GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

peter prevc Ekipa24.si

Največji hit! Pojavil se je posnetek enega od ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Raca brez repa

Deli na:

Še malo ne dvomim, da bomo prav kmalu dobili težko pričakovani novi zakon o medijih. Osnutek izpod peresa ministrice za kulturo Majde Širca in njenih pomočnikov, ki so ga v javnost poslali to poletje, namreč odlikuje tako dovršena prepoznavnost političnega sloga, da bo zakonodajni postopek končan zdaj (beri: še v tem mandatu) ali nikoli. Med novostmi, ki jih osnutek prinaša, se lahko še posebno veselimo določila, da bo za medijsko neoporečnost v vsakem pogledu skrbel medijski inšpektor, ki bo zaradi opaženih nemarnosti, nestrpnosti ali celo sovražnega govora delovanje medija lahko kar prepovedal. To pa pomeni, da bomo lahko v relativno kratkem času dobili politično zgledno urejeno medijsko prizorišče, ki ga ne bo kazil nikakršen drugo- ali tretjerazredni plevel. Pa bo volk sit in koza cela! Se pravi: sita bo velika večina petičnih (kar pride od besede peticija) novinarjev, cela pa bo politika (in to kljub razpokam v koaliciji).

Še malo ne dvomim, da bomo prav kmalu dobili težko pričakovani novi zakon o medijih. Osnutek izpod peresa ministrice za kulturo Majde Širca in njenih pomočnikov, ki so ga v javnost poslali to poletje, namreč odlikuje tako dovršena prepoznavnost političnega sloga, da bo zakonodajni postopek končan zdaj (beri: še v tem mandatu) ali nikoli. Med novostmi, ki jih osnutek prinaša, se lahko še posebno veselimo določila, da bo za medijsko neoporečnost v vsakem pogledu skrbel medijski inšpektor, ki bo zaradi opaženih nemarnosti, nestrpnosti ali celo sovražnega govora delovanje medija lahko kar prepovedal. To pa pomeni, da bomo lahko v relativno kratkem času dobili politično zgledno urejeno medijsko prizorišče, ki ga ne bo kazil nikakršen drugo- ali tretjerazredni plevel. Pa bo volk sit in koza cela! Se pravi: sita bo velika večina petičnih (kar pride od besede peticija) novinarjev, cela pa bo politika (in to kljub razpokam v koaliciji).

Da me spet kdo ne prehiti, naj kar takoj povem, da bi bilo po mojem mnenju najbolj primerno za takega medijskega inšpektorja postaviti cenjenega kolumnista Vlada Miheljaka. Da se tudi on morda že vidi na tem mestu, kaže njegov nedavni prispevek k teoriji personalnega pristopa pri obravnavi vsega, kar je – povedano v klerikalnem žargonu – kdo dobrega opustil ali slabega storil. Zares liberalni Miheljak se ločevanju med dobrim in slabim kajpada upira in diametralno nasprotno krščanskemu vodilu, da je treba obsoditi greh, ne pa grešnika, zagovarja pravilo, da se je treba pri obsodbi držati indeksa. Če na primer visoki politik skače čez plot – in dobro je vedeti: čim višji je, tem lažje skače – mora resni novinar po Miheljaku najprej pogledati, ali je njegova visokost na sramotnem seznamu tistih, ki zagovarjajo družinske vrednote. Če je, potem ga je treba opljuvati, da si ne bi tako hitro opomogel. Saj si končno to zasluži. Naj le ve, da sramotnega zagovarjanja teh davno preživelih vrednot z njega ne more sprati niti uspešno skakanje čez plot.

