bik Svet24.si

Od večne zvestobe do hude trme: Biki v sebi ...

Naj blok stoji na Pavšičevi ulici Svet24.si

Foto: Ponovno izbrali najlepši blok v Ljubljani

F296REFERENDUM04Z Necenzurirano

Če smo na referendumu odločali o RTV, pa dajmo ...

ivan zidar grob pl Reporter.si

Skrivni zaklad Ivana Zidarja: razkrivamo ...

xavi Ekipa24.si

Ogorčenje pri Barceloni še pred el clasicom! ...

femme-fatale, femme-fatale-2023 Njena.si

Skrito v raju: Igralka blestela na fotografiranju ...

pogacar Ekipa24.si

Kocine pokonci... Poglejte, komu je Pogačar ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Prijatelji v petem kolenu

Deli na:

Še veliko vode bo moralo preteči, preden bomo sploh lahko začeli ugibati, ali je sedanji slovenski premier Borut Pahor pri vodenju države boljši, slabši ali enako uspešen kakor njegovi predhodniki. A že zdaj je jasno, da jih po odkritosrčnosti daleč prekaša. Niti Janša, niti Rop, niti Bajuk, kaj šele Drnovšek, ki se je »umazanim temam« najraje izognil, namreč niso o zakulisnih kadrovskih homatijah nikoli spregovorili niti približno tako naravnost in tako brez dlake na jeziku, kot je to tik pred novim letom v Dnevnikovem Objektivu storil Pahor. Zlasti osupljivo je, da aktualni predsednik vlade priznava obstoj plenilske mentalitete, ki posameznike, skupine in stranke žene pri poskusih nameščanja pravih ljudi na prava mesta v državnih firmah, holdingih, skladih… Na laž torej postavlja številne vplivne soborce iz zmagovite koalicije, katerih iztočnica v predvolilnih nstopih je bila, da so prejšnji oblastniki državo jemali kot plen, oni jo bodo pa kot nekaj, kar so jim državljani zaupali v upravljanje.

Še veliko vode bo moralo preteči, preden bomo sploh lahko začeli ugibati, ali je sedanji slovenski premier Borut Pahor pri vodenju države boljši, slabši ali enako uspešen kakor njegovi predhodniki. A že zdaj je jasno, da jih po odkritosrčnosti daleč prekaša. Niti Janša, niti Rop, niti Bajuk, kaj šele Drnovšek, ki se je »umazanim temam« najraje izognil, namreč niso o zakulisnih kadrovskih homatijah nikoli spregovorili niti približno tako naravnost in tako brez dlake na jeziku, kot je to tik pred novim letom v Dnevnikovem Objektivu storil Pahor. Zlasti osupljivo je, da aktualni predsednik vlade priznava obstoj plenilske mentalitete, ki posameznike, skupine in stranke žene pri poskusih nameščanja pravih ljudi na prava mesta v državnih firmah, holdingih, skladih… Na laž torej postavlja številne vplivne soborce iz zmagovite koalicije, katerih iztočnica v predvolilnih nstopih je bila, da so prejšnji oblastniki državo jemali kot plen, oni jo bodo pa kot nekaj, kar so jim državljani zaupali v upravljanje.

 

Seveda Pahorjev intervju ni nikakršno odkritje Amerike, saj je lov na stolčke neizogibna posledica sprememb v vrhu politične piramide, ki ga ni mogoče ne zanikati in ne prikriti. Preseneča kvečjemu način, kako se tretja in četrta kategorija »zaslužnih« mož in žena, pristašev, simpatizerjev in pridruženih satelitov levosredinske kompozicije, skuša prigrebsti v nadzorne svete, upravne odbore in uprave družb v delni ali večinski lasti Republike Slovenije: namesto izbora, oprtega na tehtanje strokovne usposobljenosti in izkušenj kandidatov, je ključni adut prijateljstvo. Pahor nenadejano okuša tisto, čemur psihologi pravijo »sindrom glavnega zadetka na loteriji«, ko srečnemu izžrebancu grozi, da bo postal plen žlahte in prijateljev v prvem in še v petih nadaljnjih kolenih, ki letijo vkup kot avgustovski brenclji in ki vsak zase menijo, da so upravičeni do vsaj koščka megadobitka. Pojav kajpak ni nov, iz prejšnjih časov ga dobro poznata Gregor Golobič in Tone Rop. Golobič, denimo, je v Drnovškovem obdobju opravljal posle vodilnega personalca oziroma selektorja v državi, Pahor pa se je konec minulega decembra odločil to funkcijo formalizirati, jo zaupati sedemglavemu kadrovsko-akreditacijskemu svetu (KAS) in nanj preusmeriti naval oseb, lačnih položajev v gospodarskem kraku paradržave ter v javnih podjetjih.

