Prva žrtev ministra Romana Jakiča smo bili novinarji revije Reporter

Zato je poskrbel v precejšnji meri sam, ko je kazensko ovadil neznanega storilca, ki je zaupal domnevno zaupne podatke o točnem času hišne preiskave pri njemu doma, medtem ko je bil sam še vedno v Moskvi, uradno zaradi pokvarjenega letala. Novinarka Večera Damjana Žišt je bila pred njegovo hišo prva, celo pred kriminalisti, zato je bila povabljena na zaslišanje na specializirano državno tožilstvo. Žištova seveda policiji ni zaupala zahtevanega podatka, saj je kot novinarka dolžna varovati svoj vir. V bran ji je stopila celotna novinarska srenja, povabljena je bila na Odmeve na nacionalni televiziji, sledilo je javno zgražanje, zakaj organi pregona sploh preganjajo novinarje, četudi so jo zaslišali le kot pričo.

Popolnoma drugače je bilo, ko je Roman Jakič sprožil kazenske postopke zoper revijo Reporter, ker smo ob izvolitvi vlade objavili vsebino elektronskega sporočila, ki mu ga je poslal Klemen Grošelj, njegov nekdanji politični tovariš iz stranke Zares, v katerem mu je svetoval kadrovski cunami na obrambnem ministrstvu. Ob članku smo objavili tudi fotografijo omenjenega sporočila, kar je razjezilo tudi vodstvo državnega zbora, da je tudi njegova generalna sekretarka Mojca Prelesnik sprožila kazenski pregon zoper fotografa, ki si je to drznil fotografirati. Najprej je kar na lepe oči za dejanje obtožila fotografa revije Reporter in mu odvzela akreditacijo, ko pa je ta odgovoril, da ni avtor fotografije, mu je akreditacijo vrnila. Takšna je pač mentaliteta vodstva tega državnega zbora. Takrat nismo bili deležni enotne novinarske podpore (podprlo nas je le združenje novinarjev), v enem od časopisov se je predsednica častnega novinarskega razsodišča društva novinarjev kot soavtorica prispevka celo spraševala, koliko je naše pisanje v javnem interesu. Tudi ko je obrambni minister zoper revijo Reporter sprožil sodne postopke, se v društvu novinarjev niso odzvali, čeprav nas je prvostopenjska sodnica v začasni odločbi podprla. Enako je bilo, ko sva bila jaz kot avtor članka in odgovorni urednik revije povabljena h kriminalistom, da bi ti izvedeli identiteto avtorja omenjene fotografije, kjer sva se prav tako sklicevala na pravico do zaščite novinarskih virov. Društvo ni javno protestiralo in se zgražalo zaradi »pritiska na neodvisnost novinarstva«, kot je to storilo v primeru Damjane Žišt. Seveda naju tudi na javni RTV niso povabili v Odmeve. Pač ne vabijo tistih, ki niso »njihovi.«

Ob tem se seveda zastavlja ključno vprašanje, zakaj naj bi bilo to, da je nekdo prvi na kraju, kjer bo potekala hišna preiskava pri nekemu ministru, bolj v interesu javnosti kot »zasebna korespondenca« istega ministra z neko javno osebo, ki kaže na neke politične povezave, predvsem pa na nameravano veliko kadrovsko čistko po prevzemu oblasti. Predvsem pa v primerjavi z zgodbo našega kolega, ki je v Reporterju objavil podatke o glavnih krivcih za bančno luknjo v Sloveniji, nato pa ga je NPU zaslišal zaradi objave zaupnega poročila Banke Slovenija o slabih kreditih ter poročila agencije ERC v stanju v NLB. Kriminalistom je sicer odgovoril, da je dokument prejel anonimno po pošti, toda ti so nato od našega uredništva zahtevali izročitev dokumentov, vendar smo jim sporočili, da jih nimamo več. Tudi takrat se novinarska srenja ni oglasila v bran svobode tiska. Resda pa o tem nikogar niti nismo posebej obveščali, saj pač svoje delo jemljemo resno, hkrati pa razumemo, da morajo tudi kriminalisti opraviti svoje delo, četudi bi bilo bolje, da bi se z resnimi zadevami ukvarjali veliko bolj kot z obrobnimi.