Psihoterapevtka: Po travmi v zavodu Kengurujčki bodo pomoč potrebovali otroci in tudi starši

Otroci, ki so jih varovali v zavodu Kengurujčki in naj bi bili deležni prisilnega hranjenja ter tesnega povijanja ter prekrivanja tudi čez glavo, da se ne bi slišalo njihovega joka, so lahko doživeli zelo tragično izkušnjo. Kot je za STA pojasnila biopsihologinja in psihoterapevtka Kočarjeva, otroci v tako zgodnjem obdobju - otroci v zavodu Kengurujčki so bili stari od 11 mesecev do štirih let - oblikujejo svojo identiteto, in sicer na podlagi odnosa s tistimi, ki so jim najbližje, to so starši in vzgojitelji.

"Način, kako se mi vedemo do otroka, je tisti, na podlagi katerega otrok oblikuje pogled na svet in pogled nase. Če ob nekomu, ki bi ga moral varovati, otrok doživlja tako stisko, kot so jo, kot kaže, doživljali ti otroci, lahko na teh temeljih postavi svojo identiteto - nisem varen, odraslim ne morem zaupati, sam sem kriv," je pojasnila.

Otroci sicer po njenih navedbah to še težje ubesedijo kot odrasli. Zaradi stiske se lahko pri njih pojavijo vedenjske težave oz. spremembe, tako se lahko razvije odpor do vrtca, to, kar se jim je zgodilo, lahko preigravajo v igri ali pokažejo preko likovnih ustvarjanj.

Prav tako se lahko po navedbah Kočarjeve pojavijo psihosomatske težave, ko telo izrazi stisko, ki se pokaže skozi glavobole, bolečine v trebuhu, nerazložljive zdravstvene težave, pogosto so prisotne tudi spremembe hranjenja in težave s spanjem. To, kako se bodo težave pokazale, je odvisno od starosti otroka pa tudi od otroka samega. "Otrok, ki je doživel neko trpinčenje, lahko postane tisti, ki potem zaradi tega trpinči druge otroke, lahko pa se popolnoma umakne," je pojasnila.

Kot je poudarila, je treba otroka po takih dogodkih opolnomočiti in mu pomagati ozavestiti, kaj se je pravzaprav zgodilo in da to ni bilo prav. Pri mlajših otrocih lahko to po njenih navedbah naredimo skozi zgodbe in igro, pri nekoliko starejših, ki že govorijo, pa tudi skozi pogovor. Povedati jim je treba, da niso oni krivi, ampak da je vzgojiteljica delala narobe, pa tudi, kam se lahko obrnejo, če se jim še kaj takega zgodi, je poudarila psihoteravtka.

Po njenih besedah je seveda razlika, ali se zgodi enkraten ali gre za ponavljajoči se dogodek. "Ko se nekaj zgodi enkrat, je to odstop od normalnega, kadar se pa nekaj dogaja, to postane normalno. Otrok v tem obdobju gradi svojo identiteto in če zloraba postane nekaj normalnega, je toliko večja možnost, da bo to dolgoročno vplivalo nanj," je posvarila. Pomembno se ji sicer zdi, da so v tem odmevnem primeru vzgojiteljica in starši to prepoznali in znali ukrepati, da so otroci zdaj na varnem, "saj je velikokrat lažje pogledati stran".

Čeprav je šlo, kot je sklepati iz medijskih objav, v omenjenem primeru za tragično zadevo, lahko za otroka niti ni tako travmatična, če drugi vidiki njegovega življenja delujejo tako, kot bi morali, če živi v zdravi družinski dinamiki in močnem podpornem okolju.

Pri tem opozorila, da je travma otroka vedno tudi travma starša. Starši pa so lahko preplavljeni z različnimi občutki krivde, "zakaj nisem uspel otroka zaščiti", "kako nisem prepoznal prej". To so normalni občutki, ki pa jih je treba premagati in se zavedati, da niso bili oni krivi, da so zaupali otroka nekomu, za katerega so mislili, da bo pri njem varen, je poudarila Kočarjeva.

Kot je pojasnila, tudi starši potrebujejo pomoč oz. podporo pri tem. "Več, kot je ima starš, več je ima tudi otrok. In manj, kot jo imata oba, več je potrebne strokovne podpore," je dejala. Ni pa po njenih navedbah nujno, da je pomoč strokovna, ampak nekaterim lahko zadošča že pogovor s partnerjem ali bližnjimi.

Za pomoč otroku po taki izkušnji pa po besedah Kočarjeve ni univerzalnega pristopa, saj je vsak otrok zgodba zase in je travmo doživljal drugače. Pomembno pa je, da smo pri tem nežni, potrpežljivi in se vzdržimo zasliševanja, zakaj niso povedali, saj lahko to otroku vzbudi občutek krivde: "Otroku je namreč treba dati vedeti, da smo z njim in da ga podpiramo," je poudarila.