 

Nevtralni opazovalci in še bolj opozicija sicer dvomijo, da bo KAS pod taktirko ekonomista Bogomirja Kovača zmogel izničiti intervencijske pohode Golobiča, Ropa in Cvikla na kadrovsko bojno polje, vendar bi spričo zaostrenih razmer in naraščajoče krize utegnil sprožiti vsaj prepotrebno spremembo v razumevanju poslanstva nadzornih svetov, zlasti kar zadeva njihov odnos do uprav. Kajti pri nas že od nastanka gospodarskih družb dalje prevladujeta dve enako škodljivi skrajnosti, ki po definiciji ne prinašata nič dobrega. Prva je bratsko-ljubezensko razmerje, razmerje v slogu mi-se-imamo-radi, kjer je poslovodstvo namesto kontrole in preverjanja deležno nekritičnega zaupanja in zaščite svetnikov. Takšna zlizanost priča, da poslovno politiko podjetja usmerja pohlep, ki je prepoznavno zaznamoval interese lastnikov in upraviteljev, pri čemer slednji neredko nastopajo v obeh vlogah. Nazoren dokaz je Istrabenz, kjer je pred leti Janko Kosmina v fotelju prvega moža firme napravil prostor vnaprej izbranemu nasledniku Igorju Bavčarju, sam pa kot predsednik nadzornega sveta poskrbel, da naložbeno-kapitalskim in strukturalnim akrobacijam v Bavčarjevi režiji vsaj od znotraj ni nihče nasprotoval. Odraz izrojenega tranzicijskega sprenevedanja je, če potem, ko barka nasede na čereh nelikvidnosti, reče v kamere, kako drugače bi on ravnal.

 

Še številnejši so primeri neopravljanja ali preohlapnega opravljanja nadzorniških dolžnosti. Vzemimo samo najnovejše dogajanje v begunjskem Elanu in Skimarju, kjer je osip naročil in napovedano odpuščanje delavcev zaradi varčevanja izpostavilo vprašanje, koliko so stali najeti odvetniški svetovalci in kakšen je konkreten učinek njihovih uslug. Odgovor je (pre)dolgo ostal poslovna skrivnost, ki naj bi je ne zaupali niti delavcem, čeprav le-ti po načelu pravne države nesporno izkazujejo pravni interes in čeprav so potencialno najbolj ogrožena stranka v nadaljnjih postopkih reševanja slovenske gospodarske ikone. Če vemo, da je država sanaciji in revitalizaciji Elana v minulih devetnajstih letih namenila goro davkoplačevalskih evrov, je težko razumeti, zakaj skoraj ni reagirala, ko so ga domnevni menedžerski geniji že tretjič zapored spremenili v molzno kravo. Predsednik kontrolorjev in direktor sta nazadnje prostovoljno odstopila, dasiravno bi bilo v imenu zaščite znamenitih nacionalnih interesov zelo poučno krivce obglaviti in glave razstaviti na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine Slovencev.

 

Hočem reči, da bi po več kot petnajstih letih nekakšnega dogovornega kapitalizma, ko se niti enemu članu NS javnih in zasebnih gospodarskih družb ni skrivil niti las, veljalo vsaj na kakšnem vzorčnem primerku uveljaviti zakonsko klavzulo, po kateri za svoje ravnanje odgovarja z vsem premoženjem. Kajti če bi sodili po dosedanji slovenski praksi, je imenovanje tega ali onega »našega človeka« v nadzorni svet treba razumeti zgolj kot izraz zaupanja, kot nagrado, ki niti po finančni plati ni zanemarljiva, in kot utiranje poti med izbrane stebre družbe, kjer je dobro plačana služba vedno na voljo.  Zdaj, ko je napočila era sedmih suhih krav, podjetij in bank v pretežnem lastništvu (para)države pa je še vedno dovolj, bi prav Pahor, če misli resno, lahko prebil led, ukazal vreči kamen med samozadovoljne nadzorniške krape in obudil v življenje že zapisane standarde obnašanja pri vodenju gospodarskih družb. Ti bi morali napraviti konec tudi drugi škodljivi skrajnosti na relaciji poslovodstva – nadzorni sveti, izraženi v sovražnem odnosu med njimi. Kadar v podjetniških vrhovih zavlada vzdušje kljubovanja, nasprotovanja in blokiranja, je sicer najpogosteje v ozadju namera vodilnega družbenika, da onemogoči, kompromitira in odstavi direktorja, čigar predčasna razrešitev na redni skupščini ni zelo verjetna, je pa izvedljiva prek zamenjanih nadzornikov. Kar vneto počnejo vse vlade v prvem letu svojih mandatov. In v naslednjih treh, če je treba.