Torej se bo resni časnikar z največjim veseljem razpisal o morebitnih zunajzakonskih dejavnostih Janše, Žerjava ali Novakove – decidirano našteva Miheljak – za take podvige predsednika države pa se bo zmenil manj kot za lanski sneg, ker je menda splošno znano, da predsednika Danila Türka ni na seznamu okorelih zagovornikov družinskih vrednot. Še več – Miheljak se podviza povedati, da se mora resni novinar tako obnašati tudi v primeru predsednika vlade Boruta Pahorja. A zdi se, da je s tem morda le malo prehiteval: ljudje se namreč sprašujejo, čemu neki je bilo to opozorilo potrebno, saj smo Pahorjevo razmerje z Jadranko Kosor kljub izjemni prisrčnosti doslej vendarle dojemali kot strogo profesionalno. Da Miheljak morda ne ve več, kot bi želel povedati?  

Seveda se bo našel kdo, ki bo trdil, da je predsednik države Danilo Türk po nemarnem izpuščen na prej omenjenem seznamu zagovornikov družinskih vrednot, saj o njegovem odnosu do njih govori več idiličnih fotografij. Taki ugovori seveda ne zdržijo. Te uradne fotografije ne povedo veliko o tem, kar predsednik nosi globoko v srcu. So neobvezna poza. Posnete in objavljene zgolj zato, da bi prepričale še neopredeljene volivce. Gre za nekaj podobnega kot znameniti odgovor na vprašanje o verski pripadnosti, ki so ga novinarji pred predsedniškimi volitvami postavili kandidatoma Jožetu Pučniku in Milanu Kučanu. Pučnik je brez vsake preračunljivosti izjavil, da pač ni veren, medtem ko je Kučan začel razpredati nekaj o svoji protestantski provenienci. Ekumensko razpoloženi volivci so njegovo nakladanje kupili, in bil je izvoljen. A vsakomur, ki premore malo razsodnosti, je jasno, da zaradi te predvolilne izjave Kučanovega imena ni treba iskati na seznamu zagovornikov krščanskih vrednot, temveč njegovo početje lahko razsojamo zgolj z liberalnih stališč.

Na kratko povedano, po zaslugi Vlada Miheljaka se bo pri nas praksa, da ne presojamo, kaj je kdo storil, temveč, kdo je kaj storil, končno uveljavlja na vseh področjih družbenega življenja. Ni več daleč dan, ko bo to pravilo dokončno obveljalo tudi v sodni sferi. Le uzakoniti ga bo treba, kar gotovo ne bo posebno težko. Naša sodišča so že doslej kdaj pa kdaj kakemu ciganu izrekla milo kazen za storjeno dejanje incesta ali spolne zlorabe mladoletne osebe, češ da je treba upoštevati poseben življenjski slog, ki velja v storilčevem okolju. V prihodnosti pa se lahko veselimo tudi izrekov sodb, ki bodo dosledno upoštevala ne le nacionalno, temveč tudi politično in vrednostno opredeljenost obtoženega.

Tudi na medijskem področju nas čaka svetla prihodnost. Res je, da so najbolj napredni mediji za personalno razlikovanje že doslej veliko storili. Omenim naj samo zavzetost, s katero denimo pisci v reviji, ki se ponaša iz izjemno rahločutnostjo, ko gre za različne spolne prakse, pribijajo na križ homoseksualce, ki bi bili sicer čisto v redu, ko bi ne bili s seznama duhovnikov. Tako je tudi prav. Ko se ponudi priložnost očrniti institucijo, ki je prav na vrhu indeksa zares nezaželenih, je pohojeno dostojanstvo posameznika zgolj kolateralna škoda. Nerodno je le, da s tem novinarji sami kršijo Miheljakov zakon – nesrečnikom z nepravega seznama očitajo dejanja, ki jih v principu zagovarjajo. To pa lahko medijskemu inšpektorju povzroči precej težav.

Vzemimo hipotetičen primer: Kako bo ukrepal, ko bo v kakem mediju zagledal zapisano črno na belem pericarežeracirep? Načelno zadeva ni omembe vredna, razen če se dokaže, da je avtor po prepričanju nasprotnik smrtne kazni. V tem primeru je treba z njim na pranger. Če pa se izkaže, da tudi temeljna vsebinska usmeritev medija, v kateri je bil zapis objavljen, nasprotuje smrtni kazni, je treba medij zaradi podpihovanja sovražnosti do rac seveda nemudoma ukiniti.