Revija Reporter
Slovenija

Primoža Ulago je spodkopaval nekdanji partijski funkcionar Janez Kocijančič

Jože Biščak

6. nov. 2013 6:01 Osveženo: 10:00 / 09. 8. 2017

Deli na:

Namen članov izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije (SZS) je bil en sam – da Primož Ulaga ne vodi slovenske smučarske zveze na zimske olimpijske igre, ki bodo februarja prihodnje leto v ruskem Sočiju. Po okusu nekaterih, za katerimi naj bi bil Janez Kocijančič - Kocka, je bil kot predsednik SZS preveč varčen in je skušal prekiniti staro prakso razmetavanja z denarjem.

Za olimpijske igre pa naj bi zaradi pričakovanih uspehov Tine Maze bilo sponzorskega denarja dovolj. Zato so ga prisilili k odstopu in mu na seji kot dokaz pod nos pomolili podpisane izjave nekaterih smučarskih skakalcev, češ da je Ulaga od zagotovljenih pogodb z novimi možnimi pokrovitelji pričakoval nagrado. Po domače provizijo. Ulaga je sicer že prej prinašal sponzorski denar v zvezo, toda posvečene je to zmotilo tik pred zimskimi olimpijskimi igrami.

Umazani in sprevrženi posel so člani odbora z lahkoto opravili. Izvršilni odbor je namreč še star, Ulaga ga je podedoval, zato v njem skoraj ni imel zaveznikov, tako kot njegov predhodnik Tomaž Lovše ne. Ima tudi skoraj »inventarnega« člana – Janeza Kocijančiča, tudi predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (na funkciji je dlje, kot so stari nekateri vrhunski športniki) in podpredsednika mednarodne smučarske zveze (FIS). Je nedotakljiv in zdaj moralizira o Ulagi: »Menim, da bo problem, ki je trenutno na smučarski zvezi (SZS), v prihodnosti v športu večkrat prisoten. Naj prevlada načelo etike ali denarja?« Ampak Janez Kocijančič je najbrž eden zadnjih, ki bi lahko govoril o morali in etiki. Če odmislimo, da naj bi imela njegova partijska družina še vedno v lasti po drugi svetovni vojni ukradena umetniška dela (v Reporterju smo pred leti o tem objavili dokumente), ki jih seveda ni vrnila, se tudi Kocijančič, ki se predstavlja kot nekakšen dobrotnik športa, ukvarja s posli.

NOC Slovenia, Fin/Cor Inc. in Jan Consulting so tri ameriške družbe, kjer je imel vmes svoje prste, njegovi sta tudi Energetske prenove (ima jo skupaj s sinovoma Antona Beblerja, katerega družina naj bi si prav tako še vedno lastila po vojni ukradena umetniška dela) in JK Consulting. Nekatere so povezane tudi s športom. Tako je bila prva ustanovljena za potrebe slovenske olimpijske hiše na olimpijskih igrah v Atlanti, zadnja pa svetuje tudi nekaterim podjetjem, ki so sponzorji smučarjev ali olimpijcev, poleg tega naj bi bile prenočitve v Pekingu urejene po JK Consultingu. O tem Janez Kocijančič zelo nerad govori. »Da bi razkrival podatke o partnerjih, bi bilo neprimerno: svetovanje je dejavnost, ki temelji na zaupanju, in ti podatki so poslovna skrivnost,« je nedavno komentiral za Večer, kjer se je tudi zaklel, da svoje športne funkcije opravlja brezplačno. »Svojo funkcijo opravljam kot amater in zanjo ne prejemam nobenega plačila. Kot zasebnik pa imam pravico, da delujem kot podjetnik,« je pribil.  Janez Kocijančič je potemtakem prava športna Karitas ali Rdeči križ, čeprav je v Švici skupaj s predsednikom FIS Gian-Francom Kasperjem brat v, kakopak, denarju.

Toda izvršilni odbor očitno moti samo nekdaj vrhunski smučarski skakalec Primož Ulaga, čeprav je kar precej članov, ki so v konfliktu interesov in so vse prej kot moralne avtoritete. Srečko Medven je plačan s strani organizacijskega komiteja pokala Vitranc, lastnik pravic pa je SZS, vendar naj ne bi nikoli pokazal kakšnih računov. Janez Dekleva je še vedno član, čeprav je bil obsojen zaradi mobinga v Centru za poslovno usposabljanje. Tudi v odboru za alpske discipline SZS so nekateri v konfliktu interesov. Denimo Gregor Benedik (prodaja vstopnice SZS) ali Marko Rataj (v vodstvu SK Branik, organizatorja Zlate lisice, in sorodstveno vpleten v lastništvo ŠC Pohorje, ki zasluži z njo).

Kot pravijo dobro obveščeni, športni funkcionarji, ki imajo »športno kilometrino« kvečjemu pri potovanjih v tujino in pitju kave, spretno izkoriščajo znana športna imena, da dajejo sebi legitimnost. Nato jih zavržejo. Tako je bilo z Bojanom Križajem in Juretom Koširjem, tako je zdaj s Primožem Ulago. Tina Maze se je s samostojno potjo rešila, kot bi rekel njen Andrea Massi, partizanskih krempljev. In to še danes zelo boli (v denarnici) marsikaterega smučarskega funkcionarja.