Pukšič je bil med leti 2011 in 2014 član in podpredsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb. Na pričanju je spregovoril o nadzoru, ki ga je komisija izvedla 11. novembra 2013 na Policijski upravi Maribor.
Kot je dejal, so ugotovili, da so kriminalisti hranili dokumentacijo o prisluhih Kanglerju v pisarni, čeprav bi jo morali v skladu z zakonom o kazenskem postopku v celoti predati tožilstvu.
Dan po nadzoru so v časniku Večer prebrali, da ga želi tožilec Boris Marčič ovaditi, do česar sicer potem ni nikoli prišlo, je dejal Pukšič. Takrat so se tudi spraševali, kako je lahko ta zadeva dan po nadzoru že v medijih, sklepali so, da jo je dal nekdo iz policije.
Pukšič je tudi povedal, da je o ugotovitvah nadzora na policiji pozneje dal izjavo pri notarju, nakar je bil vabljen na ptujsko tožilstvo, kjer so ga spraševali, zakaj je to storil in kaj je povedal.
V nadaljevanju seje je bil zaslišan še nekdanji občinski odvetnik Gerlovič, ki je to delo za mestno občino opravljal med leti 1993 in 2012, torej tudi v času Kanglerjevih predhodnikov. Odnos z njim je ocenil kot izjemno korekten, čeprav bi ga slednji po prihodu na občino in ker je predstavljal drugo politično opcijo, lahko odslovil.
V zvezi z Kanglerjevimi številnimi primeri ovadb, ki so skoraj vse po vrsti že padle na sodiščih, je dejal, da policiji ne smemo delati krivice, saj gre za hierarhično organiziran organ, ki mora sume kaznivih dejanj preiskati, tožilstvo pa je po njegovem filter, ki prvi preceni, ali gre za kazniva dejanja ali ne.
Glede na njegove izkušnje, 13 let je bil tudi sam tožilec, se praktično ni moglo zgoditi, da bi bil človek deležen 20 ovadb in ne bi že pri tretji pristal v priporu. Če bi tako ravnali pri Kanglerju, bi ta imel možnost v mesecu dni priti pred vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Na vprašanje Mahniča, ali pozna še kakšen primer, ko bi se nekomu tako množično kršile pravice, je dejal, da v vseh letih dela ni doživel odločitve vrhovnega sodišča, da sojenja zoper nekega v celoti preselijo na druga sodišča po državi. Tako naj bi se odločili glede na medijsko pozornost primerov in vsega dogajanja, zaradi česar po mnenju vrhovnih sodnikov sodišča v Mariboru ne morejo zagotoviti potrebnega videza nepristranskega odločanja.
O za Kanglerja najbolj spornem sodniku Janezu Žirovniku, ki naj bi bil bivši uslužbenec Udbe, je na vprašanje Mahniča, ali je normalno, da tak človek dela kot sodnik, dejal, da običajno to ravno ni. Po njegovih besedah mu nihče niti ne očita, da je napačno odločal, da pa enostavno zaradi dvoma v nepristranskost ne bi smel odločati.
Glede navedb mariborskega tožilca Nika Pušnika, da naj bi bil v teh primerih pod velikimi pritiski, je Gerlovič dejal, da po svojih 13-letnih izkušnjah ve, da je tožilstvo hierarhično organizirano. Tudi tožilci imajo svojega šefa in to je po njegovem tudi prav, saj ne more vsak po svoje preganjati ljudi po sodiščih. "Kako imenuješ to, če prideš v konflikt s svojim šefom, pa je druga stvar. Ali je to pritisk ali nesoglasje," je dodal odvetnik.
Gerlovič ni želel odgovoriti na vprašanje, kdo bi lahko bil kriv za vse, kar se je Kanglerju dogajalo, je pa dejal, da če se nekaj kontinuirano dogaja, potem gotovo mora obstajati generator tega.