbami še nismo končali. Naslednjič vas čaka seznam podjetij iz davčnih oaz, podjetij, ki so ugrabila to državo. Dotlej pa pišite na naslov anuska.delic@delo.si in povprašajte po informacijah, ki lahko odgovorijo na vprašanja iz tega članka.