Rado Pezdir: Igralniški pekel

Na primeru slovenskega igralništva boste videli, kaj pomeni korumpiranje regulatornega okvira države. Začeli bomo s staro zgodbo o Casinoju Portorož, a jo bomo potegnili v sedanjost in nadaljevali z nečim, česar niste mogli prebrati v slovenskih medijih. Saj veste, kjer ne delujejo regulatorji, morajo mediji o tem molčati.

Casino Portorož

O Casinoju Portorož smo na straneh te revije že pisali, ko smo opisoval, kako je denar iz te igralnice potoval v panamska offshore podjetja ter od tam naprej v Švico, od koder se je sled za njim izgubila. Operativno se je ta tok denarja usmerjal in akumuliral na relaciji Mala del Brenta – Služba državne varnosti. Tokrat moramo napisati še kaj več in se premakniti bolj v prihodnost. Iz zapisov italijanske Repubblice in predvsem iz poročil italijanske parlamentarne komisije za boj proti organiziranemu kriminalu je mogoče razbrati, da je v drugi polovici osemdesetih let Casino Portorož (skupaj z igralnicama v tedanji Novi Gorici in na Bledu) obvladovala beneška kriminalna združba pod vodstvom Feliceja Maniera in v koordinaciji s sicilijansko mafijo. V omenjenem članku smo kot ključno osebo v portoroški (in tudi goriški) igralnici navedli Eugenia Chiesso, zato je prav, da omenimo tudi, kdo je bil glavni koordinator igralniške dejavnosti v socialistični in tranzicijski Sloveniji. To je bil glavni finančnik beneške mafije Stefano Carraro, ki je bil ubit leta 1987, njegova naloga pa ni bila samo odvajanje denarja iz igralnice v offshore podjetja, temveč tudi pranje denarja, ki je prihajal iz poslov, ki so bili vezani na bančne rope ter ilegalno trgovino s cigareti in heroinom.

Denar, ki se je pral preko portoroške igralnic, je končal tudi v ogromnem številu investicij, koliko tega denarja se je pretopilo v projekte, kot je Marina Portorož, ki jo danes po DZS obvladuje Bojan Petan in upravlja nekdanji visoki operativec Sove Sebastjan Selan, seveda ne bo nikoli jasno. Niti ne bo jasno, kaj se je zgodilo z lastniškim deležem italijanske mafije in kdo ga danes zastopa kot fiktivni lastnik. Čeprav je bila z aretacijo mafijskega bosa Maniera v začetku devetdesetih let beneška mafija paralizirana, pa Casino Portorož ni prenehal sodelovati z nenavadnimi osebami, ne italijanskimi ne slovenskimi. Skupina italijanskih državljanov je namreč še daleč v devetdesetih letih »pridobivala stranke v Italiji« in bila za te storitve nenormalno dobro plačana. Policija te epizode ni nikoli raziskala.

Casino Portorož pa je dočakal še en zanimiv upravljavski preskok. Po naših informacijah je bil Borut Jamnik, pomemben člen slovenske igralniške scene (Hit, d. d., in njegove ekstenzije v južnoamariških in karibskih davčnih oazah ter poreška igralnica v navezavi s Probanko), ključna oseba, ki je v času, ko je kot direktor uprave Kada, omogočila vstop Igralnega salona Riviera v paradržavni Casino Portorož. S tem je nastal zanimiv precedens, kajti Riviera je za razliko od ostalih zasebnih igralnic z vstopom v državno igralnico dejansko pridobila dostop do živih iger, kar dobičkovno gledano ni ravno zanemarljivo darilo mladega Jamnika. Igralni salon Riviera ni neko nepomembno društvo, ki bi kar po kavbojsko vstopilo v čevlje, ki jih je v Portorožu zapustila italijanska mafija. Ključni osebi (v smislu lastništva in upravljanja) sta oče in sin Furlan. Oče Furlan je nekdanji vojaški ataše, torej prva liga slovenskega plemstva, sin Rok Furlan pa je bolj kot po igralniških poslih poznan po svojem podjetju Beton Sector.

