Dober mesec po predstavitvi v prostorih Tržaškega knjižnega središča je publicist in novinar Martin Brecelj knjigo Anatomija političnega zločina (izšla je pri založbi Mladika) danes predstavil tudi v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Historiografsko zgledna, obsežno in skrbno dokumentirano raziskava vosovskega umora zakoncev Stanka Vuka in Danice Tomažič ter njunega prijatelja Draga Zajca – 10. marca 1944 so jih likvidirali načelnik VOS na južnem Primorskem Vidko Hlaj ter vosovska varnostnika Albert Gruden in Slobodan Šumenjak – je tudi v slovenski prestolnici zbudila veliko pozornosti.
Zgodovinar Renato Podbersič je uvodoma povzel ugotovitev avtorja: trojni zločin v Trstu je del revolucionarnega nasilja partije. Stanko Vuk je bil po njegovih besedah »krščanski socialec, pripadnik ugledne goriške rodbine višjega srednjega sloja, protifašist, mladoporočenec, ki zakona niti ni mogel dobro užiti, izpuščen iz italijanskih zaporov po kapitulacije Italije. Jasno je podpiral Osvobodilno fronto, odklanjal protirevolucijo, a obenem opozarjal, da bo uveljavljal krščansko-socialno smer znotraj OF. A revolucije je spomladi 1944 prehajala v drugo fazo. Partija je tudi na Primorske hotela povsem podrediti svoje zaveznike.« To je ozadje anatomije političnega zločina, ki se je v podrobnostih razgrnilo šele z Brecljevo obsežno dokumentirano monografijo.
Pred tem se je, denimo, širila propaganda, da so uboji delo modre garde. Da so jih zagrešili pravzaprav »naši«, je Brecelj dokazal s pričevanji, arhivskimi viri (»ki so ležali pred nami, a jih nihče ni pregledal tako podrobno«) in sklepanjem, da so morilci prihajali iz vrst OF. Ugotovitve, je poudaril Podbersič, niso dokončne, tudi o tem, od kod je prihajal ukaz, lahko sklepamo na temelju posrednih virov (to je bilo vodstvo partije na Primorskem: Aleš Bebler, Joža Vilfan in Edo Brajnik). Upa, da bo po objavi knjige prišel na dan še kak pomembne podatek, denimo iz nemških arhivov, dešifrirati je potrebno nemške depeše, morda se bo oglasila še kakšen pričevalec.
Publicistka Alenka Puhar je spomnila na dejstvo, da v Sloveniji šele zdaj prvič javno govorimo, da so bili morilci v Trstu partizani. Ko je leta 2009 zgodovinar Jože Pirjevec skupaj z drugimi zgodovinarji objavil knjigo o fojbah, je omenil tudi obstoj pričevanja nekoga, ki je sodeloval pri tem trojnem umoru.
To jo pisalo v italijanščini, tri leta pozneje je bila knjiga prevedena v slovenščino, a je ta podatek izginil. Zadnji primer je Puharjeva doživela pred dnevi, ko je vzela v roke Primorske novice oziroma članek o odprtju spominske sobe Borisu Pahorju v Dutovljah na Krasu. Gospa Tomažič (mati Danice Tomažič) je poskrbela za Pahorjevo bivanje v Dutovljah, potem ko se je vrnil s sanatorija.
Avtorica članka piše, kako so omenjeni gospe fašisti ubili najprej sina Pinka in nato še hčerko Danico. »Avtorici članka ni prišlo niti na misel, da bi o tem podvomila, čeprav se je o tem, kdo so morilci, že vedelo, saj so mediji poročali o Brecljevi knjigi,« je dejala Puharjeva.
Avtor Martin Brecelj je med drugim poudaril, da je bil glavna tarča napada Stanko Vuk. Komunisti so se bali, da bi pomemben pripadnik krščanskih socialcev, ki ni skrival političnih ambicij, nekako načel njihov monopol nad primorskim osvobodilnim gibanjem. Strah jih je bilo, da bi postal primorski Aleš Stanovnik.
Brecelj upa, da bo njegovo delo spodbudilo nadaljnjo raziskovanje, da bodo lahko dešifrirali omenjeno depeše, ali pa se bo v kakem zasebnem »arhivu« našel kak dokument. Morda se bo še komu razvozlal jezik. »Trojni umor vodi k spraševanju, kaj se je pravzaprav dogajalo med drugo svetovno vojno na Primorskem in seveda tudi v Sloveniji. Komunistična partija je sprožila revolucijo in za prevzem oblasti uporabila vse sredstva, s čimer je pregazila samo osvobodilno gibanje. To je trpka resnica, posebej za Primorce. A poznavanje preteklosti je temelj sožitja. Zadovoljen sem, da je mojo raziskavo podprl zgodovinar Jože Pirjevec, ki je tudi predsednik zgodovinske komisije pri ZZB NOV. Normalno je, da imamo tudi na preteklost različne poglede, normalno pa je tudi, da se tem znamo pogovarjat in po možnosti tudi sodelovati pri raziskovanju naše preteklosti, saj gre vendarle negovanje našega skupnega zgodovinskega spomina.« je sklenil Brecelj.