Brez velikih tujih investicij v Sloveniji ne bo mogoče povečate gospodarske aktivnosti na želeno raven in priti iz krize. Tujim zasebnim investitorjem želi vlada prodati za nekaj milijard evrov premoženja v gospodarskih družbah in jih po javnozasebnem partnerstvu pritegniti v financiranje infrastrukturnih projektov.
Agencija za upravljanje kapitalskih naložb pod vodstvom razvpite Dagmar Komar je sredi lanskega leta za Pahorjevo vlado izdelala delovno verzijo Strategije upravljanja kapitalskih naložb v letih 2011 do 2015 (Strategija), v skladu s katero bi država prodala lastniške deleže v 37 gospodarskih družbah. V nekaterih, predvsem strateških družbah bi obdržala kontrolni četrtinski lastniški delež, pri drugih, tako imenovanih portfeljskih naložbah, bi prodala celotni delež. Od teh prodaj naj bi v štirih letih zaslužili pet milijard evrov, zgolj od prodaje Darsa v letu 2015 bi po načrtu dobili okoli 1,8 milijarde evrov.
Že ta podatek pove veliko o verodostojnost te strategije AUKN; le kdo bi za tričetrtinski delež Darsa odštel 1,8 milijarde evrov, ker je ta družba trenutno zadolžena v višini 4,1 milijarde evrov, vključno z glavnico in obrestmi. Samo v letih od 2015 do 2020 bo moral Dars za kredite odplačati 1,7 milijarde evrov.
Vlada želi, kot so zapisale stranke v koalicijski pogodbi, tuji denar pritegniti v Sloveniji po vlaganjih za infrastrukturne projekte v obliki javnozasebnega partnerstva, črpanjem sredstev iz evropskih skladov in sredstev iz podjetij v državni lasti. Seveda bi morale biti prav tuje zasebne investicije motor novega gospodarskega cikla, drugo je ekonomska kozmetika. Pri tem ni moč računati na dodatno zadolževanje države ali bank v njeni lasti, ker je javnofinančna slika že tako ali tako alarmantna.
Vprašljivo javnozasebno partnerstvo
V koalicijski pogodbi so vladne stranke zapisale, da bo vlada privabljala investitorje za razvojne osi, železnice, nove elektrarne, čistilne naprave … Že v času prejšnje vlade je bilo znano, kateri projekti so predvideni: gradnja drugega tira železniške prode Divača–Koper, gradnja hidroelektrarn na srednji spodnji Savi, tretjega pomola v Luki Koper, hitre ceste med Koroško in Belo krajino.
Seveda za te milijardne projekte država v sedanjih razmerah niti približno nima denarja, zato bi sprejeli javnozasebno partnerstvo, kjer bi tujcem (nima se smisla sprenevedati, da gre za tuji ali domači zasebni kapital, saj domačega v tolikšnih vsotah enostavno ni).
Težava je ta, opozarjajo strokovnjaki, da je vprašljiva interna donosnost teh projektov. Če je negativna, tujci pač ne bodo investirali, sicer pa se investiranje po javnozasebnem partnerstvu v Sloveniji ni izkazalo za najbolj uspešno obliko financiranja velikih infrastrukturnih projektov, pravi ekonomistka Andreja Jenko. Kot primer navede neuspešno gradnjo ljubljanske železniške in avtobusne postaje Emonika (vključena bi bila tudi poslovni in trgovski del).
Lahko dodamo tudi pravi Jankovićev fiasko glede javnozasebnega partnerstva pri gradnji športno- trgovskega centra v Stožicah, kjer niti športni del še ni zgrajen v celoti; od trgovskega dela je postavljen le skelet, zasebni investitor je gospodarski mrtvec, MOL pa je zadolžena za 40 milijonov evrov.
VEČ V TISKANI IZDAJI