Govor je seveda gradnji ljubljanskih Stožic in vseh relacijah, ki obstajajo z družino Janković. Tisti z nekaj več ljubezni za kriminološke podrobnosti se boste spomnili, da je bil Rok Furlan svojčas osumljen goljufivih poslov s preprodajo avtomobilov in nekih reči, ki so se »zgodile« v Kranju. Prvega suma je bil oproščen, zato o tem ne gre več pisati, kranjskega primera pa ne nameravam nikoli popisovati. Pika. Dovolj je, da ste izvedeli, kaj več o Jamniku in njegovemu igralniškem krogu.

Zgodbe o Casinoju Portorož kar ni konec in nikoli, v nobenem obdobju niti v nobeni različici, ni normalna. Razen seveda za NPU, in domnevam, da še za kakšnega Furlana, denimo specializiranega tožilca Harija Furlana.

Sultan in evropski komisarji iz davčne oaze

Skorajda tako bizarna kot zgodba s portoroškim kazinom je zgodba o goriškem igralnem salonu Princess. Lastnik tega igralnega salona je podjetje Inclub, d. o. o., lastnik tega podjetja je Pleasure, d. o. o., na koncu lastniške verige pa sta Sadi Özkan in njegov zet Palmerino Colamerino. Turek Sadi je igralniški baron, ki je začel z igralniškim poslom v Turčiji, danes pa je lastnik 34 kazinojev in 18 hotelov prve kategorije v petnajstih državah. Njegov igralniški imperij se razpreda čez balkanske države, ZDA in Paname ter karibskega St. Maartensa, kjer ta igralniški mogul tudi prebiva. Seveda vam je lahko takoj padlo v oči, da smo ravnokar zapisali, da lastnik goriškega igralnega salona posluje s panamskimi in karibskimi offshore podjetji, a Delo v svoji histeriji s panamskimi dokumenti vseeno ni nič opazilo, ampak to pove marsikaj o temu časopisu, predvsem pa o slovenskih regulatorjih.

Kako je lahko, človek, ki je obtožen prelivanja denarja v Švico in od tam neznano kam, davčne utaje in velikega poslovanja z offshore podjetji v Sloveniji, sploh lahko prišel do licence za igralniško dejavnost. Verjetno tako kot v Panami in Gvajani, kjer mu je bila licenca zavrnjena, pa potem podeljena. Zakaj? Ker ima dobre politične povezave povsod, kamor vstopi. Še preden je prišel v Slovenije, se je o Sadiju že vedelo, da se širi izven Turčije smo zato, ker je bil tam v devetdesetih obtožen, da je utajil ogromno davka ter po slamnatih podjetjih v Švico umaknil skorajda 400 milijonov evrov prihodkov iz svojih igralnic. Sadi je nedolgo tega, v sklopu splošne davčne amnestije, poravnal davčni dolg in izravnal bilanco s Turčijo. To seveda ni več vprašljivo, tudi sumi koruptivnega lobiranja v politiki, mehanizma odlivanja denarja in poslovanje z davčnimi oazami niso zmotili uradništva na ministrstvu za finance, da so mu podelili licenco za igralniško dejavnost.

Kako je to mogoče? Vprašajte Mirando Groff Ferjančič, esdejevko in nekoč visoko uradnico na ministrstvu za finance, ki je bila ključna oseba za dodeljevanje igralniških licenc. Če jo boste že spraševali, pa je ne pozabite vprašati, kako je do igralniške licence prišel Sergej Racman. Miranda Groff Ferjančič iz znane rdeče plemiške družine Groff je danes sekretarka v kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja.

