Ko sem doživela prvo veliko epizodo depresije, so bile posledice katastrofične
Pred 25 leti so te imeli za norega, če si hodil h komurkoli, katerega naziv se začne s psiho. V popreproščenih glavah naroda, ki skozi bujno zgodovino nikoli in nikdar ni klonil pred ničemer, so za vsakega, ki je pokazal kakršnokoli noto čustvene slabosti, rekli, da je nor, pa da se mu je zmešalo, skratka, gotof je. Ljudje niso razločevali med psihiatrom in psihoterapevtom.
Jure Kljajić
Pred 20 leti sem doživela prvo veliko epizodo depresije. Pustila sem službo, ki sem jo imela resnično rada, namesto da bi odšla samo na dopust in si »spucala glavo«. Posledice so bile katastrofične, a so na koncu rodile nekaj smiselnega: knjigo Operacija Direkt.
V minulih 20 letih se je svet iz navidezno mirne plovbe zvrtel v paniko, kakršno smo videli v filmski uspešnici Titanik, o tej za tisti čas vrhunski ladji. Spomnim se, da nikoli prej nisem nikjer videla tako močne panike in o njej tudi nisem razmišljala. Čeprav se je James Cameron nedvomno trudil, da bi dogajanje čim bolj poustvaril, so nekatere stvari vseeno tako grozovite, da si jih v resnici ne moremo predstavljati.
No, dlje ko smo na svetu, bolj se naši idealizmi rušijo. Danes paniko že tako dobro razumemo, da brez slabe vesti rečemo: Ne paničari! Taki stavki trpečemu sicer ne bodo v korist, a preden ob napadu panike oddrvite na urgenco, jih raje pokličite in razložite situacijo, da ne bodo za vas tratili časa in osebja, od paničnega napada še nihče ni umrl. Usmerili vas bodo k psihoterapevtu, v težkih primerih boste šli k dežurnemu psihiatru.
Zdaj vsi poznajo pomen predpomenke psiho in po televiziji vidimo, da ljudje negodujejo nad psihiatri, češ da jih je premalo in istočasno vsi špukajo po psihoterapevtih, češ da so predragi. Z obojimi se strinjam. Res pa je, da smo ljudje nekako nagnjeni k tarnanju nad tistim, kar imamo, kot da bi to bilo gonilo k izboljšanju.
Smo mar dosegli ameriški sen, v katerem si nor, če ne hodiš k psihiatru? Smo končno dovolj nori? Ah, le tržna niša je v neizmerni požrešnosti in orjaškem maloumju izkoristila še poslednje nesrečnike, ki jim niti terapevtske seanse in farmacevtski velikani ne morejo pomagati.
Namesto da jim rečete, naj si omislijo babo ali cuknejo dva pira, jih lahko pošljete h kovču. H komu!? H kovču! Brskam po slovarju slovenskega jezika in ne najdem besede kovč, piše pa na Wikipediji, da je »kovčing ali metoda individualnega usmerjanja (angleško coaching) sodelovalen, k rešitvam in rezultatom usmerjen sistematičen proces, v katerem usmerjevalec (kovč, angleško coach) klienta spodbuja k pridobivanju izkušenj, samostojnemu učenju in osebnostni rasti.«
Skratka, spet nekdo, ki vam bo solil pamet, namesto da bi vam odkrito na srce položil branje Diefenbachovega romana Arbeit macht frei (Delo osvobaja) ali pa vam svetoval dva tedna dopusta v Amazonskem gozdu.
Ključne besede