Znotraj konteksta igralnih salonov in offshore ekstenzij ni odveč omeniti še izraelske online igralnice Playtech, ki deluje v Sloveniji. Razloga sta dva. Prvič, spet Delo. Medtem ko so panamski dokumenti prinesli večno slavo Anuški Delić, se je nekako pozabilo, da so taisti panamski dokumenti tudi razkrili, da lastnik Playtecha, izraelec Teddy Sagi posluje kar po petnajstih offshore podjetij. Ja, medtem ko je Delićeva cvilila, da naj si sami pogledamo seznam, ki ga je dobila in preverimo, ali je šlo res za prikrivanje, nam je pozabila povedati, da je bil tam tudi izraelski internetni igralničar, ki posluje v Sloveniji. Da ne bo pomote, Sagijeva offshore hobotnica ni sporna, vprašljivo je razkritje, kako je Delo opravilo svoj del posla s panamskimi dokumenti. In drugič, obstaja zanimiva podrobnost, ki nam lahko pokaže nekaj več sledi v zvezi z »izginulim« denarjem Darka Horvata. Sagi je pridobival (bolje rečeno kupoval) podjetja v davčnih oazah preko izraelske Leumi banke, ta pa je bila, kot smo že pokazali, instrumentalna za nastanek in bohotenje Horvatovega in Danknerjevega izraelskega imperija.

Bolj zanimiv kot Playtech je avstrijski igralniški imperij Novomatic AG. Slednji velja za enega največjih evropskih in svetovnih igralniških imperijev, njegov lastnik je Johann Graf, drugi najbogatejši Avstrijec in eden izmed najbolj bogatih Zemljanov, ki je redno uvrščen na Forbsovo lestvico najbogatejših. Novomatic je v Sloveniji že dobro ugnezden, saj je poleg igralnega salona na Ptuju nedavno odkupil še igralni salon Rajka Hrvatiča. Toda tudi Novomatic ni brez težav, ki se jih vseskozi povezuje s koruptivnim lobiranjem pri spremembah igralniške zakonodaje in z združbami organiziranega kriminala. Oboje je nedokazano in premaknjeno v sivino. Pri povezovanju z organiziranim kapitalom se pojavljajo predvsem lobiranje na srbskem igralniškem trgu (preko podjetja, v katerem je udeležen nekdanji operativec Djukanovićeve tihotapske kampanje za cigarete Andrija Drašković), na Češkem (v relaciji do albanskega organiziranega kriminala) in v Albaniji. V Romuniji pa se je pojavil sum, da se je Novomatic zataknil v koruptivnem poslu z državno loterijo

 Da ne bomo pristranski, povejmo, da se ti sumi kotalijo, podobno kot obtožbe, da morebiti njihove igralnice v Paragvaju in Južni Afriki služijo kot kanal za pranje denarja, že dolgo in da nič od tega nikoli ni bilo dokazano. Ali gre pri vsem skupaj za kampanjo konkurence proti Novomaticu ali je vse skupaj resnično, najverjetneje ne bo nikoli pojasnjeno. Posebno ne v Sloveniji. Tako kot ne bo nikoli potrjeno, ali je Novomatic res poskrbel za slovensko spravo v času lobiranja za pridobitev koncesije. Razen če osebi, ki sta bila v času spravnega lobiranja predsednik vlade in predsednik države, o tem spregovorita. V Avstriji so Novomatic, v kontekstu nezakonitega lobiranja igralnške zakonodaje, povezovali s svoj čas najmlajšim avstrijskim ministrom Karlom Heinzem Grasserjem in nekdanjim nemškim ministrom za finance Theom Waiglom. Kot zanimivost, ki jo v zvezi s spravno slovesnostjo kontekstualizirajte sami, naj omenim, da je je bil trenutni evropski komisar za širitev, član avstrijske ljudske stranke in EPP, Johannes Hahn, nekoč član nadzornega sveta Novomatica. Hahn je padel pod drobnogled v Avstriji, ker je z gotovino kupil precejšnjo nepremično, ki je prešla v last Novomatica. Kaj to pomeni? Nič, ali pa vse.

Torej? Nezakonita lobiranja, združbe organiziranega kriminala, parazitiranje na igralnicah, odlivanje denarja v davčne oaze, in to vse v navezi z medijskim molkom in regulatorji. Če se na igralniškem trgu to najbolje prepozna in če ni razloga, zakaj tak način dela ne bi bil uporabljen še v drugih gospodarskih panogah, si lahko sami odgovorite na vprašanje, kako zelo lopovska je ta država.